Jedro

Toženka bi morala pred sprejeto odločitvijo tožnika najprej seznaniti s svojim stališčem, da dokaz v postopku pred upravnim organom prve stopnje ni bil predložen, nato pa ga pozvati, naj v določenem roku pojasni, zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Morebitne razloge, ki bi jih tožnik navedel za nepredložitev dokaza pa presoditi, pri čemer bi moral upoštevati tožnikove konkretne okoliščine, ob tem pa spoštovati tudi načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4218-4447/2018-4 z dne 18. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo da dodelitev nerezidentskega statusa za davčne namene od 1. 1. 2005 dalje (1. točka izreka), ugotovila, da se tožnik od 1. 1. 2005 dalje šteje za rezidenta Republike Slovenije v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2, 2. točka izreka) in odločila, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, toženki pa posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 16. 2. 2018 toženki predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa od 1. 1. 2005 dalje, in ji priložil kopijo potrdila o prijavi začasnega odhode z območja Republike Slovenije z dne 1. 7. 2005. Ker je toženka ugotovila, da je tožnik s predloženim dokazilom dokazal le začasen odhod z območja Republike Slovenije, ga je pozvala, naj vlogo dopolni še z dokazilom, iz katerega bo razvidno, da je v Republiki Sloveniji odjavil stalno prebivališče. Ker tožnik takšnega dokazila ni predložil, je odločil kot izhaja iz izreka.

3. Drugostopenjski organ je pritrdil odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, glede dokazila, ki ga je priložil pritožbi, to je kopije potrdila o odjavi stalnega prebivališča z dne 17. 11. 2004 pa navaja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že 17. 11.2004 odjavil stalno prebivališče v ... in se preselil v Istanbul. V letu 2017 je do 26. 5. 2018 bil v Braziliji. Svojemu pooblaščencu je poslal potrdilo z dne 1. 7. 2015, po izdaji odločbe pa se je s pooblaščencem sestal v Italiji in mu izročil še potrdilo z dne 17. 11. 2014 (pravilno 2004, op. sodišča), ki ga je imel v Turčiji. To pomeni, da je res predložil potrdilo z dne 17. 11. 2004 šele v pritožbenem postopku, vendar iz opravičenih razlogov, ki so predhodno navedeni, pri čemer to ni ovira, za ugotovitev resničnega stanja stvari. Sklicuje se na načelo materialne resnice. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbi prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je bistveno, ali je tožnik uspel dokazati, da od 1. 1. 2005 ni več rezident Republike Slovenije, kar je odvisno od vprašanja, ali je uspel dokazati, da od 1. 1. 2005 nima več prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Po 1. točki 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji.

8. Prvostopenjski organ je presodil, da tožnik s predloženim dokazilom, iz katerega izhaja, da je 1. 7. 2005 na Upravni enoti v Radovljici prijavil začasen odhod iz območja Republike Slovenije, kljub pozivu ni uspel dokazati, da je odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

9. Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa, dokazilo, ki ga je pritožbi predložil tožnik, to je kopijo potrdila o odjavi stalnega prebivališča z dne 17. 11. 2004, pa je štel za nedovoljeno pritožbeno novoto (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

10. Sodišče sicer pritrjuje drugostopenjskemu organu, da mora po tretjem odstavku 238. člena ZUP pritožnik v pritožbi ob navajanju novih dejstev in dokazov obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Navedeno pomeni, da če pritožnik v pritožbi navede nova dejstva in dokaze, mora za to, da bodo jih bo drugostopenjski organ upošteval, obrazložiti, zakaj jih ni navedel že prej.

11. Če pritožnik pritožbi predloži nove dokaze, pa ne navede, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, pa ga mora po presoji sodišča organ s to ugotovitvijo najmanj seznaniti in ga pozvati, naj obrazloži, zakaj predloženega dokaza ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Če tega ne stori, ampak ga zgolj ne upošteva, kot je to storil v obravnavanem primeru, bistveno krši pravila postopka, saj s tem stranki onemogoči, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tudi ugotovitev, da je pritožnik pritožbi predložil dokaz, ki bi bil za odločitev lahko bistven, ki ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji, je namreč okoliščina, ki je za odločitev v pritožbenem postopku v obravnavnem primeru bistvena. Sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko je tožnik v pritožbi navedel, da je ta dokaz toženki v postopku na prvi stopnji že predložil, kar pomeni, da je dejstvo, da gre za nov dokaz, med strankama sporno.

12. Zato bi morala toženka pred sprejeto odločitvijo tožnika najprej seznaniti s svojim stališčem, da navedeni dokaz v postopku pred upravnim organom prve stopnje ni bil predložen, nato pa ga pozvati, naj v določenem roku pojasni, zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Morebitne razloge, ki bi jih tožnik navedel za nepredložitev dokaza pa presoditi, pri čemer bi moral upoštevati tožnikove konkretne okoliščine, ob tem pa spoštovati tudi načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice. Ker tega ni storila, je bistveno kršila pravila postopka, saj s tem tožniku onemogočila, da se, četudi morda šele v pritožbenem postopku, izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP)

13. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka presoditi vse dokaze, ki jih je predložil tožnik.

14. Sodišče je odločalo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravni spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).