Jedro

Stranke so v obligacijskih razmerjih dolžne izpolnjevati svoje obveznosti (17.člen ZOR) in le zakon lahko določi, kdaj se utemeljeno brani izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost. Ker je po ugotovitvah nižjih sodišč tožena stranka z neizpolnitvijo dednega dogovora povzročila, da je najemnik strojev odstopil od pogodbe s tožnico, je sodišče pravilno obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine (189.člen ZOR v zvezi z 269.členom ZOR).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na izročitev stvari (1.točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in s tem v zvezi sodbe sodišča druge stopnje).

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena (zoper 2.odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in s tem v zvezi izreka sodbe sodišča druge stopnje).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka izroči mizarske stroje: mizarsko kombinirko, hidravlično stiskalnico, namizni brusini stroj za les in ročno obodno žago, ki so v delavnici xy. V preostalem delu (na izročitev stvari) je tožbo zavrglo. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine in obsodilo toženo stranko na plačilo 280.000,00 SIT s pripadki.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem in to kljub že sprejetemu dokaznemu sklepu. Že iz izvedeniškega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka in ki je v spisu, izhaja, da je bil utemeljen dokazni predlog z izvedencem. Ta bi povedal o možnosti odmontiranja strojev brez škode. Ni sprejemljivo stališče, da naj tožena stranka posebej toži takrat, ko ji bo škoda nastala. Preprečevanje škode je element odškodninskega prava. Kar zadeva drugi zahtevek t.j. na plačilo odškodnine, pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ko se je zadovoljilo le s prečitanjem nekakšnega potrdila, ki naj bi dokazovalo najemno razmerje in škodo. Tožena stranka je predlagala dokaze, ki so bili zavrnjeni in ki bi vsekakor potrdili, da je bilo to potrdilo dano le za potrebe te pravde. V ponovljenem postopku bi sodišče prve stopnje moralo opraviti poizvedbe o tem, ali je bila najemna pogodba sploh sklenjena.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) nasprotna stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavil. Revizija je v delu, ki se nanaša na 1.točko izreka sodbe sodišča prve stopnje nedovoljena, v preostalem delu pa neutemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala izročitev mizarskih strojev (1.točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter plačilo odškodnine (2.točka izreka). Prvi zahtevek je po pravni podlagi stvarnopravni, lastninski, drugi pa je obligacijski, in zatrjevana dejanska podlaga je škoda zaradi neizpolnitve dednega dogovora. Gre torej za primer objektivne kumulacije zahtevkov, ki sta po pravni in dejanski podlagi različna. Zato je treba presojati dovoljenost revizije glede vsakega zahtevka posebej.

Zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo pod točko 1.izreka, je stvarnopravni zahtevek. Po 2.odstavku 186.člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta že v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določila 382.člena ZPP. Po 2. in 3.odstavku 382.člena ZPP ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi, ne presega določenega zneska. Če v takih primerih tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta, mu pravica do revizije ne gre.

Tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo pod točko 1. izreka, je nedenarni in bi zato morala biti v tožbi navedena vrednost spornega predmeta. Tožba o tem nima navedb, pozneje pa vrednost ni bila določena na dovoljen način (40.člen ZPP). Revizija proti odločitvi o tem tožbenem zahtevku zato ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže (392.člen ZPP).

V ostalem delu pa je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb ZPP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo izvedbo že sprejetega dokaznega sklepa o postavitvi izvedenca, ki naj bi povedal o nevarnosti povzročitve škode zaradi odmontiranja strojev. Sodišče zagreši relativno bistveno kršitev določb ZPP, če med postopkom ne uporabi kakšne določbe tega zakona ali jo uporabi nepravilno, pa to vpliva ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1.odstavek 354.člena ZPP). Kot je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje, dejstvo da je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaznega sklepa, s katerim je dopustilo s strani tožene stranke predlagani dokaz z izvedencem za področje varstva pri delu, ob sicer ugotovljenem dejanskem stanju oz. vsebini dednega dogovora, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb ZPP.

Tožena stranka zatrjuje, da je bilo onemogočanje izročitve stvari utemeljeno, ter da zato ni odgovorna za domnevno škodo tožeče stranke. Gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ki pa je neutemeljen. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožeča stranka postala lastnik spornih strojev na podlagi dednega dogovora. To pomeni, da mora tožeča stranka stvari prevzeti, tožena pa prepustiti. Pri tem ne more biti pravnorelevanten ugovor tožene stranke, da ji bo tožeča stranka pri prevzemu povzročila škodo. Stranke so v obligacijskih razmerjih dolžne izpolnjevati svoje obveznosti (17.člen ZOR) in le zakon lahko določi, kdaj se utemeljeno brani izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost. Ker je po ugotovitvah nižjih sodišč tožena stranka z neizpolnitvijo dednega dogovora povzročila, da je najemnik strojev odstopil od pogodbe s tožnico, je sodišče pravilno obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine (189.člen ZOR v zvezi z 269.členom ZOR).

Kar pa navaja tožena stranka o potrdilu, katerega sta sodišči prve in druge stopnje dopustili kot dokaz o višini škode, pa je le poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (3.odstavek 385.člena ZPP). Katera dejstva šteje sodišče prve stopnje za dokazana (8.člen ZPP), je rezultat dokazne ocene sodišča prve stopnje in preizkusa sodišča druge stopnje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).