Jedro

Valorizacijo lastne udeležbe po dol. 153. člena SZ je mogoče opraviti le po metodi, predpisani v 1. odst. navedene zakonske določbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 91.526,62 SIT. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka bi morala med pravdo dokazati, da je bila realna vrednost povrnjene lastne udeležbe zmanjšana za več kot polovico. Tega pa ni dokazala. Tožena stranka trdi, da realna vrednost povrnjenega zneska za več kot polovico ni bila zmanjšana. Pri tem se posluži primerjave med tečajem nemške marke v letu 1969, ko je lastna udeležba bila plačana in v letu 1974, ko je v nominalnem znesku bila vrnjena. V nemških markah je v letu 1969 znašala približno 1.800 DEM, v letu 1974 pa približno 1.200 DEM. Določba drugega odstavka 153. člena stanovanjskega zakona je bila torej zmotno uporabljena.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvo razlogov izpodbijane sodbe - in sodbe sodišča prve stopnje - je prav v oceni dejanskih ugotovitev zaradi pravilne uporabe določb 153. člena stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91). Te dejanske ugotovitve pa so med strankama pravzaprav nesporne - posebej tista o pravilnosti valorizacije zneska lastne udeležbe, ki je bil v letu 1969 plačan v višini 7.313,65 tedanjih din, leta 1974 pa tožeči stranki v nominalnem znesku vrnjen. Gre za prilogo A3, ki vsebuje finančni izračun, katerega pravilnost je tožena stranka na glavni obravnavi priznala. Znesek 7.313,00 din, plačan 23.9.1969, je preračunan na stanje 13.3.1992 predstavljal 158.803,85 SIT, enak znesek, vrnjen 5.9.1969 pa, preračunan na isto stanje, le 67.277,23 SIT. Realna vrednost vrnjenega zneska je bila torej zmanjšana za več kot polovico. Pravica do povrnitve lastne udeležbe (153. člen SZ) torej tožniku pripada, to pa ima za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka.

Revizija s tem v zvezi načenja vprašanje načina in metod valorizacije. Čeprav se je z opisano metodo strinjala, predlaga obračun z uporabo devizne klavzule. Ne glede na to, da to pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno navajanje novih dejstev (387. člen ZPP), pa je treba uporabiti metodo, ki jo predpisuje določba prvega odstavka 153. člena SZ: valorizacija se opravi skladno s količniki, ki jih objavi republiški upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Prav v skladu s to, v zakonu predpisano metodo, pa je obračun (priloga A3) tudi opravljen.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).