Jedro

Po določbi 7. odst. 38. čl. ZIZ je treba povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo oz. je znana njihova višina (subjektivni rok), rok 30 dni pa je določen kot skrajni oz. objektivni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za povrnitev stroškov izvršitelja zavrglo kot prepozen, predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov za vlogo z dne 22.1.2007 pa zavrnilo.

Proti sklepu v delu, ko je bil predlog zavržen, se pritožuje upnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj meni, da je sodišče 7. odst. 38. čl. ZIZ razlagalo napačno. Po njegovem mnenju iz te določbe povsem jasno izhaja, da je stroške možno priglasiti v 30 dnevnem roku po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Predmetni izvršilni postopek se dejansko še ni končal oz. še ni bil ustavljen, saj sodišče še ni izdalo sklepa o ustavitvi celotnega postopka. Zato upnik meni, da je nadaljnje izvršilne stroške priglasil znotraj zakonskega roka, to je znotraj tridesetih dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. po zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Pritožba se sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1235/2005 z dne 12.10.2005, v katerem je bilo dejansko stanje takšno, da je upnik v roku šestih mesecev plačal tri izvršiteljeve račune za opravljena izvršilna dejanja, povrnitev nastalih stroškov pa je zahteval samo z eno skupno vlogo. Sodišče prve stopnje je zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila vložena prepozno. Višje sodišče v Celju je upnikovi pritožbi ugodilo in v obrazložitvi zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje preveč ozko in strogo razlagalo pomen subjektivnega roka oz. besedice "takoj" v 7. odst. 38. čl. ZIZ. Po oceni Višjega sodišča v Celju "rok šest mesecev glede na okoliščine primera ni nerazumni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov". Upnik tako meni, da so ob sedaj veljavnem besedilu 7. odst. 38. čl. ZIZ razumni vsi roki za priglasitev stroškov postopka, ki so podani znotraj zakonsko določenega skrajnega roka - "najkasneje v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku ali zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala." Na podlagi izpodbijanega sklepa pa se bo lahko izoblikovala drugačna sodna praksa, kot se oblikuje na podlagi judikata opr. št. Cp 1235/2005. Ker mora sodišče po 8. odst. 38. čl. ZIZ o stroških postopka odločiti v osmih dnevih od prejema zahteve, bodo lahko imela izvršilna sodišča še več opravil kot doslej. To pa zagotovo ne bo prispevalo k odpravljanju sodnih zaostankov na področju izvršb. Zato predlaga spremembo sklepa, da se dolžniku naloži plačilo priglašenih stroškov, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno zmotno je stališče, ki ga upnik zastopa v pritožbi, da se lahko povračilo izvršilnih stroškov vselej zahteva v 30-ih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. 7. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oz. zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Stroške je treba zahtevati takoj, ko nastanejo oz. je znana njihova višina (subjektivni rok), rok 30 dni pa je določen kot skrajni oz. objektivni rok. To določbo je treba razlagati tako, da mora upnik zahtevati povrnitev stroškov takoj, ko zanje izve, ne pa kadarkoli do izteka 30 dnevnega roka po koncu oz. ustavitvi postopka. Ta objektivni rok je namreč skrajni trenutek, ki pride v poštev le, če upnik prej ni vedel za višino stroškov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvršitelj upniku prvi obračun stroškov poslal že 15.9.2004, upnik pa je stroške priglasil šele z vlogo z dne 23.1.2007. Torej po več kot dveh letih. Taki stroški se zato ne priznajo. Upnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1235/2005 z dne 12.10.2005, saj sta situaciji v obravnavani zadevi in v zadevi opr. št. Cp 1235/2005 različni. V slednji je bil podan specifičen položaj zato, ker je šlo za kontinuirano opravljanje izvršilnih dejanj, zaradi česar je Višje sodišče v Celju priglasitev stroškov za tri obračune hkrati po preteku 6 mesecev od plačila prvega računa ocenilo kot racionalno in rok 6 mesecev glede na konkretne okoliščine primera kot razumen rok. V konkretnem primeru pa so okoliščine drugačne, saj je bil opravljen le en neuspešen rubež, od seznanitve upnice s stroški do priglasitve pa je preteklo več kot dve leti, kar pa niti po citiranem stališču ni mogoče oceniti kot razumen rok.

Pritožbeno sodišče je še preizkusilo, ali je podana katera od kršitev po 2. odstavku 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ker teh kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).