Jedro

Tožniku je izdano dovoljenje za delo za opravljanje poslovodne funkcije, kar v zadevi ni sporno, dejansko pa opravlja dela in naloge zidarskega pomočnika. To dejstvo je upravni organ ugotovil po opravljenem zaslišanju tožnika. S tem tožnik krši določbo 6. točke 4. člena ZZDT, ki določa, da sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje.

Glede na določbo 7. odstavka 62. člena ZUP ima stranka pravico spremljati postopek po tolmaču, vendar mora zahtevo po zagotovitvi tolmača sama izraziti. Upravni organ ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi, to še posebej v obravnavani zadevi, ko je tožnik nedvoumno povedal, da je zaradi nerazumevanja slovenskega jezika s seboj pripeljal prijatelja. V kolikor tožnik in njegov prijatelj nista razumela slovenskega jezika in vprašanj, ki so bila tožniku postavljena, bi tekom zaslišanja to tožnik lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je zavrnil zahtevo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in odločil, da je dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V obrazložitvi navaja, da je tožnik podal prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve skladno s 32. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1; Uradni list RS, št. 64/2009). Navedeni zakon v 3. odstavku 32. člena določa, da tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko dovoljenje za začasno prebivanje podaljša ob pogojih iz 1. odstavka tega člena (da ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi v Republiki Sloveniji). Po določbi 1. odstavka 43. člena ZTuj pa se delovno dovoljenje za prebivanje ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 27. člena tega zakona. V 5. alineji 1. odstavka 43. člena je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na podlagi zaslišanja tožnika je organ ocenil, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj dela v nasprotju z izdanim mu dovoljenjem in s tem krši 6. točko 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 76/07). Tožnik namreč opravlja dela in naloge zidarskega pomočnika na gradbiščih po Sloveniji in ne kot prokurist, za kar mu je bilo izdano dovoljenje za delo. Tožnik se na poslovodenje podjetja ne spozna in ne pozna niti osnovnih izrazov in dolžnosti, ki bi jih prokurist moral poznati.

Zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo, katero je organ druge stopnje z odločbo št. 2141-179/2009/3 (121-10) z dne 7. 9. 2010 zavrnil. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka in predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjski organ je v postopku zmotno ugotovil, da tožnik ne opravlja dela, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje, ampak naj bi opravljal drugo delo, kar predstavlja kršitev 6. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev. V pritožbi je jasno navedel, da opravlja dela in naloge nadzora na gradbišču, skrbi za dostavo primernega materiala in nadomešča direktorja na dogovorih o prevzemu različnih gradbenih del. S tem je logično pojasnil, da se mora nahajati na gradbišču že zaradi narave dela oziroma vrste dejavnosti samostojnega podjetnika. Noben predpis ne določa, katerih del prokurist ne sme opravljati in torej velja načelo, da je vse dovoljeno, kar ni prepovedano. Tožniku je bila v postopku kršena pravica do uporabe svojega jezika, saj tožniku ni bilo omogočeno spremljati postopka v svojem jeziku in pri zaslišanju ni bil prisoten tolmač. Prav na zaslišanju oziroma tožnikovi izpovedbi pa temelji izpodbijana odločba. Gre za upravni postopek in uporabo strokovnih izrazov in zato prevodov ne more zagotoviti nekdo, ki zgolj za silo govori slovenski jezik. Na to bi moral paziti upravni organ po uradni dolžnosti in zagotoviti tolmačenje po ustrezno kvalificiranem tolmaču. Zato obstaja najmanj dvom v pravilnost navedb upravnega organa oziroma pravilnost prevoda. Dvomiti je mogoče tudi v resničnost zapisanih izjav v zapisniku, saj iz pritožbe tožnika jasno izhaja, da zapis ne ustreza resničnim in zatrjevanim dejstvom. Oseba, ki jo je imel s seboj tožnik, ga je zgolj spremljala, ni pa bila z njim z namenom prevajanja, saj ne obvlada slovenskega jezika na takšni stopnji znanja, da bi bilo zagotovljeno korektno spremljanje postopka v tožnikovem materinem jeziku. Tožnik tudi ni mogel slediti zapisniku in tam zapisanim izjavam v slovenskem jeziku, saj ga ne razume. Prav tako ga ne razume in ne zna brati tudi oseba, ki naj bi bil domnevno tolmač, saj je pisava v makedonskem jeziku cirilica in ne latinica. Zato tožnikov podpis na zapisniku ne more potrjevati resničnosti njegove izjave. Zato je prvostopni upravni organ zmotno ugotovil, da se tožnik ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije in ne opravlja dela, zaradi katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje. V postopku tudi ni bil zaslišan tožnikov delodajalec A.A., ki bi največ vedel povedati o tem, kakšno delo opravlja tožnik, saj ga je on zaposlil. Na podlagi nedokončne in neizvršljive odločbe UE Ljubljana je bil tožnik nezakonito izgnan iz Republike Slovenije in sicer zaradi prekrška po 98. členu, 1. odstavku 3. točke Zakona o tujcih in prekrška po 25. členu, 1. odstavka 4. točke Zakona o prijavi bivališča, ki ju ni storil, saj odločba UE Ljubljana še ni postala dokončna in izvršljiva. Predlaga, naj sodišče odloči na glavni obravnavi in zasliši tožnika po zapriseženem tolmaču za makedonski jezik, A.A. in B.B. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Meni, da zaslišanje delodajalca, pritožnikovega očeta, ni potrebno, saj na odločitev prvostopenjskega organa to ne bi moglo vplivati. Poudarja, da je bila tožniku v postopku na prvi stopnji zagotovljena možnost spremljati postopek v svojem jeziku, saj je bil opozorjen na pravico do spremljanja postopka po tolmaču, vendar te možnosti ni izkoristil. Tožnik v odgovoru na navedbe tožene stranke vztraja pri tožbenih navedbah in ponavlja izražena stališča v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba prvostopenjskega upravnega organa s katero je zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Odločitev upravnega organa temelji na ugotovitvi, da je tožniku izdano dovoljenje za delo za opravljanje poslovodne funkcije, kar v zadevi ni sporno, dejansko pa opravlja dela in naloge zidarskega pomočnika. To dejstvo je upravni organ ugotovil po opravljenem zaslišanju tožnika, kjer je povedal, da dela skupaj z očetom kot kooperant za podjetje C. ter da delajo fasado na privatni hiši. Povedal je, kakšno plačo prejema, ni pa vedel povedati, koliko ima prihodkov A.A. s.p., niti kako imajo določene cene za svoje storitve. Na vprašanje, kdo pretežno dela na gradbišču, je povedal, da na gradbišču dela njegov oče, ki je zidarski mojster, sam pa mu pri delu pomaga in se uči. Ne pozna Zakona o gospodarskih družbah niti kakšne so pravice in obveznosti prokurista. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je organ presodil, da tožnik krši določbo 6. točke 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki določa, da sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Na podlagi navedenega je zato presodil, da obstajajo razlogi, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tako sprejeta odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita.

Za tožnika je v zadevi sporno, da mu ni bilo omogočeno, da bi zaslišanje potekalo po tolmaču, ker slovenskega jezika ne razume, prav tako ne oseba, ki jo je pripeljal s seboj na zaslišanje. Zato ugovarja, da je podan dvom v resničnost zapisanih izjav v zapisniku. Po presoji sodišča tožbeni ugovor ni utemeljen. Po določbi 1. odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Po določbi 7. odstavka 62. člena ZUP pa imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika (z dne 12. 8. 2009) izhaja, da je prvostopni upravni organ tožnika poučil o pravici uporabljati svoj jezik in spremljati postopek po tolmaču. Vprašal ga je, ali razume slovenski jezik oziroma ali potrebuje tolmača v postopku in ali je s seboj pripeljala tolmača. Tudi po presoji sodišča je tožnik s tem, ko je odgovoril „ne razumem, zato sem s seboj pripeljal človeka, s katerim delam skupaj, to je B.B.“ jasno izrazil, da slovenskega jezika sicer ne razume, je pa zato s seboj pripeljal osebo, ki bo v postopku nastopala kot tolmač. Tožnik v tožbi sicer pravi, da tudi B.B. slovenskega jezika ne razume, vendar sodišče ne vidi razumnega razloga, zakaj naj bi bil sicer s tožnikom prisoten na zaslišanju. V kolikor tudi B.B. ni razumel slovenskega jezika, bi tožnik moral izraziti zahtevo po tolmačenju, na kar je bil tudi opozorjen, pa tega ni storil. Glede na določbo 7. odstavka 62. člena ZUP ima pravico spremljati postopek po tolmaču, vendar mora zahtevo po zagotovitvi tolmača sam izraziti. Upravni organ ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi, to še posebej v obravnavani zadevi, ko je tožnik nedvoumno povedal, da je zaradi nerazumevanja slovenskega jezika s seboj pripeljal B.B. Poleg tega, v kolikor tožnik ni razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, prav tako tudi ne B.B., bi tekom zaslišanja to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume. Zato kršitev določbe 5. odstavka 237. člena ZUP po presoji sodišča ni podana.

Glede na odgovore tožnika na zaslišanju, da ne pozna naše zakonodaje (ZGD), da ne ve, kaj je delo prokurista ter da pretežno dela na gradbišču kot pomočnik očetu, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno sklepal, da tožnik ne opravlja dela, za katero mu je delovno dovoljenje izdano. Zato je upravičeno sklepal, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V Zakonu o gospodarskih družbah, ki prokuro ureja, res ni določeno, katerih del ne sme opravljati prokurist, vendar iz določb ZGD (33. člen) jasno izhaja, da je prokurist predvsem oseba, ki lahko v imenu družbe (podjetnik) izraža voljo tretjim osebam. Poleg tega se prokura podeli s pisno izjavo, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno izjavo pridobil. Tudi po presoji sodišča tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji ni izkazal, da upravlja delo prokurista, saj je iz zapisnika o zaslišanju razvidno, da niti ni vedel, kakšna dela prokurist sploh opravlja. Dejstev, ki jih je nato prvič navedel šele v pritožbi, da tudi nadomešča direktorja, pa ni podkrepil z nobenimi dokazi. V tožbi je sicer predlagal zaslišanje A.A. in B.B., kar pa sodišče zavrača na podlagi 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik pa v tožbi ni zatrjeval, da teh dejstev ni imel možnosti predlagati že v pritožbi zoper prvostopni upravni akt. Na odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da je bil tožnik nezakonito izgnan iz Republike Slovenije, ker to ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Sodišče glede na navedeno nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnik v tožbi navajal le tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).