Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožeče stranke odločilo v skladu s 158. členom ZPP, ker je tožeča stranka 2/3 svojega primarnega tožbenega zahtevka umaknila, ter v skladu s 154. členom ZPP na podlagi uspeha strank v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 993,27 EUR nadomesti z zneskom 1.117,71 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se sprememba tožbe z dne 28. 3. 2019 ne dopusti (I). Zaradi delnega umika tožbe na ugotovitev ničnosti poroštvene izjave v delu, ki se glasi: "Pripoznava dolga, ki jo poda glavni dolžnik je obvezujoča tudi glede višine moje poroštvene obveze" in glede ugotovitve, da je tožeča stranka prosta vseh obveznosti, ki jih ima kot porok in plačnik po poroštveni izjavi z dne 24. 12. 2007 v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 1113135021 z dne 24. 12. 2007, sklenjeni s toženo stranko z dne 24. 12. 2007, je postopek v tem delu ustavilo (II), ter ugotovilo ničnost poroštvene izjave, ki jo je dne 24. 12. 2007 podpisal kot porok in plačnik P. P. v zavarovanje obveznosti družbe L., d.o.o., ..., do družbe H., d.o.o., ... (zdaj A., d.o.o., ...) in sicer v prvem stavku tretjega odstavka na drugi strani poroštvene izjave, kjer je navedeno: "Izrecno se odpovedujem uveljavljanju ugovorov, ki mi po zakonu kot poroku pripadajo in tudi ugovoru pobotanja" (III). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 993,27 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (IV).

2. Zoper odločitev o stroških postopka je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno odmeri pravdne stroške tožeče stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in v izpodbijanem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov tožeči stranki ni priznalo stroškov za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2019 po tarifni številki 19/2 OT v višini 750 točk ter tretje pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2019 po tarifni številki 19/3 OT v višini 500 točk, ki ju je vložila pred delnim umikom tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati plačilo sodne takse v celoti, saj bi bila vrednost spornega predmeta in s tem višina sodne takse enaka tudi v primeru, če bi tožeča stranka uveljavljala le zahtevek, s katerim je v predmetnem postopku dejansko uspela. Ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi uspeha strank v postopku upravičena do povrnitve le tretjine pravdnih stroškov. Tožeča stranka je v 1. točki tožbenega zahtevka zahtevala ugotovitev delne ničnosti tožbenega zahtevka, v 2. točki tožbenega zahtevka pa ugotovitev, da je tožeča stranka v celoti prosta svojih obveznosti. Tožeča stranka je torej uveljavljala dva posamezna zahtevka in ne treh, zaradi česar bi ji moralo sodišče priznati najmanj polovico pravdnih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravilno je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožeče stranke odločilo v skladu s 158. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je tožeča stranka 2/3 svojega primarnega tožbenega zahtevka umaknila, ter v skladu s 154. členom ZPP na podlagi uspeha strank v postopku. Enako pravilo je sodišče upoštevalo tudi glede stroškov sodne takse, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za prisojo navedenega zneska v celotni višini. Tudi ti stroški so namreč del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi.

5. Odločitev prvega sodišča o delitvi tožbenega zahtevka na tri dele in ugotovitev, da je tožeča stranka uspela z 1/3 tožbenega zahtevka, saj je v preostalem delu tožbo umaknila, je v korist tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč v celoti umaknila 2. točko tožbenega zahtevka, ki je bil težišče pravde, in s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je tožeča stranka prosta vseh obveznosti, ki jih ima kot porok in plačnik po poroštveni izjavi z dne 24. 12. 2007 v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin z dne 24. 12. 2007. Umaknila je tudi zahtevek, s katerim je uveljavljala ugotovitev delne ničnosti poroštvene izjave v delu 1. točke tožbenega zahtevka, uspela pa je zgolj v delu (lahko bi celo rekli neznatnem delu), da je poroštvena izjava z dne 24. 12. 2007 nična v prvem stavku tretjega odstavka na 2. strani poroštvene izjave, kjer je navedeno: "Izrecno se odpovedujem uveljavljanju ugovorov, ki mi po zakonu kot poroku pripadajo in tudi ugovoru pobotanja."

6. Sodišče tožeči stranki pravilno tudi ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo druge pripravljalne vloge, saj jih tožeča stranka ni priglasila. Neutemeljeno pa sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo tretje pripravljalne vloge v višini 500 točk, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV- (list. št. 112), skupaj 373,32 EUR.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v izpodbijanem delu delno ugodilo in tožeči stranki prisojene pravdne stroške glede na uspeh v pravdi (1/3) zvišalo za znesek 124,44 EUR.

8. O povrnitvi stroškov sodišče odloča le na podlagi zahteve stranke. O njih ne odloča po uradni dolžnosti, kar je posledica v pravdnem postopku uveljavljenega načela vezanosti na zahtevek. Tožeča stranka zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov ni postavila, zato pritožbeno sodišče o njem ni odločalo. Zgolj navedba na koncu pritožbe: „stroški: sodna taksa, pritožba zoper sodbo, 2 % materialni stroški, 22 % DDV“, pa ne zadošča za zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, še manj pa zahtevi po določni in opredeljeni navedbi stroškov.