Jedro

Dokončno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi samo po sebi ni zadostna podlaga za zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zakonita. Ob dejstvu, da tožnik zoper mnenje komisije nima samostojnega pravnega varstva, mora sodišče v individualnem delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti odpovedi po vsebini presojati obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi odločitev komisije. V tem okviru mora tožena stranka dokazati tudi, da je preverila, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 8. 2009; ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha po izteku 90-dnevnega odpovednega roka, temveč še traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; naloži toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo; naloži toženi stranki, da tožnika od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja naprej prijavi v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal in od njih poravna prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu izplača pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih (neto) zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na mnenju komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, iz katerega izhaja, da mu tožena stranka ne more zagotoviti dela na delovnem mestu, skladnem z njegovo izobrazbo in preostalo delovno zmožnostjo. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker tožena stranka še vedno na novo zaposluje delavce, tudi tujce, ki delajo na podlagi delovnega dovoljenja za določen čas. Iz tožnikovih omejitev izhaja, da ne sme opravljati dela, ki je povezano z dvigovanjem bremen, težjih od 5 kg, ter z delom v prahu. Naslovno sodišče se v obrazložitvi sklicuje zgolj na mnenje komisije, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala niti dokazovala, da tožniku ne more zagotoviti dela na drugem ustreznem delu skladno z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Kot je tožniku znano, se pri toženi stranki opravljajo tudi dela na lažjih delovnih mestih kot je varovanje premoženja, obstajajo pa tudi delovna mesta kot npr. demontaža opažev, čiščenje objektov, kar bi lahko opravljal glede na omejitve, ki izhajajo iz odločbe invalidske komisije. Navedenih dejstev tožnik ni mogel izpodbijati v postopku pred komisijo, to pa mu tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo omogočeno. Tožena stranka z ničemer ni izkazala in dokazala, da ga ne bi mogla zaposliti na drugih ustreznih delovnih mestih, v zvezi s tem pa pred sodiščem niso bili izvedeni nobeni dokazi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik v tožbi navaja nova dejstva, ki jih v postopku na prvi stopnji ni dokazoval ali zatrjeval in sicer, da naj bi toženka zaposlovala nove delavce in tujce ter da naj bi pri njej obstajala tudi delovna mesta, primerna za njegovo invalidnost. Ker gre za pritožbeno novoto, ki bi jo lahko tožnik zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, naj sodišče teh navedb v pritožbi ne upošteva. Iz previdnosti tožena stranka še dodaja, da je v odgovoru na tožbo navedla, da ne zaposluje novih delavcev, ne podaljšuje pogodb za določen čas, ter nima na voljo praznih delovnih mest in nobenih potreb po zaposlovanju delavcev. Te trditve tožnik ni prerekal niti dobesedno niti smiselno, zato gre za neprerekano, torej nesporno dejstvo. Prav tako iz previdnosti tožena stranka še dodaja, da na zakonitost odpovedi tudi zatrjevana dejstva iz pritožbe tožnika ne morejo vplivati. Tudi če bi toženka res zaposlovala nove delavce in tujce, to še ne pomeni, da ima na voljo tudi zaposlitev na delovnem mestu, ki je primerno omejitvam zaradi invalidnosti tožnika. Tudi delovnih mest, primernih tožnikovi invalidnosti (varovanje, čiščenje, demontaža opažev), tožena stranka v resnici sploh nima, saj čiščenje opravljajo delavci zidarji sami po končanem delu, tesarji pa po uporabi opaža le-tega odstranijo, varovanja gradbišč pa tožena stranka sploh ne izvaja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sprejelo vsaj preuranjeno in zato napačno odločitev.

Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da ne ve, ali so resnične navedbe, da je tožena stranka skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, kakor tudi, če mu je mogoče ponuditi delovno mesto v drugi družbi. Poleg tega je v tožbenih navedbah tudi zapisala, da ocenjuje, da bi kljub invalidnosti delodajalec lahko našel zanjo ustrezno delo, jo skušal zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, za katera bi se usposobila, zlasti glede na dolgoletne izkušnje, strokovno usposobljenost ter vestno in kvalitetno delo, navedla pa je tudi, da ji je bilo obljubljeno (s strani delodajalca), da bodo zanjo zagotovo našli ustrezno delovno mesto in jo poklicali nazaj na delo. Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da naj bi bila s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo prav na ta vprašanja, prekludirana.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo zlasti na določbe 88. člena ter 1. odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007, 103/2007 - ZDR), določbe 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 – ZZRZI – UPB 2).

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik od 1. 6. 2008 dalje zaposlen v družbi S. d.o.o., oz. po spremembi firme z dnem 29. 8. 2008 pri toženi stranki, ker je dne 1. 6. 2008 prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), zato je bil tožnik prevzet k delodajalcu prevzemniku, to je toženi stranki. Dne 24. 8. 2009 je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnega – ekonomskega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR ter iz razloga invalidnosti po 4. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 10. 6. 2008 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo izpostavljen neugodnim mikroklimatskim pogojem, prahu, plinom, alergenom, kjer ne bo dvigovanja bremen, težjih od 5 kg, s polnim delovnim časom od 27. 5. 2008 dalje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu tesar VK I in da dela na tem delovnem mestu glede na odločbo ZPIZ kot invalid III. kategorije ni več mogel opravljati. Na predlog tožene stranke je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 24. 7. 2009 podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožena stranka za tožnika nima drugega ustreznega delovnega mesta, ki bi mu ga lahko ponudila in da obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da je podana odpoved zakonita.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka sicer uporabilo pravilno pravno podlago, vendar je svojo odločitev oprlo zlasti na mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in navedbe tožene stranke v sami redni odpovedi ter v odgovoru na tožbo, ne da bi preverjalo in izvajalo dokaze o izpolnitvi obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ki je pogoj za zakonitost podane odpovedi (stališče tožene stranke, da naj se po sodni praksi tudi v primeru, da delodajalec ne bi izvedel aktivnosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, štelo, da zaradi tega odpoved še ni nezakonita, je namreč pravno zgrešeno). Ker o tem ni izvajalo nobenih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je zaključek, da tožena stranka stranka utemeljeno ne more ponuditi tožniku nove pogodbe o zaposlitvi, vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je že (dokončno) mnenje komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi samo po sebi zadostna podlaga za zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato tudi ni preverjalo njegove pravilnosti in utemeljenosti, čeprav bi to v okviru tega spora moralo storiti. Ob dejstvu, da delavec zoper mnenje komisije nima samostojnega pravnega varstva (v zadevi opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da spor v zvezi z mnenjem komisije ni niti socialni niti delovni spor in da mnenja tudi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu), je namreč v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba preverjati obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi odločitev komisije. Pri tem je bistveno, da mora delodajalec, ki glede na določbo 1. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati, da je v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR preveril, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, ter da ta možnost ne obstaja. Tožena stranka ni predložila niti predloga (z delovno dokumentacijo), na podlagi katerega je komisija sprejela mnenje (kot izhaja iz obrazložitve mnenja). Zgolj gola trditev delodajalca, da je preveril možnosti zaposlitve pri samem delodajalcu in v drugih družbah, ki izhaja iz same redne odpovedi (in navedb v odgovoru na tožbo), ne zadostuje. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo drugih predlaganih dokazov, zlasti zaslišanje tožnika, ki je v tožbi navajal, da so mu ob napotitvi na čakanje na delo obljubljali, da mu bodo zagotovo našli ustrezno delovno mesto in ga poklicali na delo, kakor tudi zaslišanje v odgovoru na tožbo predlaganih prič, ki so sodelovale v postopku redne odpovedi. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku ne more zagotoviti dela, skladnega z njegovimi preostalimi delovnimi zmožnostmi in da s tem v zvezi niso bili izvedeni nobeni dokazi.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je torej napačna oz. vsaj preuranjena, ker temelji na zmotni pravni presoji, zaradi katere je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje v skladu z določbo 355. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Prenašanje izvedbe obsežnejšega dokaznega postopka na pritožbeno sodišče ni v skladu z namenom 355. in 358. člena ZPP, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavanem primeru vsekakor bolj smotrno, da se postopek ponovi pred prvostopenjskim sodiščem.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, ugotovi vsa odločilna dejstva in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.