21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B. - B., C. C. - C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2103/2003 z dne 26. 5. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 41/2003 z dne 30. 9. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora pritožnica (v pravdi toženka) plačati 668.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 1992 do plačila. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnica navaja, da je bila tožba vložena dne 23. 6. 1987 in da je sodišče o zadevi odločalo petkrat. Dodaja, da je postopek trajal 17 let, kljub temu naj sodišča še zmeraj ne bi pravilno uporabila materialnega prava. Poleg tega naj bi bila odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri je mogoče terjatve v tuji valuti obrestovati le po obrestni meri, kot se plačuje v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled. Sodišče naj bi spregledalo, da je bilo posojilo dogovorjeno v tuji valuti, zato bi bilo mogoče zahtevati vračilo le v tuji valuti z ustreznimi obrestmi, ne pa v tolarjih z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je njen ugovor o preračunu posojila iz tuje valute v tolarje nedovoljena pritožbena novota. Na to kršitev naj bi opozorila že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo št. III P 442/87 z dne 25. 9. 1989, Višje sodišče pa naj bi s sklepom št. I Cp 1951/89 z dne 13. 3. 1990 naložilo sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem postopku ugotovi, v kateri valuti je bilo posojilo dano. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica sodišču očita, da je pri odločitvi o zamudnih obrestih za terjatve v tuji valuti odstopilo od ustaljene sodne prakse in s tem kršilo 22. člen Ustave. Za presojo tega vprašanja je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je pritožnica pravočasno ugovarjala preračunu terjatve iz ATS v SIT. Pritožnica navaja, da je to storila že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo št. III P 442/87 z dne 25. 9. 1989. Iz sklepa Višjega sodišča št. I Cp 1951/89 z dne 13. 3. 1990 sicer izhaja, da je naložilo sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem postopku ugotovi, v kateri valuti je bilo posojilo dano. Vendar iz izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 41/2003 z dne 30. 9. 2003 izhaja, da je bila terjatev preračunana iz ATS v SIT dne 19. 3. 1992. Že sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da pritožnica preračunu v nadaljevanju postopka ni nasprotovala. Ker je tožeča stranka zahtevala vračilo posojila, preračunanega v SIT, odločitve o zamudnih obrestih za terjatev v tuji valuti ni moglo biti, s tem pa tudi ne zatrjevanega odstopa od ustaljene sodne prakse. Očitek o kršitvi 22. člena Ustave je torej očitno neutemeljen, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

5.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić