Jedro

Tožnik je na zahtevkih za predujme neupravičeno uporabil šifro zavarovalnega zastopnika B. B. in njegov podpis, da je z zavajanjem zlorabil zaupanje zavarovalcev C. C. in D. D. in E. E. s podajanjem nepopolnih informacij glede vlaganja zahtevkov za predujem ter glede spremembe na zavarovalnih policah ter glede sklepanja novih zavarovalnih polic z namenom neupravičene pridobitve dodatnih provizij za sklenjene police ter Zavarovalnici izročal dokumentacijo z neresničnimi podatki. Z navedenim ravnanjem je kršil načelo vestnosti in poštenja in ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter kršil načelo zaupanja in zaščite pravic in koristi strank, posredoval netočne podatke o vsebini zavarovalne pogodbe in s tem nedopustno ravnal, pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe strankam ni dal točnih podatkov in natančnih pojasnil ter s tem kršil informiranost strank. Ker so se kršitve navedenih dobrih poslovnih običajev ponavljale v daljšem časovnem obdobju, je s tem podana hujša kršitev dobrih poslovnih običajev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) z izpodbijano odločbo ugotavlja, da je podan razlog iz 9. točke osmega odstavka 561. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tožniku kot zavarovalnemu zastopniku, ki ga je pridobil z odločbo Agencije 30220-2167/04-4 z dne 20. 12. 2004, zaradi hujših kršitev dobrih poslovnih običajev pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja v odnosu do zavarovalcev s tem, ko je: 1. zlorabil oz. sodeloval pri zlorabi šifre zavarovalnega zastopnika notranje prodajne mreže Zavarovalnice A., d. d., Ljubljana (v nadaljevanju tudi Zavarovalnica) B. B. in pri ponarejanju njegovega podpisa v 12 primerih zavarovalcev na zahtevkih, ki jih navaja, ter zavedel zavarovalce glede vlaganja zahtevkov za predujem zaradi sklepanja novih zavarovalnih polic preko njegove prodajne poti in glede pridobitve novih zastopniških provizij; 2. na podlagi navedenih zahtevkov za predujem in za sklenitev novih zavarovalnih polic po izplačilu predujma oškodoval zavarovalce za izstopne stroške predujma v skupni višini 438,30 EUR ter za dodatne vstopne stroške ob sklepanju novih zavarovalnih polic v skupni višini 438,20 EUR; 3. zlorabil zaupanje zavarovalk C. C. in D. D. pri sklenitvi nove zavarovalne pogodbe ter na prikrit način pridobil njun podpis za vložitev zahtevka za predujem, saj pred sklenitvijo nove zavarovalne pogodbe zavarovalki nista bili nedvoumno seznanjeni o načinu prenosa sredstev s stare na novo zavarovalno pogodbo oz. o prekinitvi stare zavarovalne pogodbe na podlagi zahtevka za predujem, saj zahtevek za izplačilo predujma ni bil zahtevan z njune strani; 4. ponaredil oz. sodeloval pri ponarejanju podpisa zavarovalca E. E. na dokumentu Zahtevek za izplačilo predujma z dne 20. 12. 2021 ter podpisa na ponudbah za sklenitev naložbenega življenjskega zavarovanja ... št. 8705191 in 8705197 z dne 27. 12. 2021 ter jih kot verodostojne dokumente dostavil oz. sodeloval pri njihovi dostavi Zavarovalnici (točka 1 izreka). Tožniku je Agencija odvzela dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ki ga je pridobil z odločbo Agencije 30220-2167/04-4 z dne 20. 12. 2004 (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan Agenciji na račun, ki ga navaja, v roku 15 dni od vročitve te odločbe plačati pavšalno nadomestilo stroškov za opravljanje nadzora v višini 294,00 EUR, v primeru zamude s plačilom nadomestila pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti plačila nadomestila do plačila (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija ugotovila, da je tožnik huje kršil dobre poslovne običaje pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja. Agencija je v ugotovitvenem postopku vpogledala v predlog Zavarovalnice za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja z dne 15. 7. 2022, v poročilo o raziskavi Zavarovalnice z dne 30. 6. 2022 s prilogami, ki jih navaja, v odločbo Agencije 30220-2167/04-4 z dne 20. 12. 2004, v dopolnitev predloga z dne 28. 9. 2022 in z dne 17. 10. 22 s prilogami, ki jih navaja ter v izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja z dne 15. 12. 2022 s prilogami, ki jih navaja. Iz Poročila Zavarovalnice izhaja, da je Zavarovalnica opravila analizo vseh predujmov od 29. 11. 2021 dalje, na katerih je bila uporabljena šifra zavarovalnega zastopnika notranje prodajne mreže B. B. in ugotovila, da je šlo za stranke, povezane s tožnikom ali pa z zavarovalnim zastopnikom F. F. V vseh primerih je predujmu sledila sklenjena zavarovalna polica navedenih zavarovalnih zastopnikov ter pridobitev zastopniške provizije. Agencija na podlagi zapisnika razgovora z B. B. z dne 13. 5. 2022 in na podlagi zapisnika razgovora s tožnikom z dne 25. 5. 2022 ugotavlja, da je na 12 zahtevkih za predujme tožnik ponaredil oz. sodeloval pri ponarejanju podpisa B. B. ter zlorabil njegovo šifro, kar je v razgovoru z Zavarovalnico 13. 5. 2022 potrdil tudi B. B. Agencija je tudi ugotovila, da je tožnik zavajal zavarovalce in jim povzročal dodatne vstopne in izstopne stroške zaradi izplačila predujma in spremembe zavarovanj, kar izhaja iz izpovedb C. C., D. D. in E. E. Zavarovalce ni nedvoumno seznanil o načinu prenosa sredstev iz stare na novo zavarovalno pogodbo oz. o prekinitvi stare zavarovalne pogodbe na podlagi zahtevka za predujem. Poleg navedenega je ponaredil oz. sodeloval pri ponarejanju podpisa zavarovalca E. E. na zahtevku za izplačilo predujma z dne 20. 12. 2021 in na ponudbah za sklenitev naložbenega zavarovanja ... 8705191 in 8705197 z dne 27. 12. 2021 ter nato dokumente z neresničnimi podatki in ponarejenim podpisom E. E. predložil Zavarovalnici. S takšnim ravnanjem je tožnik kot zavarovalni zastopnik, za katerega se pričakuje skrbnost dobrega strokovnjaka, kršil dobre poslovne običaje, ki so navade in ustaljena ravnanja, ki se pričakujejo od udeležencev zavarovalnih razmerij. Del poslovnih običajev je dolžnost zavarovalnega zastopnika, da uporablja le šifre, do katerih je upravičen, da upraviči zaupanje zavarovalcev, uporablja le svoj podpis, zavarovalnici izroči zgolj verodostojno dokumentacijo, ne povzroča nepotrebnih stroškov pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in ne ponareja podpisov drugih zavarovalnih zastopnikov ali zavarovalcev. Tožnik je zavarovalni zastopnik, kot ga opredeljuje prvi odstavek 543b. člena in prvi odstavek 561. člena ZZavar-1 in mora ravnati v skladu z Zavarovalnim kodeksom Slovenskega zavarovalnega združenja (v nadaljevanju Zavarovalni kodeks) ter v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in etičnimi načeli. S predhodno navedenim ravnanjem je tožnik kršil drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa skrbnost profesionalnega udeleženca pri sklepanju zavarovalnih poslov. Gre za kršitve, ki so se ponavljale od 23. 12. 2021 do 14. 4. 2022. Glede na ponavljajoče dolgotrajne kršitve je v konkretnem primeru podana hujša kršitev dobrih poslovnih običajev iz 9. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1, zaradi katere je Agencija tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ki ga je tožnik pridobil z odločbo Agencije 30220-2167/04-4 z dne 20. 12. 2004. 3. Tožnik toži zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe in očitanih kršitev. V nadaljevanju pojasnjuje pojem "poslovni običaj" in "dobri poslovni običaj". Očitanega ravnanja oškodovanja zavarovalcev za izstopne stroške predujma in vstopne stroške pri sklepanju novih zavarovalnih polic, zloraba zaupanja zavarovalk C. C. in D. D., ponarejanje oz. sodelovanje pri ponarejanju podpisa zavarovalca E. E. in zavajanje zavarovalcev glede vlaganja zahtevkov za predujem ter zloraba oz. sodelovanje pri zlorabi šifre B. B. in ponarejanje podpisa B. B. po mnenju tožnika ni mogoče subsumurati pod kršitev dobrih poslovnih običajev. Agenciji očita, da se ni opredelila do njegovih navedb v postopku in da mu v postopku ni bila zagotovljena pravica do izjave. Očita tudi nekonkretizirano navajanje kršitev. Ni jasno, ali naj bi tožnik ponaredil ali pa zgolj sodeloval pri ponarejanju podpisov B. B. v 12 primerih in podpisov zavarovalca E. E. Sklicuje se na načelo zakonitosti v kazenskem pravu in na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-332/98 z dne 18. 4. 2002, ki velja tudi na področju prekrškovnega prava. Pomanjkljiva konkretiziranost navedb kaznivega dejanja domnevnega kršitelja vodi v kršitev pravice do izjave in s tem do kršitve 22. člena Ustave RS, kar pojasni. Sklicuje se na privilegij zoper samoobtožbo in na kršitev pravice do zaslišanja. Na strani 8 tožbe navaja listine, v katere je Agencija v predmetnem postopku vpogledala in ki so bile po mnenju tožnika pridobljene nezakonito, s kršitvijo tožnikovih ustavnih pravic, zato zahteva njihovo izločitev, pri čemer se sklicuje na 18. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dokazni standard "utemeljen sum" po mnenju tožnika ni zadosten, potrebno je ugotoviti resnično dejansko stanje in to "z gotovostjo". Ker se toženka ni konkretno opredelila do njegovih navedb v okviru izjasnitev, jih tožnik ponavlja v tem postopku. Zavrača očitek oškodovanja strank ter na strani 10 tožbe opozarja na primer J. J. ter na primer novega produkta Zavarovalnice A. in G., kar pojasni. Za Zavarovalnico sta tudi H. H. in K. K. sklepala zavarovanja z digitalnim podpisom I. I. Glede strank C. C., D. D. in E. E. pa navaja, da jih je obiskal detektiv Zavarovalnice in za potrebe tega postopka pridobil njihove izjave ter se niso sami obrnili na Zavarovalnico. Za Zavarovalnico je tožnik opravljal delo od leta 2002 do leta 2022, med drugim tudi kot vodja področja. V tem obdobju je bila praksa podpisovanja bianco obrazcev, ki se izvaja še danes. Zavarovalnica je podala prijavo zoper tožnika en teden po podpisu sporazuma o prenehanju sodelovanja. V konkretnem primeru je F. F. detektivom Zavarovalnice izročil neizpolnjen obrazec za predujem s podpisom B. B. Očitek, da je tožnik kršil dobre poslovne običaje, je neutemeljen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek ter mu prisodi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri do plačila.

4. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno argumentira svoja stališča iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V postopku je Agencija v skladu z tretjim odstavkom 468. člena ZZavar-1 dne 24. 11. 2022 izdala najprej odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovanja tožnika kot zavarovalnega zastopnika, o kateri se je tožnik tudi izjasnil v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja z dne 12. 12. 2022, vendar razen teoretiziranja konkretnih ugovorov ni podal. Agencija tožniku očita, da je huje kršil dobre poslovne običaje pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in da ni ravnal s profesionalno skrbnostjo, ki se od njega zahteva. Tožnik je neupravičeno uporabljal šifre drugih zavarovalnih zastopnikov, zlorabil zaupanje zavarovalcev, ponarejal oz. sodeloval pri ponarejanju podpisov drugih zavarovalnih zastopnikov in zavarovalcev ter Zavarovalnici izročal dokumentacijo z neresničnimi podatki, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja konkretna navedba kršitev, zato je tožnikov ugovor nekonkretiziranosti ravnanja neutemeljen. Glede tožnikovega ugovora, da ni bil podučen o pravici do molka iz 18. člena ZKP navaja, da gre v konkretnem primeru za postopek po ZZavar-1 in ne po ZKP. Glede ugovora, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do izjave in do zaslišanja, se Agencija sklicuje na 435. člen ZZavar-1. Za pavšalno očitano oškodovanje strank s strani Zavarovalnice A. v sodelovanju z upravljalcem G. in agencijo N. pa tožnik ni predložil nobenih dokazov.

5. V pripravljalni vlogi toženka navaja, da tožnikovi dokazi, priloženi tožbi in pripravljalni vlogi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto v skladu z 446. členom ZZavar-1, kar utemelji ter vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke, vztraja pri dokaznih predlogih in pri tožbenem zahtevku.

7. Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog za vpogled v listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi in k pripravljalni vlogi ter se nahajajo v sodnem spisu pod številkami od A3 do A36, ker gre za nedopustno novoto, kot to določa 446. člen ZZavar-1. Vpogledalo pa je v preostale listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožnika.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena z razlogi, ki jih sodišče navaja v tej sodbi.

10. Med strankama je sporno, ali je z izpodbijano odločbo Agencija pravilno in zakonito ugotovila, da je podan razlog iz 9. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tožniku kot zavarovalnemu zastopniku zaradi hujših kršitev dobrih poslovnih običajev pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja v odnosu do zavarovalcev in mu posledično odvzela dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ki ga je pridobil z odločbo Agencije 30220-2167/04-4 z dne 20. 12. 2004. 11. Na podlagi prvega odstavka 441. člena ZZavar-1 je zoper odločbe Agencije dovoljeno začeti postopek sodnega varstva, v katerem sodišče preizkuša zakonitost odločbe Agencije o izreku ukrepa (v danem primeru ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja), tako glede pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, kot tudi glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.1 V skladu z določbo 447. člena ZZavar-1 sodišče preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi 446. člena ZZavar-1 v postopku sodnega varstva tožnik ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V skladu z drugim odstavkom 427. člena ZZavar-1 pa se v primeru, če v ZZavar-1 ni drugače določeno, v postopku odločanja uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

12. Agencija na podlagi prvega odstavka 563. člena ZZavar-1 opravlja tudi nadzor nad zavarovalnimi zastopniki oz. posredniki in zavarovalnimi zastopniškimi oz. posredniškimi družbami. Na podlagi drugega odstavka tega člena se za nadzor nad zavarovalnimi zastopniki in zavarovalnimi posredniki smiselno uporabljajo določbe ZZavar-1, ki veljajo za nadzor nad zavarovalnicami. V osmem odstavku 561. člena ZZavar-1 so taksativno navedeni primeri, v katerih Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Med drugim Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja tudi v primeru 9. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 (kot je bilo v konkretnem primeru), če zavarovalni zastopnik ali zavarovalni posrednik huje krši dobre poslovne običaje pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja. Agencija je v obravnavanem primeru z izpodbijano odločbo ugotovila, da je podan razlog iz 9. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tožniku kot zavarovalnemu zastopniku zaradi hujših kršitev dobrih poslovnih običajev pri opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja v odnosu do zavarovalcev in zato tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

13. Upravno sodišče RS je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe najprej preizkusilo, ali je bil postopek odločanja pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZZavar-1 oz. v skladu z določbami ZUP (drugi odstavek 427. člena ZZavar-1). Predmetni postopek je potekal dvofazno. V prvi fazi je Agencija odločila, da se zoper tožnika uvede postopek, ker je iz razpoložljivih podatkov izhajal utemeljen sum kršitev določb ZZavar-1, ki predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja (prvi odstavek 468. člen ZZavar-1) in 24. 11. 2022 izdala odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja 40109-25/2022-10. V skladu s četrtim odstavkom 468. člena ZZavar-1 je Agencija v tej odločbi tudi določila rok, v katerem se je tožnik lahko izjavil o razlogih za začetek postopka in predloži dokaze. V skladu z določbo 469. člena ZZavar-1 lahko subjekt nadzora v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja navaja dejstva, iz katerih izhaja, da odvzem dovoljenja ni utemeljen in predlaga dokaze, s katerimi utemeljuje obstoj zatrjevanih dejstev. Tožnik je pravočasno in sicer 15. 12. 2022 podal izjavo o razlogih za odvzem dovoljena. Agencija je nato izdala izpodbijano odločbo, s katero se je opredelila do tožnikove izjave ter ugotovila, da obstajajo zakonsko določeni pogoji za odvzem dovoljenja (po 9. točki osmega odstavka 561. člena ZZavar-1) in tožniku izrekla ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja.

14. Zadeve, v katerih odloča Agencija, so specifične in se po svoji naravi razlikujejo od drugih upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb ZUP. Gre za zadeve v postopkih nadzora, ki ga opravlja Agencija, v katerih Agencija lahko izreče ukrepe nadzora, ki so predpisani z ZZavar-1. Postopek nadzora je glede na določbe ZZavar-1 po svoji pravni naravi poseben postopek. Čeprav so v njem določena vprašanja postopka urejena drugače kot v ZUP, pa morajo biti tudi v postopkih po ZZavar-1 stranki (subjektu nadzora) zagotovljena vsa ustavna procesna jamstva, med drugim tudi možnost, da se o ugotovitvah izjavi in jim učinkovito oporeka. Tožnik je v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja navajal konkretna dejstva, do katerih pa se po presoji sodišča Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila. Agencija z izpodbijano odločbo tožniku očita, da je s svojim ravnanjem huje kršil dobre poslovne običaje, pri čemer jih konkretno ne navede. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sicer sklicuje na Zavarovalni kodeks, ki opredeljuje dobre poslovne običaje v poslovanju z zavarovalci in je zavezujoč za vse zavarovalnice, ki so ga sprejele (med drugim tudi Zavarovalnica A.) in s tem tudi za zavarovalne zastopnike, vendar konkretno ne navede, katere dobre poslovne običaje naj bi tožnik kršil. Agencija v odgovoru na tožbo na strani 5 sicer konkretizira dobre poslovne običaje, navedene v Zavarovalnem kodeksu, katerih kršitev očita tožniku, vendar pa mora navedeno izhajati iz obrazložitve upravne odločbe, saj se le tako stranki (subjektu nadzora) lahko zagotovi učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ni obrazložena v zadostni meri in je zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Posledično je bila kršena tožnikova pravica do izjave in načelo kontradiktornosti postopka, kar tožnik utemeljeno ugovarja. Navedeno kršitev je sodišče odpravilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi ter z obrazložitvijo te sodbe.

15. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da s kazensko ovadbo Zavarovalnice, podano zaradi očitanih ravnanj, ni seznanjen. Sistem podpisovanja bianco obrazcev je bil v Zavarovalnici od nekdaj prisoten in obstaja še danes. Navedbe, da je ponarejal oz. sodeloval pri ponarejanju podpisov, je tožnik zanikal. Enako kot pri C. C. in D. D. je tožnik ravnal tudi pri zavarovalcu J. J., pri katerem pa komisija Zavarovalnice ni ugotovila nobenih kršitev. Zavarovalci so bili s poslom zadovoljni vse do obiska detektiva Zavarovalnice. Tožnik zanika tudi ugotovitev, da so zaradi predujma oz. odstopa od pogodbe in zaradi sklenitve nove pogodbe zavarovalci imeli dodatne izstopne in vstopne stroške.

16. Iz pisnih izjav C. C., D. D. in E. E., danih v upravnem postopku izhaja, da so vložili zahtevek za predujem in da so sklenili novo zavarovalno pogodbo zgolj na podlagi informacij tožnika, ker jih je prepričal tožnik. Izhaja tudi, da niso bili nedvoumno seznanjeni o načinu prenosa sredstev s stare na novo zavarovalno polico, o čemer bi jih moral tožnik, kot profesionalni udeleženec zavarovalnih poslov, natančno in nedvoumno seznaniti, česar pa ni storil. Zavarovalci so menili, da gre za prenos sredstev in ne za izplačilo sredstev oz. predujma. Korist od opisanega ravnanja pa je imel tožnik v obliki prejete provizije. Zavarovalci sami pred tem niso želeli prekiniti zavarovalnih pogodb. S takšnim ravnanjem je tožnik tudi po presoji sodišča zavajal zavarovalce. Teh ugotovitev tožnik v upravnem postopku in v tožbi ni uspel uspešno izpodbiti. Sodišča tudi ni uspel prepričal s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, da so bili navedeni zavarovalci s sklenjenim poslom zadovoljni vse do obiska detektiva Zavarovalnice in da so bili pri podajanju pisnih izjav zapeljani. Agencija po presoji sodišča tožniku utemeljeno očita, da je s predhodno opisanim ravnanjem zlorabil zaupanje zavarovalcev in ni prvenstveno skrbel za njihove interese. Iz Poročila o raziskavi Zavarovalnice z dne 30. 6. 2022 in iz tožnikovih navedb v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja z dne 15. 12. 2022 ter njegovih navedb v tožbi in na glavni obravnavi izhaja, da tožnik ne oporeka dejstvu, da je uporabil šifro zavarovalnega zastopnika B. B. na obrazcih za zahtevek za predujem in da je razpolagal z neizpolnjenim obrazcem z navedbo šifre B. B. Tožnik za navedbo, da je bila uporaba bianco podpisanih obrazcev splošna prakca zavarovalnih zastopnikov zavarovalnice v upravnem postopku, ni predložil nobenih dokazov. Tudi sicer navedba, da so z bianco podpisanimi obrazci poslovali tudi drugi zavarovalni zastopniki, tožnika ne ekskulpira. Iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da je pri Zavarovalnici A. opravljal delo od leta 2002 do 2022 in je bil tako nedvomno seznanjen z obsegom pooblastil, ki jih ima oz. je vedel, da nima pooblastil za posredovanje pri vlaganju zahtevkov za predujme. Navedeno izhaja tudi iz razgovora, ki ga je imela Zavarovalnica s tožnikom 25. 2. 2022, kar izhaja iz Poročila o raziskavi Zavarovalnice z dne 30. 6. 2022. Tožnik je navedel, da je vedel, da nima pooblastila za posredovanje pri vlaganju zahtevkov za predujme, a je želel strankam olajšati postopek in zadeve urediti brez njihovega obiska v poslovalnici Zavarovalnice. Na tem razgovoru je tudi navedel, da je podpis na zahtevkih za predujme, ki so mu bili predočeni, ponaredil sam, pri nekaterih pa je zgolj sodeloval pri ponarejanju, kar izhaja tudi iz povzetka tonskega zapisa tega razgovora. Na glavni obravnavi navedenega tožnik ni prepričljivo zanikal z izpovedbo, da so bili bianco obrazci s podpisom B. B. uporabljeni, ne pa ponarejeni, kot ga je k navedbi zapeljala Zavarovalnica. S podpisom na zahtevkih do zavarovalnice in s podpisom pri sklepanju zavarovalnih pogodb pa se potrjuje resničnost podatkov na navedenih listinah. S tem je tudi po presoji sodišča tožnik zlorabil sistem pooblastil Zavarovalnice, po katerem morajo biti zahtevki za predujme vloženi preko notranje prodajne mreže in Zavarovalnici tudi ni predložil verodostojnih listin z resnično vsebino.

17. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku in na glavni obravnavi izhaja, da je tožnik na zahtevkih za predujme neupravičeno uporabil šifro zavarovalnega zastopnika B. B. in njegov podpis, da je z zavajanjem zlorabil zaupanje zavarovalcev C. C. in D. D. in E. E. s podajanjem nepopolnih informacij glede vlaganja zahtevkov za predujem ter glede spremembe na zavarovalnih policah ter glede sklepanja novih zavarovalnih polic z namenom neupravičene pridobitve dodatnih provizij za sklenjene police ter Zavarovalnici izročal dokumentacijo z neresničnimi podatki. Z navedenim ravnanjem je kršil načelo vestnosti in poštenja in ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji (5. člen OZ) ter kršil načelo zaupanja in zaščite pravic in koristi strank (točka 2.2. Zavarovalnega kodeksa), posredoval netočne podatke o vsebini zavarovalne pogodbe in s tem nedopustno ravnal (točka 3.2. Zavarovalnega kodeksa), pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe strankam ni dal točnih podatkov in natančnih pojasnil ter s tem kršil informiranost strank (točka 3.4. Zavarovalnega kodeksa). Ker so se kršitve navedenih dobrih poslovnih običajev ponavljale (12 zahtevkov za predujem) v daljšem časovnem obdobju in sicer od 23. 12. 2021 do 14. 4. 2022, je s tem podana hujša kršitev dobrih poslovnih običajev, kot jo opredeljuje 9. točka osmega odstavka 561. člena ZZavar-1.2

18. Tožnik se v tožbi in v pripravljalni vlogi sklicuje na kavtele, ki veljajo v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru pa gre za postopek izreka ukrepa nadzora (odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja) s strani Agencije zavarovalnemu zastopniku, za katerega pa veljajo pravila, ki so urejena v ZZavar-1, subsidiarno pa v ZUP (drugi odstavek 427. člena ZZavar-1), kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da v predmetnem postopku uporabljeni dokazni standard "utemeljen sum" ni zadosten in da je potrebno "z gotovostjo" ugotoviti resnično dejansko stanje v zadevi. Na podlagi 468. člena ZZavar-1 namreč Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja "utemeljen sum", da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja po ZZavar-1, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru.

19. Preostale tožbene ugovore, ki so enaki tožnikovim ugovorom v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja, pa je pravilno zavrnila že Agencija in se sodišče v navedenem obsegu s temi razlogi strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 43/2019 z dne 18. 5. 2020. 2 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS G 14/2010 z dne 5. 10. 2020.