Jedro

Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev sodišča prve stopnje v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč.

V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 640,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35203-1/2012/47 z dne 21. 1. 2020 odpravilo (I. točka izreka). Upravni organ je z navedeno odločbo, izdano v četrtič ponovljenem postopku, zavrnil tožnikovo zahtevo, s katero je ta na podlagi 175.a člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) kot bivši uporabnik hišniškega stanovanja uveljavljal ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev. Sodišče prve stopnje je zahtevi tožnika ugodilo tako, da je pod pogojem, da kupi stanovanje, upravičen do nadomestila v skupni višini 32.970,10 EUR (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora toženka tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.076,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da iz besedila 175.a člena SZ-1 (ki je bil sprejet z novelo SZ-1B) ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov, temveč zadošča, da so imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih v njih (dejansko) prebivali ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in ob vložitvi vloge za uveljavljanje ugodnosti iz 175.a člena SZ-1, kar med strankama postopka ni bilo sporno. Nadalje je pojasnilo, da je za uveljavljanje pravic iz 175.a člena SZ-1 relevanten obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) ob uveljavitvi SZ. Ker toženka teh okoliščin ni ugotavljala, je to storilo sodišče prve stopnje samo in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ob uveljavitvi SZ, tj. leta 1991, ni imel v lasti prazne družinske stanovanjske hiše, temveč nedograjen počitniški objekt, katerega zaradi nezadostnih finančnih sredstev tudi ni bil sposoben dograditi tako, da bi bil primeren za bivanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da okoliščine iz drugega odstavka 128. člena SZ v zvezi s členom 60. ZSR ob uveljavitvi SZ niso bile podane, zato ima tožnik ob ostalih nespornih dejstvih na podlagi 2. točke 175.a člena SZ-1 pravico zahtevati, da se mu za vrednost hišniškega stanovanja po izračunu iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 (ter ob upoštevanju 116. člena SZ-1 in Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb) zagotovi nadomestilo v skupni višini 32.970,10 EUR, če se bo odločil, da si bo zagotovil drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo. 3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. V pritožbi med drugim vztraja, da tožnikov položaj ni primerljiv s položajem prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na ostalih stanovanjih v družbeni lasti in da zato v konkretnem primeru ni pomembno, ali so bile leta 1991 podane okoliščine iz 128. člena SZ v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZSR, temveč naj bi bilo pomembno stanje na dan uveljavitve novele SZ-1B oziroma ob zaključku dvofaznega postopka odločanja o pridobitvi nepovratnih državnih sredstev. Za ta čas pa bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožnik zaradi obstoja odpovednega razloga po petem odstavku 103. člena SZ-1 – ker je bil do leta 2006 solastnik stanovanjske hiše v Želimljah, njegova nekdanja žena pa je to še danes – ni upravičen do nepovratnih državnih sredstev iz 175.a člena SZ-1, enako kot naj bi to veljalo za najemnike – imetnike stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih za pridobitev pravic iz 173. člena SZ-1. Okoliščina, da je tožnik v Želimljah uspel zgraditi stanovanjsko hišo, po mnenju pritožnice tudi potrjuje, da je tožnik za gradnjo očitno imel dovolj sredstev in da nima več nerešenega stanovanjskega vprašanja, kar naj bi bil prav tako pogoj iz 175.a člena SZ-1 v zvezi s 173. členom SZ-1. Nadalje meni, da bi moral biti uporabnik hišniškega stanovanja za pridobitev pravic iz 175.a člena SZ-1 uporabnik ne le na dan podaje zahteve za izdajo odločbe, s katero upravni organ ugotovi, ali je prosilec upravičena oseba in višino pripadajočih sredstev, ampak tudi na dan podaje zahteve za izdajo odločbe, s katero upravni organ dejansko ugotovi upravičenost do izplačila. V obravnavanem primeru pa tožnik v t. i. drugi fazi postopka ni več prebival v hišniškem stanovanju in bi tudi zato njegova zahteva morala biti zavrnjena. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede zakonitosti bivanja, ki jih je podala v izpodbijani odločbi, in da svoje odločitve ni v zadostni meri argumentiralo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Položaj imetnikov pravice začasne uporabe hišniškega stanovanja ob uveljavitvi SZ je bil prvič urejen z novelo SZ-1B (iz leta 2011) v 175.a členu SZ-1. Po določbah tega člena imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki - so na dan uveljavitve SZ prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, ali - so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja, ali - so se upokojili pred uveljavitvijo SZ, ali - so se upokojili, ali iz razlogov, ki niso na njihovi strani, prenehali opravljati hišniška dela po uveljavitvi SZ, pa jim lastniki hišniškega stanovanja niso zagotovili najem drugega primernega neprofitnega stanovanja, in v stanovanju še prebivajo, naslednje pravice:

1. če se etažni lastniki odločijo za prodajo stanovanja, imajo prejšnji imetniki predkupno pravico pri nakupu stanovanja pred vsemi drugimi predkupnimi upravičenci. Za ugotavljanje soglasja za prodajo se uporabljajo določbe tega zakona o odločanju etažnih lastnikov o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, glede pogojev odkupa pa se smiselno uporabljajo določbe 173. člena tega zakona,

2. če se prejšnji imetniki odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, imajo pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu tega zakona,

3. če za hišniško stanovanje, v katerem prebivajo, plačujejo tržno najemnino, imajo pravico do subvencije najemnine v skladu s 40. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 57/08).

7. V obravnavanem primeru je bilo tožniku po stanovanjski pogodbi z dne 2. 10. 1979 dodeljeno hišniško stanovanje zaradi opravljanja hišniških del, katera je prenehal opravljati še pred uveljavitvijo SZ, leta 1987, iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani. Stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost tožniku ni zagotovila drugega primernega stanovanja, je pa tožnik po prenehanju tega razmerja na hišniškem stanovanju pridobil začasno pravico uporabe in v njem prebival do 30. 4. 2013, torej tudi še v času, ko je vložil zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev na podlagi 175.a člena SZ-1. Navedena dejstva med strankama niso bila sporna. Sporno pa je bilo, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik leta 1991 v lasti nedograjen počitniški objekt v Želimljah, katerega zaradi nezadostnih finančnih sredstev (ne glede na opredelitev vrste objekta) ni bil sposoben dograditi do faze, primerne za bivanje. Po oceni sodišča prve stopnje tako leta 1991 niso obstajale okoliščine iz drugega odstavka 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR, zato je (ob upoštevanju ostalih nespornih dejstvih) zaključilo, da ima tožnik na podlagi 2. točke 175.a člena SZ-1 pravico zahtevati, da se mu za vrednost hišniškega stanovanja zagotovi nadomestilo v skupni višini 32.970,10 EUR, če se bo odločil, da bi si zagotovil drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo. 9. Pritožnica se uvodoma in nato še večkrat v nadaljevanju pritožbe sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 157/95 z dne 5. 6. 1996, vendar zakaj naj bi bila ta primerljiva z obravnavanim primerom, izrecno ne pojasni. To tudi ni na prvi pogled očitno, saj se je v zadevi II Ips 157/95 presojala utemeljenost tožbe na izselitev toženca, ki je imel status uporabnika v smislu določb prejšnjega ZSR, v obravnavanem primeru pa se presoja upravičenost tožnika do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot nekdanji uporabnik hišniškega stanovanja. Iz pritožbe je sicer smiselno mogoče razbrati, da ker je Vrhovno sodišče v zgoraj navedeni zadevi presodilo, da so pravice uporabnikov stanovanj najmanj omejene z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj, bi moral tudi obstoj odpovednega razloga iz petega odstavka 103. člena SZ-1 na strani tožnika kot uporabnika hišniškega stanovanja predstavljati oviro za uveljavljanje pravic iz 175.a člena SZ-1, tako kot naj bi to veljalo za najemnike – prejšnje imetnike stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih, ki uveljavljajo pravice iz 173. člena SZ-1. Vendar je takšno sklepanje zmotno.

10. Že z uporabo jezikovne metode razlage 175.a člena SZ-1 je namreč jasno, da se pravica do upravičenj iz 1. do 3. točke 175.a člena SZ-1 presoja (le) po specialnem 175.a členu SZ-1 (pod pogoji iz 3. člena in v roku iz 4. člena Prehodnih določb SZ-1B). V njem pa ni določeno, da bi lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe (kar po vsebini predstavlja odpovedni razlog po petem odstavku 103. člena SZ-1) predstavljalo oviro za priznanje pravic na hišniških stanovanjih iz 175.a člena SZ-1.1 Tej razlagi v prid govori tudi sistematična razlaga zakonskega besedila, saj je SZ-1 pogoje za uveljavljanje pravic prejšnjih imetnikov pravic na hišniških stanovanjih (175.a člen SZ-1) uredil kasneje in ločeno od pogojev za uveljavljanje pravic prejšnjih najemnikov – imetnikov stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih (173. člen SZ-1).

11. Drži sicer, da 175.a člena SZ-1, če se prejšnji imetnik pravic na hišniškem stanovanju odloči za koriščenje upravičenja iz 2. točke 175.a člena SZ-1, napotuje na uporabo 173. člena SZ-1 v delu, kjer ta opredeljuje pogoje in način za odmero nadomestila; v tem oziru je relevanten zlasti tretji, smiselno pa tudi četrti odstavek 173. člena SZ-1. Vendar tudi iz njune vsebine (niti preostale vsebine 173. člena SZ-1) ne izhaja, da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe (kot tudi ne obstoj kateregakoli drugega krivdnega odpovednega razloga iz 103. člena SZ-1) ovira za priznanje pravic najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih iz 173. člena SZ-1. Ker gre za jasno določbo (takšna pa je tudi določba 175.a člena SZ-1), je vsakršna drugačna razlaga nedopustna (_in claris non fit interpretatio_).

12. Glede na navedeno v 11. točki obrazložitve te sodbe, razlaga uporabe 173. člena SZ-1, s katero se ukvarja pritožnica, za obravnavani primer ni relevantna (ta je pomembna le pri presoji odmere nadomestila, vendar slednje pritožnica ne izpodbija).2 Pač pa je pomembna le določba 175.a člena SZ-1, v kateri je zakonodajalec za pridobitev upravičenj po tem členu, poleg pogoja, da gre za prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ali prejšnjega imetnika pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju, na strani katerega je izpolnjen dejanski stan iz ene od štirih alinej iz 175a. člena SZ-1, določil samo še pogoj prebivanja.

13. V zvezi z zadnje navedenim pogojem prebivanja Vrhovno sodišče kot zmotno ocenjuje pritožničino stališče, da bi moral tožnik, če bi hotel uveljavljati kakršnekoli pravice na hišniškem stanovanju, za prebivanje izkazati veljavno pravno podlago. Razloge za to je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 13. točki obrazložitve sklepa X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017 (ki je bil izdan med strankama tega postopka), zato se Vrhovno sodišče na te razloge v celoti sklicuje. Dodaja pa še, da tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1B) z dne 29. 6. 2011 jasno izhaja, da je SZ prezrl položaj uporabnikov hišniških stanovanj ne le v smislu ugodnega odkupa njihovih stanovanj, temveč tudi v smislu nadaljevanja najemnega razmerja, saj jim je naložil, da v roku enega leta izpraznijo hišniško stanovanje, razen če se z etažnimi lastniki niso dogovorili drugače. Ciljna kategorija 175.a člena SZ-1 so tako bili ravno tisti uporabniki hišniških stanovanj, ki so leta 1991 ostali brez najemne pravice, torej brez veljavnega pravnega naslova. To potrjuje tudi besedilo 175.a člena SZ-1, ki v krog upravičencev uvršča prejšnje imetnike stanovanjske pravice ali prejšnje imetnike pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju, če so ti opravljali hišniška dela in prebivali v hišniškem stanovanju. Pri tem pa zakon ne zahteva, da bi to prebivanje v času uveljavljanja obravnavane pravice temeljilo na najemni pogodbi ali kakšni drugi veljavni pravni podlagi. Prav tako je Vrhovno sodišče v 13. tč. obrazložitve sklepa X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da je ta pogoj treba razlagati v pomenu dejanskega bivanja v hišniškem stanovanju od uveljavitve SZ do uveljavitve novele SZ-1B oziroma do uveljavljanja ugodnosti iz 175.a člena SZ-1. Da je tožnik v tem času prebival v hišniškem stanovanju, pa med strankama postopka ni sporno.

14. Pritožnica se glede potrebe po zakonitosti bivanja sklicuje tudi na svoja pojasnila na strani 8 do 10 obrazložitve odločbe št. 35203-1/2012 z dne 21. 1. 2020 ter sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka upravnega spora, ker se do njih ni opredelilo. V zvezi s tem pritožbenim očitkom Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je treba v obrazložitvi pritožbe argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.

15. Vrhovno sodišče je v 15. in 16. točki obrazložitve sklepa X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017 tudi že odgovorilo toženki, zakaj ni utemeljeno njeno stališče (pri katerem vztraja še v pritožbi), da bi moral biti tožnik uporabnik hišniškega stanovanja še po vložitvi zahteve za priznanje pravic iz 175.a člena SZ-1. Tudi na te razloge se zato Vrhovno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Kot odgovor na pritožbene navedbe, da naj bi podlaga za takšno zahtevo obstajala v drugem odstavku 175.a člena SZ-1B (pravilno drugem odstavku 3. člena Prehodnih določb novele SZ-1B), v katerem je določeno, da je prejšnji imetnik dolžan izprazniti hišniško stanovanje v roku treh let od uveljavitve materialnih spodbud, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz te določbe izhaja zgolj možnost, da prejšnji imetnik pravic biva v hišniškem stanovanju tudi še po uveljavitvi materialnih spodbud, ni pa to njegova dolžnost. 16. Pritrditi pa gre pritožnici, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo obstoj dejanskih okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR. Vrhovno sodišče je sicer v 17. tč. obrazložitve sklepa X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017 sodišču prve stopnje res naložilo, da se mora v ponovljenem postopku opredeliti do tožbenih ugovorov o obstoju okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s temi ugovori najprej presoditi, ali je določba 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR sploh relevantna pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Ker te presoje sodišče prve stopnje ni opravilo (ampak se je takoj spustilo v ugotavljanje konkretnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR), jo je v nadaljevanju opravilo Vrhovno sodišče samo. Gre namreč za pravno vprašanje, ki se lahko razreši v pritožbenem postopku, poleg tega celoten postopek traja že več kot 10 let in je dokončna odločitev v tem sporu potrebna tudi zaradi zagotovitve pritožnikove pravice do sojenja v razumnem roku.

17. Drugi odstavek 128. člena SZ je določal, da ne glede na določbe tega zakona, ki se nanašajo na privatizacijo, lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR. Odpoved stanovanjskega razmerja zaradi lastništva prazne družinske stanovanjske hiše, primernega stanovanja oziroma zaradi gradnje hiše je bila urejena v prvem in tretjem odstavku 60. člena ZSR.

18. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je torej neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč. Glede na pojasnjeno se Vrhovno sodišče tudi ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na izpolnjevanje dejanskega stanu iz 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR v času uveljavitve SZ, torej leta 1991, saj ti za odločitev niso relevantni.

19. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Glede na navedeno se izkaže, da so na strani tožnika izpolnjene vse predpostavke iz 175.a člena SZ-1 (te med pravdnima strankama niti niso bile sporne, prim. 8 točko obrazložitve te sodbe), višine nadomestila pa pritožnica obrazloženo ne izpodbija. Ker Vrhovno sodišče tudi ni naletelo na kršitve, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

21. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 640,50 EUR (875 točk po 4. točki v zvezi s prvo alinejo 1. točke tarifne št. 30 Odvetniške tarife, upoštevaje, da znaša ocenjena vrednost spora 32.970,10 EUR, vrednost točke pa 0,6 EUR, ter povečano za 22% DDV po 12. členu Odvetniške tarife). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Da lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe ni ovira za pridobitev pravic iz 175.a člena SZ-1, implicitno potrjuje tudi prvi odstavek 3. člena Prehodnih določb novele SZ-1B, v katerem je zakonodajalec predpisal, da prejšnji imetnik dokazuje svojo upravičenost do reševanja stanovanjskega vprašanja po tem zakonu (le) s predložitvijo dokumenta, s katerim mu je bilo hišniško stanovanje dodeljeno pred letom 1991 ter pogodbo o delu, ki dokazuje opravljanje hišniških ali sorodnih del za večstanovanjsko stavbo. 2 Enako velja za odločbi U 2742/2005 z dne 23. 5. 2006 in VS RS X Ips 300/2010 z dne 13. 1. 2011, saj se nanašata na najemnike denacionaliziranih stanovanj in na obdobje pred sprejetjem 175.a člena SZ-1.