Jedro

Soglasje iz 3. člena Sklepa Vlade RS o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje direktorjev javnih zavodov ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati njegove izdaje, niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo, izdano v upravnem sporu, tako kot to s tožbo zahteva tožnica.

Izrek

1.Tožba se zavrže. 2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 16. 6. 2009 (in 17. 3. 2010) vložila pri Upravnem sodišču Republike Slovenije tožbo za izdajo soglasja za izplačilo enkratne letne nagrade direktorju javnega zavoda za leto 2003, 2004 in 2005. Tožeča stranka je bila direktorica javnega zavoda A., na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2002 in aneksa k tej pogodbi z dne 2. 6. 2005. Poslovanje A. je bilo uspešno, prav tako je bil vsakokrat izpolnjen letni program dela, tekoče poslovanje zavoda je bilo pozitivno, svet zavoda pa je tudi sprejel vse potrebne sklepe. S tem je tožeča stranka izpolnila vse zakonske pogoje za pridobitev enkratne letne nagrade v letu 2003, 2004 in 2005. Zakonski pogoji so določeni v 2. členu Sklepa o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje direktorjev javnih zavodov (Uradni list RS, št. 78/98, v nadaljevanju Sklep), ki je bil sprejet na podlagi Zakona o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanju plač (ZDMPNU). Priznanje in izplačilo enkratne nagrade tožeči stranki za leto 2005 je tudi v skladu z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 27/06, 8. točka 52. člena). Svet zavoda je na sejah 27. 2. 2004, 28. 2. 2005 in 28. 2. 2006 sprejel vse ustrezne akte ter v skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi sprejel sklep o priznanju enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje v letu 2003, 2004 in 2005. V 3. členu prej navedenega Sklepa je zapisano, da si mora organ upravljanja v javnih zavodih, katerih ustanoviteljica je RS, predhodno pridobiti soglasje Komisije Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve. Za izdajo ustreznega soglasja je tožeča stranka zaprosila z vlogami datiranimi 29. 3. 2004 in 5. 3. 2005 in dopolnitvi vloge z dne 6. 10. 2005 in 6. 3. 2006, po sicer pristojnem Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Pristojni minister namreč v imenu organa upravljanja poda obrazložen predlog za izdajo soglasja na Komisijo Vlade Republike Slovenije, predhodno pa mora preveriti ali delojemalec izpolnjuje vse za izplačilo nagrade predvidene pogoje.

Tožeča stranka do dneva vložitve tožbe ni prejela zahtevanega soglasja, niti ni prejela kakega drugega odgovora, zato vlaga tožbo tudi zaradi molka organa. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in odloči, da Komisija Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve tožnici izda soglasje za izplačilo enkratne letne nagrade za leto 2003, 2004 in 2005, sicer bo izdajo soglasja nadomestila ta sodba. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Enkratna letna nagrada direktorju zavoda je po Sklepu o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje javnih zavodov (Ur. l. RS, št. 78/98, v nadaljevanju Sklep Vlade), na katerega se tožnica sklicuje, ob izpolnjevanju posebnih pogojev predvidena kot možnost, ne pa kot pravica direktorja javnega zavoda, in sicer jo lahko, ne pa tudi mora, določi organ upravljanja javnega zavoda kot delodajalec ob izpolnjevanju posebnih pogojev, določenih v pogodbi o zaposlitvi, in po posebnih kriterijih, ki jih določa Sklep Vlade, vendar le po predhodnem soglasju Komisije, v primerih, ko je ustanoviteljica javnega zavoda Republika Slovenija. Obrazložen predlog za izdajo tega soglasja v imenu organa upravljanja poda pristojni minister, ki mora predhodno preveriti, ali direktor izpolnjuje pogoje za izplačilo nagrade, ki jo določajo sklepi Vlade Republike Slovenije ter pogodba o zaposlitvi.

Zakon o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) dopušča upravni spor v primerih iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 (če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku) le, če se upravni spor nanaša na izdajo upravnega akta, kot ga določa ZUS-1. Ta v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Soglasje iz 3. člena Sklepa Vlade po presoji sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati njegove izdaje, niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo, izdano v upravnem sporu, tako kot to s tožbo tožnica zahteva.

Navedeno soglasje namreč ni odločba ali drug javnopravni, enostranski oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč gre za akt, ki ga da Vlada Republike Slovenije organu upravljanja (delodajalcu) javnega zavoda, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic. Izdaja omenjenega soglasja oziroma vprašanje nagrade direktorjem javnih zavodov z nobenim zakonom niti drugim predpisom ni urejena kot upravna stvar, niti ni mogoče navedenega soglasja šteti za upravni akt. Torej tudi sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. I Up 487/2009. Sodišče je na podlagi navedenega tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.