Jedro

Tožnik, ki v pritožbi zasleduje enako odločitev oziroma dokazno oceno, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku, zmotno vztraja, da je za sprejem odločitve ključna že zgolj vsebina same pogodbe ter nakazila. Ni res, da se sodišče do teh dokazov ni opredelilo in da glede navedenega ni možen preizkus sodbe. Pri oblikovanju dokazne ocene je sodišče izhajalo ravno iz pogodbe in nakazil, vendar pa je glede na ostale izvedene dokaze in ugotovljena dejstva pravilno zaključilo, da toženke pogodbeno določilo o vračanju štipendije ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati z 8.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri, tekočimi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.380,14 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo na podlagi napačne presoje, da je bila pogodba o kadrovski štipendiji z dne 27. 8. 2011 sklenjena navidezno, zaradi česar naj ne bi imela učinka, ki ga uveljavlja tožnik, tj. vračilo štipendije zaradi nedokončanega študija. Sodišče je ocenilo, da stranki ob sklepanju pogodbe nista imeli volje skleniti pogodbe o kadrovskem štipendiranju, ampak je šlo le za izpolnjevanje obveznosti tožnika do svoje hčerke iz naslova preživljanja. Ne strinja se, da je bila pogodba sklenjena zaradi znižanja davčnih obveznosti tožnikovega s.p.-ja. Sodišče se je oprlo na usklajeno izpoved toženke in njene matere A.A., ki pa sta v slabih odnosih s tožnikom. Četudi je med A.A. in tožnikom več pravd, je sodišče navedeni verjelo, da je bil dejanski namen sporne pogodbe v davčno ugodnejši obravnavi tožnika. Dokazna ocena temelji na abstraktnem prepričanju (predsodkih) sodišča, ki je dalo preveliko težo temu, da je šlo za očeta in hčerko, ter da naj bi si podjetniki za potrebe zmanjšanja davčnih obveznosti prizadevali prikazati čim večje stroške poslovanja. Sodišče je napačno ocenilo izpoved B.B.. Tudi si je v nasprotju z 239. členom ZPP ob njenem zaslišanju prizadevalo, da bi potrdila namen sklepanja pogodbe, kot ga je zatrjevala toženka. Ni potrdila, da je bila pogodba sklenjena le navidezno, da je imela skrit namen. Po nedovoljenih sugestijah je priča glede na svoje znanje iz računovodstva vendarle potrdila le to, da kadrovska štipendija pomeni strošek podjetja, ki vpliva na davčne obveznosti. Ni potrdila, da bi do kakšnega prihranka res prišlo. Do tovrstnih ugovorov se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je očitek različne izpovedi tožnika v prvotnem in ponovljenem postopku glede tega, ali je bil fizično prisoten pri podpisu pogodbe. To niti ni relevantno. Sploh pa sta toženka in A.A. potrdili, da je sodeloval pri dogovarjanju glede pogodbe. A.A. je toženki nakazala 2.060,00 EUR, česar nista znali pojasniti. Sodišče denarnih tokov med njima ni zadosti raziskalo. Presoje sodišča ne utemeljujejo niti dejstva glede kadrovske strukture zaposlenih. Tožnik je obrazložil poslovni načrt glede zaposlitve toženke po zaključku študija - razširitev na področje notranjega oblikovanja. Prvotna odločitev je bila pravilna. Sodišče se pri drugačni odločitvi do dokazov, ki dokazujejo nasprotno (pogodba, izplačana sredstva), ni opredelilo oziroma jih je skušalo predstaviti kot neverodostojne, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Toženka ni specificirala trditev o davčnih ugodnostih, o konkretnem davčnem prihranku, tudi sodišče ne (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka je poleg štipendije po pogodbi od staršev za preživljanje prejemala še dodaten denar. Pogodba bi morala biti zavezujoča. Če sodišče ugotovi, da je pogodba navidezna, je njegova dolžnost, da ugotavlja, ali prekriva kakšno drugo pogodbo v smislu drugega odstavka 50. člena OZ. Sodišče se je temu izognilo. V 15. točki obrazložitve sodbe je napačno ugotovilo neobstoj kavze pogodbe. S tem, ko je tožnik sklenil pogodbo s toženko, ki ni imela volje za to, ga je spravila v zmoto, ga prevarala, zato mu mora povrniti po drugem odstavku 49. člena OZ.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi iz naslova vračila štipendije, odloča drugič. Prvič (Pdp 139/2020) je ugodilno sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa je nakazalo tudi raziskovanje vsebine v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje, ki se je v prvotnem postopku oprlo zlasti na gramatikalno razlago pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 27. 8. 2011 (in razsodilo, da je toženka dolžna tožniku zaradi nedokončanega študija povrniti plačane zneske štipendij), je v ponovljenem postopku ustrezno raziskalo tudi utemeljenost toženkinega ugovora, da pogodba ni bila sklenjena zaradi kadrovskega štipendiranja, ampak zaradi uveljavljanja stroškov tožnikovega podjetja v smeri ugodnejše davčne obravnave, pri čemer pa so bili plačani zneski dejansko iz naslova preživljanja, saj je tožnik toženkin oče. 7. Pritožba napačno navaja, da temelji izpodbijana dokazna ocena na abstraktnem prepričanju (predsodkih) sodišča, ki naj bi dalo preveliko težo temu, da je šlo za očeta in hčerko, ter da naj bi si podjetniki za potrebe zmanjšanja davčnih obveznosti prizadevali prikazati čim večje stroške poslovanja. Dokazna ocena temelji na izvedenih dokazih, ki jih je sodišče tudi ustrezno ocenilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka tožniku vtoževanega ni dolžna povrniti, saj je šlo dejansko za stroške preživljanja, ne pa štipendiranja.

8. Tožnik je tožbo vložil šele v letu 2018 - po razvezi zakonske zveze s toženkino materjo A.A. in sta prišla v spor glede delitve premoženja. Tožnik za oblikovanje dokazne ocene poudarja, da med njim in A.A. (ki je bila tudi takratna prokuristka njegovega podjetja) teče več pravd in da je toženka bolj naklonjena materi, kar pa ne izniči pomena njunih izpovedb ter ključnega dejstva, ki mu pritožba niti ne nasprotuje, da je bila aktivnost prokuristke pri pripravi in sklenitvi sporne pogodbe večja kot tožnikova. Za presojo navideznosti pogodbe so namreč pomembne ravno okoliščine iz faze sklepanja pogodbe. Zato pritožba napačno opredeljuje kot nerelevanten poudarek sodišča prve stopnje, da je tožnik v prvotnem in ponovljenem postopku različno izpovedal o tem, kako je sodeloval pri sklepanju pogodbe. Šele v ponovljenem postopku – za razliko od prvotnega – je izpovedal, da je bil pri podpisu pogodbe fizično prisoten. A.A. pa je potrdila toženkine navedbe oziroma izpoved, da je bila pogodba sklenjena iz davčnih, računovodskih razlogov, brez dejanske volje strank za kadrovsko štipendiranje ter posledično pogodbeno vračanje štipendij. Priča A.A. je bila zaslišana na predlog obeh strank, pri dokazovanju pa je bila bolj uspešna toženka.

9. Na predlog toženke je bila zaslišana tudi računovodkinja tožnika B.B.. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postavljanje sugestivnih vprašanj (239. člen ZPP) tej priči. Zgolj v skladu z dokaznim predlogom toženke je raziskovalo, kaj ji je znanega o zatrjevani navideznosti sporne pogodbe oziroma o dejanskem namenu sklepanja pogodbe. Kot sama pritožba navaja, je navedena priča potrdila, da kadrovska štipendija pomeni strošek podjetja, ki vpliva na davčne obveznosti podjetja. Ni pomembno, da ni izpovedala o konkretnem prihranku. Tudi ni bila toženka dolžna podati točnih navedb o tem ter določnejših trditev o davčnih ugodnostih ali konkretnem davčnem prihranku. To niso odločilna dejstva spora za presojo navideznosti pogodbe, zato v tej zvezi tudi ni utemeljen pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da na predlog tožnika ni bila zaslišana nobena priča, ki bi potrdila njegove navedbe oziroma ovrgla ugovor toženke o navideznosti sklenjene pogodbe. Pri dokazovanju resničnosti svojih navedb je bila uspešnejša toženka, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

11. Tožnik, ki v pritožbi zasleduje enako odločitev oziroma dokazno oceno, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku, zmotno vztraja, da je za sprejem odločitve ključna že zgolj vsebina same pogodbe ter nakazila. Ni res, da se sodišče do teh dokazov ni opredelilo in da glede navedenega ni možen preizkus sodbe. Pri oblikovanju dokazne ocene je sodišče izhajalo ravno iz pogodbe in nakazil, vendar pa je glede na ostale izvedene dokaze in ugotovljena dejstva pravilno zaključilo, da toženke pogodbeno določilo o vračanju štipendije ne zavezuje.

12. Za odločitev v sporu niso odločilni denarni tokovi med toženko in A.A.. Tudi nima posebnega pomena pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnik v prihodnosti vendarle imel kadrovske potrebe glede notranjega oblikovanja. Bistvene so okoliščine pri sklepanju pogodbe, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dokazujejo zasledovanje znižanja stroškov podjetja, ne pa dejanskega štipendiranja toženke.

13. Po 50. členu OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek). Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se je izognilo dolžnosti (ki pa niti ni predpisana) ugotoviti prikrito pogodbo. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja bistvena in zadostna ugotovitev za odločitev sodišča, da je bila pogodba o štipendiranju navidezna, ker se je preživljanje prikazovalo kot štipendiranje, tj. kot strošek podjetja zaradi ugodnejše davčne obravnave. Sodišče prve stopnje je v podkrepitev svoje odločitve dodatno razlogovalo tudi o neobstoju kavze pogodbe, saj je ugotovilo drugačen dejanski namen izplačil – toženki zagotoviti kritje stroškov v času študija, četudi sta stranki na zunaj želeli prikazati, da je šlo za štipendiranje in zagotovitev kadra. Kot je ob tem pojasnilo, gre pri sklenitvi navidezne pogodbe za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da je bil ob sklenitvi pogodbe v zmoti oziroma, da je toženka pri njem povzročila zmoto. Prav tako v ugotovljenih dejstvih ni podlage za uporabo drugega odstavka 49. člen OZ, po katerem ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode, pri čemer prav tako neutemeljeno vztraja tožnik.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 154. , 155. in 165. člena ZPP).