14. 7. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 14. julija 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 109/12 in 54/15) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Ljubljani je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti v izreku navedene določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki dovoljuje odlog izvršitve kazni zapora obsojencu, če ta ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja. Predlagatelj zatrjuje, da bi moral pri odločanju o pritožbi v prekinjenem postopku izvršitve kazni uporabiti izpodbijano določbo, ki pa je po njegovem mnenju v neskladju s prepovedjo mučenja iz 18. člena Ustave. Navaja, da je bila obsojenki v prekinjenem postopku zaradi srčnega popuščanja že sedemkrat odložena izvršitev kazni zapora, bila pa naj bi tudi kandidatka za transplantacijo srca. Njeno zdravstveno stanje naj se od začetka leta 2013, ko je bilo izdelano zadnje izvedensko mnenje glede zmožnosti prestajanja zaporne kazni, ne bi bistveno spremenilo. Glede na 87. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 54/15 – v nadaljevanju ZIKS-1F) pa naj bi moral predlagatelj uporabiti spremenjeno 1. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki kot dokaz za navedeni odložitveni razlog šteje le potrdilo o bolnišničnem zdravljenju. Ker je obsojenka trenutno v domači oskrbi, ta pogoj očitno ni izpolnjen, zaradi česar bi moral predlagatelj njeno prošnjo za odložitev kazni zapora zavrniti, s čimer pa naj bi tudi sam kršil prepoved mučenja iz 18. člena Ustave.

2.Predlagatelj opozarja, da je bila po pretekli sodni praksi, ki se je nanašala na prej veljavno 1. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1,[1] odložitev kazni zapora mogoča tako v primeru hude bolezni, torej če je bilo nujno bolnišnično zdravljenje, kot tudi, če je šlo za ambulantno zdravljenje, ki ga ni bilo mogoče izvajati v zaporu. Obstoj take bolezni se je dokazoval z zdravniškim potrdilom, v katerem je moral zdravnik navesti oznako bolezni in njene učinke, izrecno pa tudi, da obsojeni zaradi svoje bolezni ni zmožen prestajati zaporne kazni. Izpodbijana določba naj bi radikalno posegla v primere, ko sicer bolnišnično zdravljenje ni odrejeno, obsojeni pa kljub temu zaradi obstoja hude bolezni ni sposoben prestajanja zaporne kazni (npr. paliativna oskrba, čakanje na sprejem v bolnišnico in podobno). Predlagatelj meni, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo onemogočil upoštevanje tovrstnih primerov, med drugim z utemeljitvijo, da bo lahko obsojeni v takem primeru predlagal prekinitev prestajanja zaporne kazni. Prekinitev prestajanja kazni zapora po mnenju predlagatelja ne pride v poštev, saj naj bi bilo treba predhodno ugotoviti, ali bi v konkretnem primeru zaradi zavrnitve pritožbe obsojenke in posledične izvršitve kazni zapora kršili prepoved iz 18. člena Ustave in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlagatelj se sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri naj bi bilo treba pri odločanju o izvršitvi kazni zapora upoštevati zdravstveno stanje zapornika, kakovost oskrbe v zaporu in primernost zapora glede na stanje zapornika.[2] Glede na to, da naj predlagatelj zaradi izpodbijane določbe in ob dejstvu, da obsojenka ni na zdravljenju v bolnišnici, ne bi mogel upoštevati navedenih kriterijev, bi ob zavrnitvi njene pritožbe tudi sam kršil prepoved iz 18. člena Ustave.

3.Državni zbor je v odgovoru na zahtevo navedel, da je bil temeljni razlog za spreminjanje 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 v preveliki normativni ohlapnosti dotedanje ureditve, ki je dopuščala zlorabe instituta odloga izvrševanja kazni zapora. Izpostavil je, da se je Vlada že ob pripravi predloga zakona soočila s pripombami k načrtovani zožitvi mogočih razlogov za odlog, pomisleke pa je izrazila tudi Zakonodavno-pravna služba Državnega zbora. Slednja je opozorila, da bi morala biti pri presoji o morebitnem odlogu kazni zapora odločilna teža bolezni, ne pa oblika zdravljenja (hospitalizacija ali ambulantno zdravljenje), sicer bi določba utegnila biti sporna z vidika pravice do dostojanstva iz 21. člena Ustave. V okviru druge obravnave predloga zakona je bilo nato predlagano, naj se načrtovana sprememba 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 črta,[3] a je prevladalo stališče, da je treba kot razlog za odlog prestajanja zaporne kazni zapora iz zdravstvenih razlogov kot nedvoumno okoliščino določiti le bolnišnično zdravljenje. Na podlagi pripomb in opozoril Zakonodajno-pravne službe pa je zakonodajalec navedeno določbo dogradil s spremembo tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, ki naj bi omogočala sodniku, ki odloča o prošnji za odložitev izvršitve kazni, da v primeru dvoma o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu pridobi mnenje posebne zdravniške komisije. Slednja mora izdati mnenje v desetih dneh, s čimer se je po navedbah Državnega zbora želelo pospešiti in poenostaviti postopek odločanja, saj se je po predhodni ureditvi zmožnost prestajanja kazni zapora ugotavljala z izvedenci, kar je postopke zavlačevalo. Poleg tega se obsojenemu do odločitve o odlogu izvršitev kazni odloži. Po navedbah Državnega zbora je zakonodajalec z navedenim želel odpraviti pomisleke o nesorazmernosti strožje ureditve razlogov za odložitev izvršitve kazni zapora z vidika humanega ravnanja z obsojenci in njihovega dostojanstva.

4.Mnenje je predložila Vlada. Meni, da izpodbijana določba ni v neskladju s prepovedjo iz 18. člena Ustave, saj je zakonodajalec z njo skušal zamejiti možnosti zlorabe instituta odloga izvršitve kazni zapora na način, da je oblikoval ustavnoskladno in konvencijskoskladno rešitev, ki ne posega v pravico obsojenca do ustreznega zdravstvenega varstva. Izpostavila je stališča ESČP glede ustreznosti odvzema svobode osebam z izrazito slabim zdravstvenim stanjem. Po teh stališčih naj se pri osebi, ki je hudo bolna in ji zavod za prestajanje kazni zapora ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe, kazen zapora v zavodu ne izvrši, sama izvršitev kazni zapora za osebo, ki je hudo bolna, a je v zavodu zanjo zagotovljena ustrezna oskrba, pa ne pomeni kršitve 3. člena EKČP.[4] Po mnenju Vlade je izpodbijana določba v skladu z navedenimi zahtevami, saj iz tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 izhaja, da bolnišnično zdravljenje kot razlog za odložitev izvršitve kazni zapora ni absolutno pravilo, temveč je njegova morebitna togost omejena z možnostjo sodnika, da v posamičnem primeru presodi zagotovljenost ustrezne zdravstvene oskrbe za obsojenca v zavodu.[5] Opozorila je na amandma k 10. členu ZIKS-1F, po sprejetju katerega je bilo v tretjem odstavku 25. člena ZIKS-1 dodano besedilo "ali dvoma o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu" in hkrati določeno, da se kazen zapora odloži do odločitve sodišča. S tem je po mnenju Vlade preprečen nastanek dvomljivega položaja, v katerem bi obsojenec kljub dvomu o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe začel prestajati kazen zapora v zavodu.

5.Po navedbah Vlade so zaprte osebe v Republiki Sloveniji vključene v javno zdravstveno mrežo in imajo pravico do enakih storitev, kot bi jih imele na prostosti, zato naj se jim ob nastopu kazni zapora pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe ne bi omejila. Glede na navedeno Vlada meni, da so primeri iz prakse ESČP, na katere se sklicuje predlagatelj, pomembno drugačni od primerov, ki jih ureja izpodbijana določba. Tretji odstavek 25. člena ZIKS-1 naj bi namreč omogočal, da se v vsakem posamičnem primeru v več fazah presoja oziroma prepreči morebitno nezmožnost zavoda, da zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo obsojenca v zavodu, in sicer tako, da se a) v postopku odločanja o odlogu izvršitve kazni zapora presoja zagotovljenost ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu, b) obsojenemu za čas do odločitve o odlogu odloži začetek prestajanja kazni ter c) obsojenemu v času prestajanja kazni zapora lahko prekine prestajanje tudi iz zdravstvenih razlogov. Po mnenju Vlade presojanje kakovosti oskrbe v slovenskih zaporih glede na vključenost obsojencev v javno zdravstveno mrežo praviloma ni potrebno. Upoštevajoč posebne okoliščine odvzema svobode pa naj bi zakonodajalec izpodbijano določbo sorazmerno omejil s spremenjenim tretjim odstavkom 25. člena ZIKS-1. S tem naj bi oceno konkretne situacije predal neodvisnemu in nepristranskemu sodišču. Člen 25 ZIKS-1 naj bi tako sodišču omogočal neodvisno presojo razlogov, ki jih ZIKS-1 ureja kot razloge za dopustnost prekinitve kazni zapora. V primeru dvoma o zagotovljeni ustrezni zdravstveni oskrbi v času prestajanja kazni naj bi imelo torej sodišče možnost, da o tem predhodno pridobi mnenje posebnega strokovnega telesa. Glede na navedeno Vlada meni, da je izpodbijana določba v skladu s prepovedjo mučenja iz 18. člena Ustave in s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave.

6.Vlada je izrazila tudi pomislek, ali je morda vlagatelj zmotno vložil zahtevo za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1; z izpodbijano določbo naj bi namreč zakonodajalec poenostavil postopek odločanja, s spremembo druge določbe, in sicer tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, pa naj bi zagotovil sorazmerno omejitev iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki bi sama po sebi lahko bila prestroga. S tem naj bi zakonodajalec dopustil, da lahko sodnik v primeru dvoma o ustreznosti zdravstvene oskrbe za obsojenca, ki ni v bolnišnici, pridobi mnenje posebne zdravniške komisije in z njegovo uporabo neodvisno odloči o izvršitvi kazni zapora.

7.Predlagatelj se o odgovoru Državnega zbora in o mnenju Vlade ni izjavil.

B.

8.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave kot skrajnje sredstvo (ultima ratio) začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.[6] Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je torej upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. To pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[7]

9.Glede na navedeno mora sodišče v zahtevi za oceno ustavnosti utemeljiti, zakaj izpodbijane zakonske določbe ni mogoče razlagati na ustavnoskladen način in da torej v konkretnem postopku, če upošteva domnevno protiustavni zakon, ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona.[8] Povedano drugače, sodišče mora v zahtevi obrazložiti, zakaj je odločitev Ustavnega sodišča neizogibno potrebna za ustavnoskladno odločitev v konkretnem sodnem postopku.[9]

10.Predlagatelj je s sklepom št. IV Kp 97/2015 z dne 12. in 16. 11. 2015 prekinil postopek odločanja o pritožbi obsojenke zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo njeno prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, ker ni (bila) na bolnišničnem zdravljenju. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba,[10] ki je bila uveljavljena z ZIKS-1F, v neskladju s prepovedjo mučenja iz 18. člena Ustave, saj naj bi možnosti za odlog izvršitve kazni zapora iz zdravstvenih razlogov nedopustno skrčila zgolj na primere, ko je obsojenec v bolnišnici. Pred uveljavitvijo ZIKS-1F je bilo namreč dovoljeno kazen zapora odložiti tudi v primerih, če obsojenec zaradi hujše bolezni ni bil zmožen nastopiti kazni, četudi ni bil v bolnišnici.

11.Predlagatelj ne pojasni, zakaj ob uporabi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 izpodbijane določbe ne more razložiti tako, da bi bilo zagotovljeno spoštovanje prepovedi mučenja iz 18. člena oziroma varstvo človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZIKS-1 lahko namreč sodišče v primeru, če dvomi o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu za določenega obsojenca, pridobi mnenje posebne zdravniške komisije, na kar opozarja Vlada. Komisija mora izdati mnenje najkasneje v desetih delovnih dneh od prejema zahteve sodišča, do izdaje odločbe o prošnji pa se obsojenemu začetek prestajanja kazni odloži. Za razlago izpodbijane določbe je poleg 87. člena ZIKS-1F upošteven tudi 92. člen ZIKS-1F, ki med končnimi in prehodnimi določbami ureja rok za imenovanje posebne zdravniške komisije in uporabo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09 in 109/12) za primere, ki nastanejo pred imenovanjem te komisije.[11] Iz zahteve ni razvidno, da bi predlagatelj upošteval tretji odstavek 25. člena ZIKS-1, na navedbe Vlade in Državnega zbora v zvezi z uporabo te določbe pa ni odgovoril. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je predlagatelj takoj, ko je ocenil, da izpodbijana določba vzbuja ustavnopravne pomisleke, vložil zahtevo za oceno ustavnosti, ne da bi pred tem sam poskusil izpodbijano določbo ustavnoskladno razložiti, upoštevaje tudi druge določbe ZIKS-1. Vlada navaja, da je prav tretji odstavek 25. člena ZIKS-1 namenjen temu, da bi se omilila morebitna pretirana strogost izpodbijane določbe v posameznih konkretnih primerih. Predlagatelj pa ni utemeljil, zakaj z upoštevanjem tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1 ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve.

12.Ker zahteva ne vsebuje niti navedb niti utemeljitev, da bi moral predlagatelj v konkretni zadevi, v kateri odloča, uporabiti izpodbijano določbo na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev, oziroma ne pojasni, zakaj mu tega ne omogoča niti tretji odstavek 25. člena ZIKS-1, predlagatelj ni izkazal, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča neizogibno potrebna za njegovo odločanje v postopku, ki ga je prekinil. To pa pomeni, da predlagatelj ni zadostil trditvenemu bremenu, ki ga v zvezi z vsebino zahteve za oceno ustavnosti nalaga četrta alineja prvega odstavka 24.b člena ZUstS.[12]

13.V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUstS Ustavno sodišče zavrže zahtevo, če niso izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 24.b člena ZUstS. Ker gre za tak položaj, je Ustavno sodišče predlagateljevo zahtevo za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZIKS-1 zavrglo.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Deisinger.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Besedilo 1. točke prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09 in 109/12) se je pred uveljavitvijo ZIKS-1F glasilo: "Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog pristojnega centra odložiti izvršitev kazni zapora: 1. če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni".

[2]Predlagatelj navaja sodbi v zadevah Farbtuhs proti Latviji z dne 2. 12. 2004 ter Contrada (št. 2) proti Italiji z dne 11. 2. 2014.

[3]Tak predlog so podali nekateri opozicijski poslanci.

[4]Vlada se sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Helhal proti Franciji z dne 19. 2. 2015 in Xiros proti Grčiji z dne 9. 9. 2010.

[5]Tretji odstavek 25. člena ZIKS-1 določa: "O prošnji za odložitev izvršitve kazni odloča sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora. Odločbo je treba izdati v osmih dneh od prejema prošnje. Preden izda odločbo, lahko sodišče s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v prošnji. Če se obsojenec v prošnji sklicuje na razlog iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ali razloge in okoliščine iz 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena tega zakona, lahko sodišče v primeru suma zlorabe ali dvoma o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe v zavodu pridobi mnenje posebne zdravniške komisije, ki jo imenuje minister pristojen za zdravje. Zdravniška komisija izda mnenje najkasneje v desetih delovnih dneh od prejema zahteve sodišča. Do izdaje odločbe o prošnji se začetek prestajanja kazni odloži."

[6]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).

[7]Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016.

[8]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-238/12.

[9]Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016.

[10]Izpodbijana določba se glasi: "Obsojencu, ki je na prostosti, se sme na njegovo prošnjo ali z njegovo privolitvijo na prošnjo ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika ali na predlog pristojnega centra odložiti izvršitev kazni zapora: 1. če ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja".

[11]Člen 92 ZIKS-1F določa: "(1) Posebna zdravniška komisija iz tretjega odstavka 25. člena zakona se imenuje najkasneje do 31. decembra 2015. (2) Do imenovanja posebne zdravniške komisije se uporablja 25. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 - uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 - ZP-1G, 96/12 - ZPIZ-2 in 109/12).

[12]Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-141/15 z dne 16. 12. 2015, 4. točka obrazložitve.