Jedro

Kadar gre za vprašanje varovanja pravic in koristi mladoletnih otrok, mora biti postopek odločanja o začasni odredbi hiter. Izdaja začasne odredbe je dopustna že na podlagi samega predloga za njeno izdajo (če so zanjo izkazane zakonske predpostavke), pri čemer je kontradiktornost postopka zagotovljena naknadno z možnostjo vložitve ugovora zoper začasno odredbo. Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi brez izvedbe dokaznega postopka in za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost obstoja pogojev za njeno izdajo. Razen tega toženec v pritožbi ne pojasni, katera pomembna dejstva naj bi dokazoval s svojo izpovedbo. Toženčeva pravica do izjave zato ni bila kršena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:“

1. Ugovoru tožene stranke se delno ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 15. 12. 2014 spremeni tako, da se v II. točki znesek 150,00 EUR nadomesti z zneskom 133,00 EUR in znesek 170,00 EUR nadomesti z zneskom 147,00 EUR, v III. točki pa se znesek 320,00 EUR nadomesti z zneskom 280,00 EUR.

2. V ostalem se ugovor zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 15. 12. 2014. 2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi ugovoru in razveljavi sklep o začasni odredbi ter predlog zavrne. Navaja, da tožnica ni izkazala predpostavke težko nadomestljive škode za otroka. Napačno je stališče prvega sodišča, da dohodkovni položaj tožnice ne more biti primerljiv s toženčevim, ker tožnica prejema socialne transferje, toženec pa je zaposlen. Po izdaji izpodbijanega sklepa so se bistveno spremenile okoliščine na toženčevi strani. Toženec od marca 2015 dalje ni več zaposlen. Odločitev prvega sodišča o višini začasne preživnine je zato napačna. Nepravilno je porazdeljeno tudi breme preživljanja, saj tožničin položaj ni slabši od toženčevega že zato, ker se preživlja s socialnimi transferji. Tožničini prihodki so bili višji od toženčevih tudi v času, ko je bil toženec še zaposlen. Stališče novejše sodne prakse ne pomeni avtomatično, da se otroški dodatek sploh ne upošteva pri določitvi preživninske obveznosti. Ni res, da je tožnici onemogočeno pridobivanje dohodka, saj sta otroka v vrtcu, zato bi tožnica lahko poskrbela za pridobivanje dohodka. Preživninsko breme je dejansko v celoti prevaljeno na toženca. Novo dejstvo je tudi to, da sta se pravdni stranki v zadevi N 132/2014 dogovorili, da bodo stiki do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve potekali vsako drugo sredo med 16.00 in 17.00 uro na CSD ... Ocene življenjskih potreb otrok so pretirane. Prehrana otrok, glede na to, da sta v vrtcu, ni v celoti zagotovljena doma, plačilo stanovanjskih stroškov pa je v celoti neizkazano. Predložitev dveh položnic ne potrjuje, da tožnica prispeva za nastale stroške. Prvo sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti pri odločanju o ugovoru. Toženec je v ugovoru predlagal tudi svoje zaslišanje, prvo sodišče pa temu ni sledilo in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložilo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je odločalo glede na tiste relevantne okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sklepa. Otroka sta bila v tožničinem varstvu oziroma nista obiskovala vrtca. Za njuno prehrano mora v celoti poskrbeti tožnica, zato je glede na starost otrok in splošno znana dejstva o potrebah otrok te starosti tožnica za verjetno izkazala strošek prehrane v znesku 75,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Verjetno so izkazani tudi stroški bivanja v znesku 40,00 EUR za vsakega otroka, glede na okoliščino, da tožnica z otrokoma stanuje pri svojih starših in da je za kritje teh izdatkov otrok dolžna poskrbeti sama kot mati (poleg toženca kot drugega starša), ne pa njena starša. Drugim izdatkom v okviru nujnega preživljanja otrok toženec ne oporeka. Glede na to je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da znašajo stroški nujnega preživljanja za mladoletno A. okoli 190,00 EUR, za mladoletnega A. pa okoli 210,00 EUR mesečno.

6. Tožnica ni zaposlena in prejema le denarno socialno pomoč (prejema tudi otroški dodatek, katerega pa prvo sodišče pravilno ni upoštevalo – primerjaj II Ips 186/2014), ki znaša okoli 470,00 EUR mesečno. Glede na ugotovljene stroške nujnega preživljanja otrok, tožničine prejemke (ki kot socialni transfer tudi niso vir stalnih sredstev v primerjavi s plačo zaposlene osebe) in dejstvo, da toženec ne prispeva ničesar za preživljanje otrok, s čimer krši svojo preživninsko obveznost, je prvo sodišče pravilno ugotovilo obstoj predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7. Spremenjene okoliščine po izdaji izpodbijanega sklepa, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi (da od marca 2015 ni več zaposlen), niso relevantne za odločitev o pritožbi. Za presojo, ali so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe o preživljanju otrok, je treba upoštevati stanje, ki je obstajalo v času odločitve prvega sodišča. Tudi poravnava v zadevi N 132/2014 z dne 16. 3. 2014 glede toženčevih stikov z otrokoma do pravnomočne rešitve te pravde nima nobenega pomena za odločitev o toženčevi pritožbi. Celodnevna skrb za otroka je na tožnici, zato je prvo sodišče pravilno upoštevalo, da tožnica ne more iskati zaposlitve.

8. Še zlasti v sporih iz družinskopravnih razmerij, kadar gre za vprašanje varovanja pravic in koristi mladoletnih otrok, mora biti postopek odločanja o začasni odredbi hiter. Izdaja začasne odredbe je dopustna že na podlagi samega predloga za njeno izdajo (če so zanjo izkazane zakonske predpostavke), pri čemer je kontradiktornost postopka zagotovljena naknadno z možnostjo vložitve ugovora zoper začasno odredbo. Sodišče lahko izda začasno odredbo tudi brez izvedbe dokaznega postopka in za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost obstoja pogojev za njeno izdajo. Razen tega toženec v pritožbi ne pojasni, katera pomembna dejstva naj bi dokazoval s svojo izpovedbo. Toženčeva pravica do izjave zato ni bila kršena.

9. Prvo sodišče je napačno porazdelilo breme preživljanja otrok med njuna starša. Drži, da tožnica v celoti skrbi za oba otroka, s katerima toženec nima nobenih stikov od razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank (navedeno velja za čas odločanja prvega sodišča), vendar pa glede na toženčevo plačo in višino denarne socialne pomoči, ki jo prejema tožnica ni podlage za takšno porazdelitev bremena preživljanja, kot je odločilo prvo sodišče. Prav je, da toženec prispeva h kritju stroškov nujnega preživljanja v obsegu 70% za vsakega otroka, tožnica pa v obsegu 30%. Toženec je zato dolžan plačevati začasno preživnino v mesečnih zneskih 133,00 EUR za hči in 147,00 EUR za sina, skupaj torej 280,00 EUR mesečno.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter sklep prvega sodišča delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).