Jedro

1. Če se je tožnica kot trajno presežna delavka strinjala z višino odpravnine za delovno dobo za obdobje 17 let zaposlitve pri toženi stranki, to ne pomeni, da se je odpovedala odpravnini za tisti del delovne dobe, za katerega ji tožena stranka ni priznala kontinuitete zaposlitve. Delavec se pravici do odpravnine sicer lahko odpove, vendar mora o tem podati izrečno in jasno izjavo, ki mora biti svobodna in resna.

2. Skladno z 1. odstavkom 99. člena ZOR se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Le pri razlagi spornih določil se skladno z 2. odstavkom 99. člena ZOR ni potrebno držati dobesednega pomena izrazov, temveč je potrebno iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da izplača tožeči stranki 908.351,00 SIT razlike v odpravnini z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1995 dalje do plačila, ter ji povrne stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodna interpretacija pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 31.7.1995, sporna. To velja zlasti za 3. odstavek 1. člena navedene pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo napačno stališče, da se je tožnica strinjala, da znaša njena celotna odpravnina 1.029.473,00 SIT, saj že iz pogodbenega teksta izhaja, da se takšna višina odpravnine nanaša samo na delovno dobo v času od 1.1.1976 do 10.7.1995. Causa predmetne pogodbe ni bila v sporazumnem dogovoru o višini celotne odpravnine, pač pa je bila pogodba sklenjena predvsem zaradi pobotanja odpravnine za delovno dobo za čas od 1.1.1976 do 10.7.1995 s kupnino za stanovanje, ki ga je tožnica odkupila od toženca. Pogodbena volja obeh strank je nedvoumna in prav določilo 3. odstavka 1. člena te pogodbe to tudi dokazuje. Predmet pogodbe nikoli ni bila celotna odpravnina. Dejstvo, da je tožnica vložila tožbo skoraj leto dni od podpisa pogodbe, ne dokazuje ničesar, saj lahko delavec iztoži odpravnino ali neplačani del odpravnine v roku 5 let. Tudi nasprotna stranka je vedela, da je bil pogodbeno dogovorjen le del odpravnine, saj je tožena stranka še dne 6.11.2000 predlagala tožeči sklenitev izvensodne poravnave v višini 1.446.644,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je pogodba z dne 31.7.1995 po svoji naravi in vsebini pogodba o poravnavi in ne pobot, ki je enostransko dejanje. Tožnica je potrdila, da je bila seznanjena s prakso tožene stranke glede obračunavanja odpravnin. Ob sklenitvi pogodbe je vedela, da se pogodba sklepa za pripadajočo odpravnino v višini, kot jo je obračunavala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, saj tudi iz 5. točke pogodbe izhaja, da je tožnica uveljavljala svojo terjatev iz naslova odpravnine v celoti in se strinjala z načinom obračuna odpravnine. Poravnalna ponudba toženke je bila poskus, da razreši sporna vprašanja z bivšimi zaposlenimi in dokončno zagotovi finančno in tehnološko sanacijo, ki še ni izvedena iz različnih vzrokov, med drugim tudi zaradi vlaganja tožbenih zahtevkov, kot je zahtevek tožnice in "njene druščine", s katerimi delavci uveljavljajo svoje pravice v nasprotju s prvotnimi dogovori in soglasji z znižanimi izplačili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1.,2.,6.,7.,8.,11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno interpretacijo pogodbe, ki sta jo dne 31.7.1995 sklenili pravdni stranki, na kateri temelji izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo napačno stališče, da je tožnica s podpisom navedene pogodbe prosto razpolagala z odpravnino ter soglašala z izplačilom odpravnine za 17 let delovne dobe in ne za 32 let, kot bi ji sicer pripadalo glede na zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke od 1.3.1963 dalje.

Iz 3. odstavka 1. točke pogodbe izhaja, da pogodbeni stranki kot nesporno ugotavljata, da znaša dolg Livarne iz naslova odpravnine, ki pripada tožnici kot trajno presežni delavki, za delovno dobo v času od 1.1.1978 do 10.7.1995 1.029.473,00 SIT. V 3. točki je opredeljena terjatev tožene stranke do tožnice (oz. njenega sina) iz naslova kupnine po kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja v T., v 4. točki pogodbe pa sta se stranki dogovorili za pobotanje navedenih terjatev, tako da se tožnici izplača razlika iz naslova odpravnine v višini 410.953,00 SIT. V 5. točki pogodbe je zapisano, da sta s sklenitvijo in izvršitvijo te pogodbe medsebojni terjatvi pogodbenih strank v točki 1 in 3 prenehali.

Iz navedenih pogodbenih določil, zlasti iz 1. točke pogodbe, v kateri je opredeljena tožničina terjatev iz naslova odpravnine po višini in glede na trajanje delovne dobe, ki jo tožnici priznava tožena stranka kot obdobje zaposlitve pri njej, ne izhaja, da je bila predmet pogodbe celotna odpravnina, ki pripada tožnici glede na čas zaposlitve pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Če se je tožnica stranjala z višino odpravnine za delovno dobo za obdobje 17 let zaposlitve pri toženi stranki, to ne pomeni, da se je odpovedala odpravnini za tisti del delovne dobe, za katero ji tožena stranka ni priznala kontinuitete zaposlitve (obdobje od leta 1963 do 1977). Odpoved odpravnini za to obdobje namreč iz pogodbenih določb ni razvidna. Stranki pa se ob podpisu kompenzacijske pogodbe dne 31.7.1978 tudi nista dogovarjali o tem, kot izhaja iz izpovedi tožnice, čeprav je bilo tožnici odklonilno mnenje tožene stranke do izplačila odpravnin za čas zaposlitve pred letom 1978 znano. Delavec se pravici iz delovnega razmerja lahko odpove, vendar mora o tem podati izrečno in jasno izjavo, izjava volje s takimi posledicami pa mora biti svobodna in resna. Take izjave tožnica ni podala.

Razlaga pogodbe, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, ni v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 57/89) o razlagi pogodb. Po 99. členu ZOR se namreč določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek). Le pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu (2. odstavek 99. člena ZOR). Ker določila navedene pogodbe, zlasti 1. in 5. točka, ki sta za obravnavani individualni delovni spor odločilni, niso sporna oz. nejasna, je potrebno upoštevati citirani 1. odstavek 99. člena ZOR.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava oz. zmotne razlage pogodbenih določil je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je nepravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva, da se pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, ni nanašala na celotno odpravnino, ki bi pripadala tožnici kot trajno presežni delavki glede na čas zaposlitve pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, ker je v pogodbi izrečno določeno obdobje oz. delovna doba, za katero ji je bila odpravnina po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 - ZDR) priznana in izračunana po višini. Tožnica se s pogodbo ni izrečno odpovedala višji odpravnini, ki bi ji pripadala glede na kontinuiteto zaposlitve pri toženi stranki v obdobju pred letom 1978. Poleg tega pa pogodba nima nobenega določila, iz katerega bi se dalo zaključiti, da se je tožnica višji odpravnini odpovedala, oz. da je s sklenitvijo in izvršitvijo pogodbe v celoti poravnana terjatev iz naslova odpravnine, ki pripada tožnici kot trajno presežni delavki. Pogodba je bila očitno sklenjena prav zaradi pobotanja terjatev strank (s čemer je bil zmanjšan dolg tožene stranke do tožnice). Če je tožena stranka s pogodbo nameravala doseči, da bi se z njo tožnica odpovedala odpravnini za čas zaposlitve tožnice pri pravnih prednikih tožene stranke pred letom 1977, bi morala tako pogodbeno določilo vnesti v pogodbo, česar pa ni storila.

Dokazni postopek je potrebno dopolniti in razčistiti vprašanje kontinuitete zaposlitve v času, za katerega tožnica uveljavlja pravico do odpravnine po 36.f členu ZDR, poleg tega pa ugotoviti tudi višino sporne razlike v odpravnini. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.