Jedro

Tipkanje oziroma pisanje zapisnikov ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka za škodo, ki je tožnici nastala zaradi bolezni v zvezi z delom (obojestranskega sindroma karpalnega kanala, ki naj bi se tožnici razvil kot posledica prisiljene drže in ponavljajočih se gibov rok in prstov pri delu), lahko odgovarja le po načelu krivdne odgovornosti.

Brez odgovora na vprašanje, kolikšen obseg tipkanja dnevno se lahko opravi brez nevarnosti za zdravje, ni mogoče presoditi, ali je tožena stranka, ki je tožnici odrejala delo tipkanja med 3 in 3,5 ure dnevno, ravnala protipravno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici glede premoženjske škode znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in znesek 1.396,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila; nadalje v obdobju od 25. 10. 2006 do 19. 5. 2008 mesečno rento v znesku 100,00 EUR ter od 20. 5. 2008 dalje mesečno rento v znesku 200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; glede nepremoženjske škode znesek 43.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.689,69 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožnica izjavila, da je že v času pred prvo ekspertizo inštituta za medicino dela, prometa in športa iz leta 1994 tipkala v večjem obsegu, kot je to navedla tožena stranka v dopisu za potrebe priprave te ekspertize. Bistvo predmetne ekspertize je ugotovitev obsega dela, ki ga je tožnica zmožna opravljati brez nevarnosti za svoje zdravje. Zaključek komisije je podan na podlagi opisa dela, ki ga je posredovala tožena stranka in iz katerega izhaja, da naj bi tožnica tipkala v povprečju 35% delovnega časa, kar predstavlja cca 2,5 ure tipkanja. Na podlagi tega opisa dela, je inštitut zaključil, da je tožnica delo zmožna opravljati. Tožena stranka je bila s to ekspertizo seznanjena. Arbitraren je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica, če je menila, da opis del in nalog, ki ga je posredovala tožena stranka inštitutu, ne ustreza dejanskemu stanju, morala že takrat podati ustrezne ugovore. Popolnoma neživljenjski je zaključek sodišča, da ga tožnica ni prepričala, da je dejansko tipkala 6-8 ur dnevno, saj bi drugače nasprotovala navedbam v ekspertizi iz leta 1994. Bistvo ekspertize je v tem, da se ugotovi, koliko časa dnevno tožnica lahko dejansko tipka brez škode za svoje zdravje. Koliko časa dnevno je tožnica dejansko tipkala je moč ugotoviti le na podlagi zaslišanja strank in prič. Tudi če je tožnica v letu 1994 dejansko opravljala tipkarska dela v obsegu, kot to izhaja iz ekspertize iz l. 1994, to še ne pomeni, da je v takšnem obsegu ta dela opravljala do leta 2006. Izvedenci so tožničino delazmožnost ocenjevali na podlagi podatkov, ki jim jih je posredovala tožena stranka, navedeno pa ne pomeni, da je bila tožnica zmožna brez nevarnosti za svoje zdravje opravljati delo (tipkanje) tudi v večjem obsegu. Četudi takrat tožnica ni imela omejitev pri delu, pa je po mnenju izvedencev bila tožnica sposobna tipkati zgolj 35% delovnega časa, kar samo po sebi predstavlja omejitev. Poleg tega tožnica z opisom del, ki jih je tožena stranka poslala za potrebe ekspertize v letu 1994 takrat sploh ni bila seznanjena. Tudi z opisom del oz. izjavo o oceni tveganja za delovno mesto, ki ga je tožena stranka poslala za potrebe druge ekspertize, tožnica ni bila seznanjena in tudi še sedaj ni, čeprav je vseskozi tekom sodnega postopka zahtevala, da tožena stranka predloži izjavo o oceni tveganja. Na podlagi tega opisa je inštitut ugotovil, da je bolezen obojestranskega sindroma karpalnega kanala bolezen v zvezi z delom. Do te bolezni pa ni prišlo zgolj zaradi tipkanja v trajanju 2,5 ure dnevno. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame priči P.S., tožnici pa ne. Ta priča je zatrjevala, da je tožnica v povprečju dnevno tipkala 3 do 3,5 ure, pri čemer pa je na glavni obravnavi dne 6. 12. 2010 znal časovno opredeliti le tipkanje, ostalega dela pa ne. Njegova verodostojnost je vprašljiva tudi glede na dejstvo, da je še vedno zaposlen pri toženi stranki. Izvedenec medicinske stroke, ki ga je predlagala tožnica, je edini, ki lahko verodostojno pojasni, kolikšen obseg tipkanja lahko delavci opravljajo brez nevarnosti za zdravje. Šele po prejemu takšnega stališča, bi sodišče ob konkretni ugotovitvi, koliko je tožnica dejansko tipkala, lahko zaključilo, ali je podana protipravnost ali ne. Tožnica je bila zaradi svojih zdravstvenih težav prisiljena sama poiskati in plačati storitve za oceno delazmožnosti, saj ji tožena stranka ni zagotovila napotnice. Tožena stranka je tako kršila določila ZVZD, saj je odklonila pregled, čeprav bi tožnico na pregled morala napotiti. Glede izdajanja licenc pa tožnica poudarja, da so ji bile nadure odrejene. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica, preden se je zaposlila pri toženi stranki, enaka dela opravljala tudi pri drugih delodajalcih, zaradi česar bi bilo neživljenjsko, da bi bila tožena stranka, kot zadnji delodajalec, odškodninsko odgovorna za zdravstvene težave tožnice. Tožnica poudarja, da je bila prva meritev rok z EMG preiskavo narejena 30. 12. 1994, torej, ko je bila že dobra štiri leta zaposlena pri toženi stranki in takrat je izvid pokazal, da ni sindroma karpalnega kanala. Šele z EMG preiskavo v letu 2003, torej po 9 letih dela pri toženi stranki, je bil ta sindrom ugotovljen, kar nesporno dokazuje, da je ta bolezen nastala v času devetletnega obdobja dela pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poklicne bolezni (kot jo imenuje tožnica) oz. zaradi bolezni v zvezi z delom, in sicer obojestranskim sindromom karpalnega kanala, ki naj bi se tožnici razvil kot posledica prisiljene drže in ponavljajočih se gibov rok in prstov pri delu pri toženi stranki (tipkanje na pisalni stroj in računalnik, ročno pisanje zapisnikov na sejah). Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - v nadaljevanju: ZDR) mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, če je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Pravno podlago za odločitev tako predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju: OZ). Navedeno pomeni, da je odgovornost za škodo, ki delavcu nastane zaradi poklicne bolezni ali pa zaradi bolezni v zvezi z delom (za kar gre v tem primeru), bodisi objektivna, v kolikor je bolezen v zvezi z delom posledica nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, ali pa krivdna, v kolikor delodajalec ni sprejel vseh predpisanih in poznanih ukrepov za preprečitev take bolezni. Pri krivdni odgovornosti se delodajalec lahko zanese, da ob običajnih varnostnih ukrepih ne bo drugemu odgovarjal za škodo. Tipkanje oziroma pisanje zapisnikov ni nevarna dejavnost, zato tožena stranka za škodo, ki je tožnici nastala zaradi bolezni v zvezi z delom, lahko odgovarja le po načelu krivdne odgovornosti.

Poklicna bolezen je določena bolezen povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu. Torej je posledica dalj časa trajajočega delovanja, poškodba pri delu pa je posledica kratkotrajnega škodljivega delovanja. Zato ni razlike pri odgovornosti delodajalca za poškodbo pri delu ali v zvezi z delom in poklicno boleznijo (tako odločba VS RS opr. št. VIII Ips 54/98 z dne 26.5.1998). Tudi razlika med poklicno boleznijo in boleznijo v zvezi z delom je le pravne narave, saj so poklicne bolezni navedene v Seznamu poklicnih bolezni k Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003), čeprav je lahko vzrok in nastanek bolezni isti kot pri bolezni v zvezi z delom.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem sporu izvedlo dokaz z vpogledom v ekspertizo specialista medicine dela in športa z dne 12. 9. 2005, opravljeno s strani Univerzitetnega kliničnega centra v - ..., inštituta za medicino dela, prometa in športa (priloga A15). Iz navedene ekspertize izhaja, da pri tožnici niso izpolnjeni kriteriji za priznanje poklicnega obolenja (poklicne bolezni) v smislu Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni in sicer iz razloga, ker pri tožnici ni prišlo do paralize medianih živcev pod zap. št. 64, da pa je obojestranski sindrom karpalnega kanala bolezen v zvezi z delom. Izvedenci v tej ekspertizi ugotavljajo, da bi nadaljevanje sedanjega dela pri tožnici povzročilo poslabšanje živčnih okvar v smislu nastanka poklicne bolezni. Na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 1. 2006 (priloga A17), ki povzema tudi citirano ekspertizo, je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) tožnico dne 1. 3. 2006 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerem je razporejena, s polovico polnega delovnega časa (priloga A22).

Dejstvo, da je bila tožnica v invalidskem postopku spoznana za invalida III. kategorije zaradi bolezni (v zvezi z delom), sicer ne more avtomatično vplivati na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Gre za dva povsem samostojna postopka, ki nista v ničemer odvisna drug od drugega in priznanje invalidnosti delavca zaradi bolezni (v zvezi z delom) kot rečeno ne pomeni avtomatično odškodninske odgovornosti delodajalca. Za odškodninsko odgovornost delodajalca morajo biti namreč izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta.

Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo, ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v konkretnem primeru manjka element protipravnega ravnanja, posledično pa tudi element vzročne zveze med protipravnostjo in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Tožnica je v dokazne namene sodišču prve stopnje predložila tudi ekspertizo Konzilija specialistov medicine dela pri ... iz leta 1994, napravljeno v zvezi z oceno delazmožnosti tožnice. Ta ekspertiza je bila narejena na podlagi opisa del in nalog, ki ga je dne 10. 6. 1994 konziliju posredovala tožena stranka. Iz opisa del in nalog izhaja, da tožnica 90% delovnega časa dela sede, od tega 40% ročno piše zapisnike in druge tekste, 5% piše na pisalni stroj, 30% pa dela z računalnikom. Tipkanje naj bi tako skupaj obsegalo 35% delovnega časa t.j. cca 2,5 ure dnevno oz. natančneje 2 uri in 48 minut (op. prit. sodišča). Tožnica je ves čas postopka na prvi stopnji, ponavlja pa tudi v pritožbi, trdila, da je v povprečju dnevno tipkala več kot le 35% delovnega časa, večinoma 6-8 ur dnevno. V zvezi z navedenim dejstvom je v dokaz predlagala tudi zaslišanje prič. Trdila je tudi, da z opisom del, ki jih je tožena stranka poslala za potrebe ekspertize v letu 1994 takrat sploh ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica sodišča ni prepričala v to, da je dnevno v povprečju tipkala 6-8 ur, svoje prepričanje v zvezi z navedenim pa je oprlo na izpovedbo priče P.S., za katerega je tožnica opravljala tajniška dela, in ki je izpovedal, da je tožnica v povprečju dnevno tipkala od 3 do 3,5 ure. Koliko ur dnevno je po prepričanju sodišča prve stopnje tožnica dejansko delala, sodišče sicer decidirano ne ugotovi, glede na to, da je verjelo izpovedbi te priče in ne tožnice, pa je mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje šteje, da je tožnica dnevno v povprečju tipkala 3 do 3,5 ure. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da ni bistveno, da tožnica zoper ekspertizo iz leta 1994, iz katere izhaja tudi opis del in nalog, ni ugovarjala, češ da opis del in nalog ne ustreza dejanskemu stanju. Navedena ekspertiza namreč nima narave dokončne in pravnomočne odločbe, zaradi česar bi bile naknadne navedbe glede pravnorelevantnih dejstev v tem sporu nerelavantne (kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje), temveč je ugotovitev o tem, koliko časa dnevno je tožnica dejansko tipkala, stvar dokaznega postopka, zaključek o tem pravnorelevantnem dejstvu pa bo sodišče prve stopnje lahko napravilo šele potem, ko bo izvedlo vse dokaze, ki so jih v zvezi s tem predlagale stranke, kot to utemeljeno izpostavlja tožnica v pritožbi.

Tožnica resda od leta 1994 do 2006 ni imela nobenih omejitev pri delu, ugotovljenih na podlagi odločbe ZPIZ, ki bi jih bil delodajalec dolžan upoštevati, je pa bil delodajalec dolžan delo organizirati tako, da delavec s potrebno delovno skrbnostjo ob normalni pazljivosti, pa tudi normalni obremenjenosti, dela brez nevarnosti za svoje zdravje. Ni mogoče namreč spregledati, da je ob pravilni uporabi določb OZ delodajalec tisti, ki je ob ustrezni trditveni podlagi, ki se nanaša na varnost pri delu, dolžan dokazati, da je delo organiziral tako, da je bilo poskrbljeno za varnost in zdravje delavcev in je tudi poskrbel za take preventivne ukrepe in izbiral take delovne metode, ki so zagotavljale kar največjo stopnjo varnosti in zdravja delavcev pri delu (5. čl. Zakona o varnosti in zdravja pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji).

Tožnica je zatrjevala, da je dnevno tipkala preko časovnih okvirov, na podlagi katerih so izvedenci v letu 1994 ugotovili, da je tožnica spodobna za svoje delo. Trdila je, da bi moral delodajalec delo organizirati tako, da tožnica ne bi bila prekomerno obremenjena s tipkanjem, saj prekomerna obremenitev z navedenim delom lahko privede do okvare živcev v zapestju, kar se je nenazadnje tožnici tudi zgodilo. Iz ekspertize v letu 1994 izhaja, da dela in naloge v opisanem obsegu (tipkanje v obsegu 35% delovnega časa oz. 2 uri in 48 minut dnevno) niso zdravju škodljive, medtem ko je iz izjave o varnosti, ki je zajeta v ekspertizi z dne 12. 9. 2005 (priloga A15) razvidno, da so tveganja na tem delovnem mestu sicer sprejemljiva (stopnja tveganja 2), obstaja pa zdravstvena ogroženost zaradi možnosti okvare živcev v zapestju. Tožnica je očitno tipkala več kot 35% dnevnega delovnega časa, saj je to izpovedal P.S., katerega izpovedbi je sodišče prve stopnje sledilo. Iz ekspertize iz leta 1994 pa ne izhaja, ali tipkanje v večjem obsegu dnevno (več kot 2 uri in 48 minut) lahko povzroči znatno poslabšanje zdravstvenega stanja delavca. Ugotovitve o tem, kolikšen obseg tipkanja dnevno lahko delavec opravi brez nevarnosti za zdravje, obrazložitev sodišča ne vsebuje, zaradi česar tudi ni mogoče presoditi, ali je delodajalec ravnal nedopustno, ko je tožnici odrejal tipkanje najmanj v obsegu 3 do 3,5 ure dnevno (v kolikor ostane v veljavi dokazna ocena sodišča prve stopnje). Izvedenec medicinske stroke, ki sta ga predlagali obe stranki, je edini, ki dejansko lahko verodostojno pojasni, kolikšen obseg tipkanja lahko delavci objektivno opravljajo brez nevarnosti za zdravje. Šele po prejemu takšnega stališča, bi sodišče ob konkretni ugotovitvi, koliko časa dnevno je tožnica dejansko tipkala, lahko zaključilo, ali je podana protipravnost ali ne. Tudi navedeno okoliščino tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja.

Pojem vzročne zveze v OZ ni podrobneje opredeljen, zato je to vprašanje prepuščeno pravni teoriji in sodni praksi. V naši sodni praksi je uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.

Lahko bi bilo protipravno, če bi tožena stranka tožnici nalagala večji obseg tipkanja, kot je bil opredeljen v gradivu, na podlagi katerega je bila sprejeta ekspertiza v letu 1994 in bi tožnici okvara zdravja nastala zaradi povečanega obsega dela. Seveda pa bi tožena stranka lahko dokazovala (in tudi je dokazovala), da so razlogi za konkretno obolenje nastali iz razlogov na strani tožnice, zato bi sodišče prve stopnje moralo raziskovati in ugotoviti tudi pravno upoštevne okoliščine na tožničini strani (kar je delno tudi napravilo z ugotovitvijo o tem, da je tožnica enaka dela, kot pri toženi stranki, opravljala predhodno tudi pri drugih delodajalcih). Tudi posebne lastnosti in ravnanja oškodovanca so pravno upošteven razlog pri presoji vzročne zveze. Kadar se med elemente, ki so prispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali situacija samega oškodovanca, je treba vse te okoliščine skrbno raziskati, saj lahko pri presoji adekvatne vzročne zveze predstavljajo enega od več možnih pravno relevantnih vzrokov in lahko pripeljejo tudi do deljene vzročnosti. Pomembno je torej vprašanje, ali je na razvoj tožničine bolezni vplivalo le delo pri toženi stranki (v okviru rednega delovnega časa - situacijo v zvezi z delom, ki se je nanašalo na licence je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, v tem delu pritožba tudi prihaja v nasprotje s tožničino lastno izpovedbo - list. št. 98), ali pa je na razvoj bolezni vplivalo tudi delo, ki ga je tožena stranka predhodno opravljala pri drugih delodajalcih, ter če je temu tako, v kolikšni meri. Tožnica v zvezi z navedenim v pritožbi sicer poudarja, da je bila prva meritev rok z EMG preiskavo narejena 30. 12. 1994, torej, ko je bila že dobra štiri leta zaposlena pri toženi stranki in takrat je izvid pokazal, da ni sindroma karpalnega kanala. Šele z EMG preiskavo v letu 2003, torej po 9 letih dela pri toženi stranki, je bil ta sindrom ugotovljen, kar nesporno dokazuje, da je ta bolezen nastala v času devetletnega obdobja dela pri toženi stranki. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica določene težave z rokami očitno imela že v letu 1994, sicer zagotovo ne bi iskala zdravniške pomoči in ne bi naročila ekspertize v zvezi z dejstvom, ali je zmožna za svoje delo administratorke. Sicer pa so navedena dejstva stvar nadaljnje dokazne presoje, ki jo bo opravilo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku.

Zakonskih pravil odgovornosti delodajalca za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, ni mogoče ustrezno uporabiti, če se pred tem ne ugotovijo pomembna dejstva, ki pa v sodnem postopku do sedaj še niso bila ugotovljena. Šele potem, ko bodo raziskana vsa odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo tekom obrazložitve, bo mogoče ugotoviti ali tožena stranka odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. V konkretnem primeru ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevajoč pravilno materialnopravno podlago, po oceni pritožbenega sodišča, izvedeni dokazni postopek še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka delo organizirala na varen način.

Sodišče druge stopnje je v posledici vsega zgoraj navedenega ugodilo utemeljeni pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze (predvsem bo angažiralo izvedenca medicinske stroke, saj je za razjasnitev odločilnih dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvedlo pa bo tudi druge dokaze, ki sta jih stranki predlagali v zvezi z dokazovanjem časa, ki ga je tožnica dnevno porabila za tipkanje), pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).