Jedro

Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2012 in odločba CSD A. št. ... z dne 13. 7. 2012 v drugem odstavku izreka, ter da se tožniku prizna varstveni dodatek v višjem znesku. Obenem je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika krijejo iz proračuna.

2. Zoper I. točko izreka sodbe je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik v spornem obdobju, to je v letu 2012 živel v skupnem gospodinjstvu z zunajzakonsko partnerko B.B., pri čemer je pred odločanjem prvostopnega organa prejemal pokojnino v višini 248,01 EUR in invalidnino v višini 40,62 EUR, B.B. pa nadomestilo za invalidnost v višini 191,91 EUR, tako da so njuni skupni prihodki znašali 481,54 EUR. Izračunavanje pogojev za priznanje varstvenega dodatka predpisuje Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Tožnik je prepričan, da je na podlagi veljavnih zakonskih določil in ob upoštevanju njegovih dohodkov, upravičen do varstvenega dodatka, saj minimalni osebni dohodek tožnika oz. njegove družine ne dosega minimalnega dohodka za pridobitev varstvenega dodatka. Tožnik je prepričan, da je bi toženec moral pri izračunavanju pogojev za priznanje varstvenega dodatka kot minimalni dohodek določiti 2,59 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in ne 1,5 kot ga je uporabil toženec v svojih zavrnilnih odločbah in kot je v izpodbijani sodbi v ponovljenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje. Meni, da se na podlagi 26. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka določi za prvo odraslo osebo s ponderjem 1, za vsako naslednjo odraslo osebo pa s ponderjem 0,5. Osnovni znesek minimalnega dohodka je nadalje potrebno povečati s ponderjem 0,73 in s ponderjem 0,36 (50. člen zakona). Ker lastni dohodek tožnika oz. družine glede na naveden izračun ne dosega minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, je prepričan, da je do varstvenega dodatka upravičen.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec sklicuje na določbo 68. člena ZSVarPre, po katerem so Centri za socialno delo od začetka uporabe tega zakona po uradni dolžnosti dolžni ugotoviti, ali prejemniki varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihovih pravic do pravice do socialnovarstvenih prejemkov po ZSVarPre. Ker je bil tožnik upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku, ne pa tudi njegova zunajzakonska partnerka B.B., je bil CSD samo za tožnika dolžan preveriti upravičenost do varstvenega dodatka, ne pa tudi za njegovo zunajzakonsko partnerko. To pa pomeni, da se minimalni dohodek ne poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka, ampak samo tožniku za 0,36 osnovnega zneska minimalnega dohodka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2012 in odločba CSD A. št. ... z dne 13. 7. 2012, sporna pa je višina varstvenega dodatka.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. X Ps 2915/2012 z dne 3. 11. 2014, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6. 11. 2012 v celoti, odločbo CSD A. z dne 13. 7. 2012 pa v drugem odstavku izreka. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do varstvenega dodatka v višini 191,86 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski in z izpodbijano sodbo določenimi zneski varstvenega dodatka, pri čemer je za čas od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012 dolžna izplačati razliko med zneskom varstvenega dodatka, ki mora biti tožniku izplačan po odločbi ZPIZ Slovenije in zneskom varstvenega dodatka, priznanim z izpodbijano sodbo. Hkrati je odločilo, da se odločba z dne 13. 7. 2012 dopolni z ugotovitvijo, da se odločba Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije z dne 1. 9. 2009 razveljavi z dnem 31. 7. 2012 ter da odločba z dne 13. 7. 2012 nadomesti odločbo z dne 23. 5. 2012. Odločilo je še, da ostane v ostalem odločba z dne 13. 7. 2012 nespremenjena, ter se tožbeni zahtevek v tem delu za priznanje preostalih vtoževanih pravic, zavrne. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da se za zastopanja tožnika krijejo iz proračuna. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče v I., II. in v izpodbijanem delu III. točke razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri določanju ponderjev ni pravilno uporabilo določbe 50. člena ZSVarPre, ko je osnovni znesek minimalnega dohodka povečalo s ponderjem 0,73, ne da bi upoštevalo, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe in sicer na samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, ki izpolnjujejo pogoje iz 49. člena ZSVarPre, to je, da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo od 63 let. Ker obstoj teh okoliščin in pogojev iz določbe 49. člena zakona sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, mu je pritožbeno sodišče naložilo, da razčisti, ali je na strani tožnika in njegove partnerice izpolnjen kateri od pogojev določen v 1. točki drugega odstavka 50. člena oziroma 49. člena ZSVarPre za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. 8. Po preizkusu zadeve v skladu s 362. členom v zvezi s prvim stavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, pravilno uporabilo materialno pravo in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča ugotavljalo ali odrasli družinski član v tožnikovi družini izpolnjuje pogoje iz 49. člena ZSVarPre in sicer ali gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo 63 let. 10. Po podatkih, ki jih je sodišče prve stopnje pridobilo pri ZPIZ Slovenije, ima tožnikova partnerica priznano nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, torej ne invalidsko pokojnino, ki bi ji bila priznana v primeru, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Česa takega, torej da bi bila partnerica I. kategorija invalidnosti, tožnik ni zatrjeval in ne dokazal in tudi ne navajal, da bi njegova partnerica imela eventualno status invalida po zakonu, ki ureja varstvo duševno in telesno prizadetih oseb. Nadalje je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi dopisa z dne 6. 7. 2015 ugotovilo, da je tožnikova partnerka vpisana v evidenco začasno nezaposljivih oseb, torej ne gre za trajno nezaposljivo osebo. Ker partnerka tudi še ni dopolnila 63 let starosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre za povečanje ponderja za 0,73. 11. Na podlagi podatkov ugotovljenih v prejšnjem postopku, da tožnikov lastni dohodek znaša 481,45 EUR (pravilen seštevek lastnih dohodkov znaša 480,54 EUR) in da znaša seštevek minimalnih dohodkov za varstveni dodatek, ki pripadajo posameznim družinskim članom tožnikove družine 483,60 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša varstveni dodatek v višini 2,06 EUR mesečno od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2012. Pri tem je upoštevalo, da se minimalni dohodek, ki je v skladu s 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2012) znašal 260,00 EUR in da se skladno z določbo 26. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člen zakona določi za prvo odraslo osebo s ponderjem 1, za vsako naslednjo odraslo osebo pa s ponderjem 0,5, upošteva pa še ponder po 51. členu istega zakona, tako da vsota ponderjev 1,36 in 0,5 znaša 1,86. Tako je sodišče prve stopnje znesek 260,00 EUR (minimalni dohodek za leto 2012) pomnožilo s ponderjem 1,86 in dobilo znesek 483,60 EUR, kar predstavlja seštevek minimalnih dohodkov. Višina varstvenega dodatka pa predstavlja razliko med seštevkom minimalnih dohodkov za varstveni dodatek (483,60 EUR), ki pripadajo posameznim družinskim članom in lastnim dohodkom družine.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni pa pritožbeno sodišče poseglo v prvostopno odločbo Centra za socialno delo z dne 13. 7. 2012 glede višine varstvenega dodatka 2,06 EUR, ker gre za očitno računsko napako, saj seštevek lastnih dohodkov družine znaša 480,54 EUR (in ne 481,54 EUR, oz. 481,45 kot je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), posledično pa glede na seštevek minimalnih dohodkov znaša varstveni dodatek 3,06 EUR. Ker gre za očitno računsko napako, bo toženec skladno z določbo 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) to napako popravil in izdal popravni sklep, tako da bo znesek 2,06 EUR nadomestil z zneskom 3,06 EUR.