Jedro

Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 je, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej. V obravnavanem konkretnem delu opisa dejanja je zakonski znak, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej, naveden in zatrjevan, kot izhaja iz povzetega opisa dejanja. Ni pritrditi zahtevi, da je opis iz razloga, ker v izreku niso navedena imena tujcev, nesklepčen, temveč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 4,00 EUR, skupaj 2.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni obsojencu določilo en dan zapora. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Z isto sodbo je sodišče obsojenega B. B. spoznalo za krivega storitve istovrstnega kaznivega dejanja in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, skupaj 1.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni obsojencu določilo en dan zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas pripora in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornice obsojenega A. A. in zagovornika obsojenega B.B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso, obsojenega B. B. pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega A. A. Predlagala je, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje; podrejeno, da spremeni izpodbijani sodbi tako, da obsojencu izreče milejšo zaporno kazen, ki naj se izvrši z delom v splošno korist. Zahtevi je priložila lastnoročni zapis obsojenca, v katerem ta opisuje svoje življenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh. Meni, da vložnica pod videzom kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča. Glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona meni, da ni podana in pritrjuje navedbam višjega sodišča. Navaja, da v skladu z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj dejstvo, da je obsojencu sodil isti sodnik, ki je pred tem sodil soobdolžencem, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti. Z navedbami glede kazenske sankcije vložnica po oceni vrhovnega državnega tožilca ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč ugovarja primernosti sankcije, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

7. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da opis dejanj pod točkama 4 in 5 (pravilno 3 in 4) izreka prvostopenjske sodbe ni sklepčen. Trdi, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj mora iti za tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) ali prebivanje v njej, zato mora biti znana njihova identiteta. Če oseba ni identificirana ni znano, ali sploh gre za tujca, ki nima ustreznega dovoljenja. V obravnavanih primerih po navedbah vložnice ni dokazov, da je čez mejo sploh bilo spravljenih kaj oseb, niti ne koliko, prav tako ne, da je šlo za tujce, ki nimajo ustreznega dovoljenja.

8. Kaznivo dejanje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 stori kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem (tretji odstavek) in s tem sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe (šesti odstavek). Eden izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja je torej, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da se je skupaj z B. B., C. C. in D. D. ukvarjal s tem, da so tujce, ki niso imeli ustreznega dovoljenja, za plačilo nezakonito spravljali v RS in jih prevažali po njenem ozemlju, dejanje pa so storili kot člani hudodelske združbe. Obsojenec je dne 4. 5. 2018 (točka 3 izreka sodbe), 8. 5. 2018 (točka 4 izreka sodbe) in 14. 5. 2018 (točka 5 izreka sodbe), vsakokrat skupaj z D. D., v vlogi predhodnice na nezakonit način proti plačilu spravil na ozemlje RS neznano število tujcev, ki niso imeli ustreznega dovoljenja, saj bi sicer mejo prestopili preko mejnega prehoda, pri čemer je v zadnjem primeru, torej dne 14. 5. 2018 šlo za štiri, v sodbi poimensko navedene državljane Kosova. V obravnavanem konkretnem delu opisa dejanja je pod točkama 3 in 4 (za dne 4. 5. 2018 in 8. 5. 2018) zakonski znak, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej naveden in zatrjevan, kot izhaja iz povzetega opisa dejanja. Ni pritrditi zahtevi, da je opis iz razloga, ker v izreku niso navedena imena tujcev nesklepčen, temveč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. čl. KZ-1. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Ali je ta zakonski znak tudi izkazan, torej ali je dejansko šlo za tujce, ki niso imeli ustreznega dovoljenja, pa je predmet ugotavljanja dejanskega stanja in dokazovanja, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge, na podlagi katerih je presodilo in zaključilo, da izvedeni dokazi potrjujejo, da so storilci dne 4. 5. 2018 in 8. 5. 2018 izven mejnega prehoda proti plačilu spravili na ozemlje RS tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v RS. Posplošeni navedbi vložnice, da o tem ni dokazov zato ni mogoče pritrditi, kolikor z njo meri na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v nasprotnem pa njene navedbe pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Zagovornica uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena URS s trditvijo, da bi razpravljajoči sodnik v obravnavani zadevi moral biti izločen, ker je že obravnaval isti historični dogodek in sodil C. C. in D. D. Sprejel je njuno priznanje krivde, izrek obsodilne sodbe pa je opisoval tudi dejanja in ravnanje obsojenega A. A. Zaradi navedenega so bile po mnenju zagovornice podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika, saj se je ta s sprejemom priznanja krivde in izrekom obsodilne sodbe sostorilcema opredelil tudi do obsojenčeve krivde. Vložnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in citira, da ni dovolj, da sodišče ravna in odloča nepristransko, temveč mora biti tudi sestavljeno tako, da ne obstajajo okoliščine, ki bi pri razumnemu človeku vzbudile upravičen dvom v sodnikovo nepristranskost. Prvostopenjskemu sodišču še očita, da se v sodbi sklicuje na sprejeta priznanja krivde, kar ni dopustno.

10. Drži, da je razpravljajoči sodnik v obravnavani zadevi predhodno že sodil sostorilcema C. C. in D. D., ki sta krivdo po obtožbi priznala, sodnik pa je njuno priznanje sprejel. Vendar ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika. Prav tako okoliščina, da je bilo ravnanje obsojenega A. A. vključeno v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb, sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njegovega ravnanja neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje.1 Upoštevaje dinamičnost, prepletenost in povezanost obravnavanih historičnih dogodkov in njihovih udeležencev ter delitev vlog med njimi, je prepletenost opisov dejanj predhodno obravnavanih sostorilcev in opisa dejanja obsojenca, ter s tem vključenost ravnanja obsojenega A. A. v opis predhodno izrečenih pravnomočnih sodb po presoji Vrhovnega sodišča neogibna. Vložnica niti ne trdi, da bi opisi dejanj predhodno obravnavanih udeležencev presegli potrebno mejo zadržanosti v razmerju do ravnanj obsojenca. Zagovornici ni mogoče pritrditi, da se sodišče prve stopnje v sodbi ne bi smelo opreti na sprejeta priznanja krivde C. C. in D. D. Ni ovir, da se sodišče v ločenem, kasnejšem postopku zoper soudeleženca ne bi oprlo na sprejeto priznanje krivde predhodno obsojenega, pri čemer to priznanje ne more predstavljati izključnega dokaza krivde ločeno obravnavnega udeleženca dejanja.2 Izpodbijana prvostopenjska sodba temelji na celoviti, samostojni presoji očitkov, ki jo je sodišče naredilo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Na priznanje krivde C. C. in D. D. se je oprlo le kot na dodaten dokaz, na podlagi katerega je sklepalo, niti ne o obsojenčevi krivdi, temveč o tem, da so bila obravnavana dejanja kot taka izvršena. Glede na navedeno pravica obsojenca do nepristranskega sojenja ni bila kršena.

11. Vložnica navaja, da je obsojenec dne 14. 5. 2018 nepremišljeno zgolj pomagal storilcem dejanja in sam ni (so)storilec, zaradi česar je obramba predlagala zaslišanje tajnih policijskih delavcev, ki so tega dne izvajali ukrep tajnega opazovanja in bi lahko izpovedali o zaznavah tega dne. Ker sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo vložnica trdi, da je podana kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. S temi navedbami posplošeno uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Zagovornica je na predobravnavnem naroku predlagala izvedbo tega dokaza, ne da bi predlog obrazložila ali kakorkoli utemeljila. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, ker obramba ni obrazložila katera dejstva želi z njim dokazati. V pritožbi je zagovornica kršitev pravice do obrambe uveljavljala z enakimi navedbami, kot jo uveljavlja v zahtevi, s katerimi ne zadosti dokaznemu standardu, da bi sodišče na tej podlagi lahko prišlo do drugačnega dokaznega zaključka. S svojimi navedbami niti ne nasprotuje in ne izpodbija razlogov sodišča, zaradi katerih je bil dokazni predlog zavrnjen, niti ne obrazloži njegove pravne relevantnosti. Za presojo v obravnavani zadevi je bila namreč ključna prestrežena komunikacija med udeleženci dejanja in ne zaznave policistov na podlagi tajnega opazovanja. Obsojenčeva pravica do obrambe zato ni bila kršena.

12. Z navedbami, s katerimi uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo, ko trdi, da sta nižji sodišči brez zadostnih dokazov zaključili, da je obsojenec storil dejanje z dne 8. 5. 2018 in da je član hudodelske združbe, ter kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da sta nižji sodišči prestreženo komunikacijo med udeleženci povzemali selektivno in je nista je presojali kot celoto ter da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in tem, kar po navedbah zagovornice izhaja iz telefonske komunikacije udeležencev, vložnica posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi3 že zavzelo stališče, da gre pri presoji obstoja dokaznega standarda gotovosti za presojo pri kateri je odločanje o dejanskih vprašanjih neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem, presoja pa je vezana predvsem na dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, kar bi pomenilo, da bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o tovrstnih ugovorih, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, pretehtati vse izvedene dokaze in bi se v okviru tega izrednega pravnega sredstva ponovno presojalo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Vložnica s svojimi navedbami izpodbija dokazno presojo in zaključke nižjih sodišč, ponuja drugačno dokazno oceno ter podaja lastno videnje zadeve. Tako se izkaže, da pod videzom procesnih kršitev uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Zagovornica uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je obramba izrecno navedla komunikacijo, ki kaže na to, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja. Očitku ni mogoče pritrditi. Do teh pritožbenih navedb, ki jih vložnica povzema v zahtevi in s katerimi podaja svojo dokazno oceno prestrežene telefonske komunikacije med udeleženci dejanj ter z njimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, se je višje sodišče opredelilo v točkah 10 in 11 sodbe. Obrazložilo je zakaj pritožnica s ponujanjem drugačne dokazne ocene ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP zato ni podana.

14. Nazadnje vložnica uveljavlja še, da sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, da ima obsojenec sedaj urejeno življenje, saj je bil v času kazenskega postopka redno zaposlen v Avstriji. Sodiščema očita, da nista pojasnili, na podlagi česa sta zaključili, da je obsojenec ravnal trdovratno, odločno, previdno in zvijačno. Meni, da bi glede na obsojenčevo obnašanje in osebnost tudi nižja zaporna kazen dosegla svoj namen ter da je sodišče obsojencu neutemeljeno izreklo tako visoko zaporno kazen, kot da bi bil vodja kriminalne združbe. Kljub morebitni obsodilni sodbi, bi obsojencu morala biti izrečena takšna kazen, ki bi omogočala izvršitev dela v splošno korist. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imel obsojenec vlogo pomočnika in ne sostorilca ter njegovo sedanje življenje, oprostiti pa bi ga moralo tudi plačila stroškov postopka, saj je njegova zaposlitev v Avstriji vezana na sezono.

15. Iz razlogov prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi sodišče kot olajševalno okoliščino pri izreku kazni upoštevalo obsojenčevo zaposlitev, višje sodišče pa je na vsebinsko enake pritožbene navedbe odgovorilo, da navedena okoliščina, ob upoštevanju vseh ostalih, ni takšne narave, da bi lahko vplivala na višino izrečene kazni. Glede obsojenčeve trdovratnosti, odločnosti in zvijačnosti pa razlogi pravnomočne sodbe v svoji celoti pokažejo, da je sodišče na te obsojenčeve lastnosti sklepalo na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Tako s povzetimi kot s preostalimi navedbami vložnica zgolj drugače kot nižji sodišči vrednoti okoliščine, ki so bile odločilne za izrek in odmero zaporne kazni obsojencu. S tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona in ne načenja vprašanja zakonitosti izrečene kazenske sankcije, ampak vprašanje njene primernosti, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. To pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifnih številkah 7152, 7114 in 7119 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah v znesku 900,00 EUR. Pri določitvi njene višine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006, Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, odločba Ustavnega sodišča RS Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, odločbi VSRS I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018 in I Ips 13176/2011 z dne 19. 9. 2021. 2 M.H. proti Združenemu Kraljestvu, št. 28572/95 z dne 17.1.1997. 3 I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019, I Ips 58968/2012 z dne 17. 12. 2020, I Ips 26198/2016 z dne 5. 11. 2020.