Jedro

Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) določil plačilo razlike DDV za davčna obdobja od junij 2001 do december 2002 v znesku 1.168.316,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da mora tožnik izvršiti odločbo v roku 30 dni od dneva vročitve. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2002, ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik in po pripombah tožnika dopolnilni zapisnik. Prvostopni organ je ugotovil, da opravljene storitve tožnika v okviru projekta ... ne sodijo v okvir oproščenih storitev v skladu s 4. odstavkom 26. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 – odl. US in 30/01, v nadaljevanju ZDDV) in 52. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 54/01, v nadaljevanju PZDDV). Po navedenih določbah so plačila DDV oproščene storitve predšolske vzgoje, izobraževanje in usposabljanje otrok, mladine in odraslih, vključno s prometom blaga in storitvami neposredno povezanimi s temi dejavnostmi, če se te dejavnosti opravljajo v skladu s predpisi, ki urejajo to področje. V izvedbenem predpisu pa je določeno, da so storitve iz 4. odstavka 26. člena ZDDV tiste storitve, ki se v okviru predpisanih programov izvajajo na področju predšolske vzgoje, storitve, ki so v okviru predpisanih programov namenjene pridobitvi javno veljavne izobrazbe in se izvajajo na področju osnovnošolskega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja otrok, mladoletnikov in mlajših polnoletnih oseb s posebnimi potrebami, osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja..., vključno z izobraževanjem odraslih in izpopolnjevanja, ki poteka na podlagi študijskih programov, predpisanih z veljavno zakonodajo, pri katerih se pridobi potrdilo, ki je javna listina, ter vzgoje in izobraževanja v domovih za učence in dijaških domovih. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da udeleženci seminarjev oz. izobraževanj v obravnavanem primeru niso pridobili javno veljavne izobrazbe, storitve se niso izvajale v okviru predpisanih programov. Ker v obravnavanem primeru po ugotovitvah prvostopnega organa ni šlo za oproščene storitve, je na podlagi 3. člena ZDDV od storitev obračunal DDV za leti 2001 in 2002 (str. 4 do 11 izpodbijane odločbe). Pripombe tožnika, da gre v obravnavanem primeru za dotacije in ne za obdavčljiv promet, prvostopni organ zavrne. Tožnik je v okviru Evropskega projekta ..., ki ga sofinancira mednarodni program Phare Access, na podlagi sklenjenih pogodb med Univerzo v Ž. (št. 1/2001 z dne 1. 6. 2001, št. 1/2002 z dne 4. 6. 2002 in št. 2/2002 z dne 2. 12. 2002) in vloženih zahtevkov, prejel s strani Univerze v Ž. izplačana sredstva za izvedbo tega projekta, katerega predmet je bila priprava in izvedba seminarjev v A., B., C. (priprava gradiv in predavanja, najem učilnic, prigrizki), koordiniral delo, pokril materialne in potne stroške, oblikoval spletne strani za projekte, sodeloval pri analizi ter evalvaciji projektnega dela. Iz pogodb je razvidno, da je Univerza Ž. koordinator in kontraktor navedenega evropskega projekta. Iz pogodb je razvidno, da se je davčni zavezanec obvezal, da bo delo, opisano v prijavi projekta, izvršil do konca trajanja projekta, da bo o izvajanju projekta obveščal naročnika in mu dal pisna poročila o izvajanju. V obravnavanem primeru so po mnenju prvostopnega organa bile med Univerzo v Ž. kot naročnikom in tožnikom sklenjene pogodbe. Iz 4. člena pogodbe je razvidno, da bo za opisana dela iz pogodbe, navedena v prijavnici projekta, naročnik zagotovil tožniku plačilo v določeni višini v 8-dneh po izdanem zahtevku za plačilo. Po mnenju prvostopnega organa gre v konkretnem primeru za obdavčljiv promet, opravljene storitve tožnika pa ne sodijo v okvir oproščenih storitev v skladu s 4. odstavkom 26. člena ZDDV in 52. členom PZDDV. Za nastanek obveznosti obračuna DDV pa ni pomembno, ali se konkretni projekt financira iz sredstev ministrstev, sredstev podjetja ali sredstev Phare. Pomembno je, kakšne vrste storitve so bile opravljene. Okvirni sporazum med Vlado RS in Komisijo ES o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja, ne vsebuje določb, ki bi v opisanem primeru opravičevala izvajalce projekta oz. prejemnike njihovih storitev, da ne bi obračunavali DDV od opravljenih storitev, saj sporazum govori le o tem, da se sredstva, prejeta od EGS, ne smejo uporabljati za plačilo davčnih dajatev.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja, pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za sredstva iz naslova dotacij in da gre pri nakazilih sredstev le za finančni tok, pa zavrne, kakor tudi navedbe, da je Univerza v Ž. kot nosilec projekta sredstva, ki jih je nepovratno prejela iz Evropske skupnosti za sofinanciranje projekta ..., tožniku kot partnerju pri izvedbi tega projekta zgolj prenesla in mu s tem zagotovila plačilo. Pritožbeni organ se opredeli tudi do vsebine pogodb. Iz njih nedvomno izhaja, da so bila denarna sredstva dana s točno določenim namenom in ne predstavljajo dotacijo. Presojanje ali je od dodeljenih sredstev, neodvisno od njihovega pojmovanja, ki jih prejme davčni zavezanec, identificiran za obračunavanje DDV, pa je odvisno od dejstva, ali je prejemnik v zameno za prejeta sredstva opravil dobavo oz. storitev, ker če ne opravi, prejeta sredstva niso predmet DDV. Po mnenju pritožbenega organa je pri obdavčenju opravljenih storitev na strani tožnika pri izvedbi projekta treba izhajati iz splošnih načel obdavčenja storitev v sistemu DDV. Priprava in izvedba seminarjev, delavnice, oblikovanje spletne strani, sodelovanje pri analizi ter evalvacije projektnega dela, kot je navedeno v prijavi projekta ..., na podlagi pogodbe, ki jo je izvajalec – tožnik kot partner pri izvedbi programa ... sklenil z Univerzo v Ž., se po mnenju pritožbenega organa šteje med storitve, ki jih je tožnik opravil za naročnika in se pojavlja v vlogi izvajalca storitve. V pogodbi pa je tudi določeno, da bo za opisana dela te pogodbe naročnik tožniku zagotovil plačilo. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da tožnik ni opravljal storitve izobraževanja, ki so oproščene plačila DDV, dodeljena sredstva pa tudi ne štejejo med izplačila donacij po 13. členu PZDDV, saj navedeni člen opredeljuje le donacije, ki jih davčni zavezanci dodelijo osebam, ki opravljajo dejavnost v javnem interesu iz 26. člena ZDDV, kar v konkretnem primeru tožnik ni opravljal. Obveznost obračuna DDV je vezana na status osebe, ki izvrši storitev oz. dobavi blago, ter da je bil promet v skladu z davčnimi predpisi opravljen na območju Slovenije. Zaradi navedenega je tudi po presoji pritožbenega organa pravilna prvostopna odločitev, da je tožnik naročniku Univerzi v Ž. opravil storitve, ki so po ZDDV obdavčene z DDV. Pritožbeni organ je v zvezi z zamudnimi obrestmi po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ugotovil, da je prvostopni organ odločil z delno odločbo, s katero je tožniku v tem delu ugodil. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev prvostopnega organa in tožene stranke. Očita, da je bilo o vlogi za izbris iz registra zavezancev za DDV, ki jo je podal 11. 1. 2002, odločeno šele 12. 3. 2003, zaradi česar je tožniku nastala visoka denarna škoda. Nesporno je tožnik preko Univerze v Ž. prejel priliv sredstev v skupni višini 5.232.932,00 SIT v okviru evropskega projekta ..., na podlagi sklenjenih pogodb v letu 2001 in 2002, ki ga sofinancira mednarodni program Phare Access. Tožnik je sredstva pridobil iz naslova dotacij. Navaja, da je splošna praksa v EU, da delegacije Evropske komisije sklepajo pogodbe le zgolj z nosilci projektov, ki morajo obvezno imeti tudi partnerje, če želijo pridobiti nepovratna sredstva. Nosilci pogodbe zato sklepajo pogodbe s posameznimi partnerji, kot je bilo v obravnavanem primeru. Ko nosilec projekta prejme nepovratna sredstva, jih v skladu s pogodbo, sklenjeno z delegacijo EU, zgolj prenese na posameznega pogodbenega partnerja, v tem primeru tožnika. Iz pogodbe med Univerzo v Ž. in delegacijo EU je razvidno, da je tožnik že v tej pogodbi naveden kot partner, zato gre v obravnavanem primeru le za finančni tok in ne za obdavčljiv promet po 3. členu ZDDV. Pogodbe, sklenjene z Univerzo Ž., ne prestavljajo naročila za opravo storitev, temveč namen in zavezanost za sodelovanje pri projektu ... v okviru izvedbe seminarjev, delavnic in ostalo, zato po mnenju tožnika davčna organa napačno ocenjujeta, da gre za storitve, ki jih je tožnik opravil na podlagi naročila Univerze in ki so obdavčene po 3. členu ZDDV. Napačno je uporabljeno materialno pravo, treba je upoštevati Uredbo o ratifikaciji okvirnega sporazuma med Vlado RS in Komisijo ES o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah poslovanja (UL RS, št. 17/93 – Mednarodne pogodbe), s katero so urejeni tudi projekti v okviru Phare. 2. člen navedene Uredbe določa, da se vsak ukrep, ki se financira v okviru tega sporazuma, uresničuje v skladu s splošnimi pogoji, navedenimi v prilogi A, kjer je v 1. odstavku 13. člena določeno, da se davki, carine in uvozne dajatve ne smejo financirati iz dotacije EGS. Kolikor bi tožnik za svojo storitev zaračunal DDV, bi s tem kršil določilo navedene Uredbe. Sklicuje se na pojasnilo Ministrstva za finance, ki je zavzelo stališče, da je v primeru, da prejeta sredstva iz EU ne predstavljajo plačila za opravljeno dobavo blaga oz. storitev, mogoče uporabiti določbe 13. člena Pravilnika. V tem primeru promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zato od nakazila sredstev ni bilo treba obračunati DDV niti ni treba izdati računa. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik, ki je opravil storitve v okviru partnerske pogodbe, sklenjene z nosilcem projekta, in sicer gre za evropski projekt ..., ki ga sofinancira mednarodni projekt Phare Access, dolžan plačati DDV. Po mnenju tožnika naj bi šlo v obravnavanem primeru za dotacijo in nepovratno pridobljena sredstva v okviru izvajanja navedenega projekta ter le za denarni tok, ne pa za opravljanje storitev, tako kot ugotavljata oba davčna organa.

Po mnenju sodišča je v obravnavani zadevi glede na razpoložljivo dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, predvsem se to nanaša na pogodbe, na podlagi katerih je tožnik prejemal sredstva s strani nosilca projekta, ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za opravljanje storitev naročniku, nosilcu projekta, kot so navedene v pogodbah in jih povzema prvostopni organ (priprava in izvedba seminarjev, priprava gradiv in predavanja, najem učilnice, prigrizki, koordiniranje dela, pokrivanje materialnih in potnih stroškov, oblikovanje spletnih strani za projekt, sodelovanje pri analizi ter evalvaciji projektnega dela). V zadevi pa ni sporno, da so bila te storitve opravljene s strani tožnika in da je tožnik za opravljena dela prejel plačilo s strani nosilca projekta. Tudi ni sporno, da je v času opravljanja storitev tožnik bil vpisan v register zavezancev za DDV. Okoliščina, da je predlagal izbris iz registra, pa da davčni organ celo let ni reagiral, na drugačno odločitev ne vpliva, saj glede na višino sredstev, ki jih je prejel, je razvidno, da bi se moral vpisati v register zavezancev, ko bi presegel prag zavezanosti, kar pa sicer ni predmet tega postopka. Navedene storitve, tako kot ugotavljata oba organa, tudi ne sodijo v domeno oproščenih storitev v smislu 4. odstavka 26. člena ZDDV in 52. člena PZDDV, saj ni sporno, da v obravnavanem primeru ni šlo za izvajanje programov izobraževanja odraslih, s katerimi se pridobi javno veljavno izobrazbo. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za donacijo oz. brezplačni prenos sredstev, kot zatrjuje tožnik. Donacije so opredeljene v 11. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o javnih financah, ki določa, da je donacija namenski neodplačni prihodek, ki ga domača ali tuja pravna ali fizična oseba prispeva za določen namen (npr. darilo, pomoč, volilo, denarno zapuščino).

Relevantna okoliščina, ki vpliva na obdavčitev, je v obravnavanem primeru pravilno ugotovljena. Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil zgoraj naštete storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, ki so v upravnih spisih, za kar je prejel plačilo, zato po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne moremo govoriti le zgolj o finančnem toku, saj je nedvomno razvidno, da gre za opravljene storitve, ki so po ZDDV obdavčljive. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet. Navedeno pa je relevantno za obdavčitev. Sklicevanje na Uredbo o ratifikaciji okvirnega sporazuma med Vlado RS in Komisijo ES o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja, s katero so urejeni tudi projekti v okviru Phare, po povedanem v obravnavanem primeru ne spremeni odločitve glede obdavčenja.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.