Jedro

Pravnomočna izvršilna sklepa sodišča splošne pristojnosti ne moreta biti predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2035/2000-2 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V razlogih je navedlo, da tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki, št. I 98/01021 in I 819/95 (datum ni naveden) izdana v izvršilni zadevi upnika Z.T. d.d., Območne enote K. iz K. proti tožniku kot dolžniku, zaradi poplačila dolga, ki ji ga dolžnik dolguje. Pravnomočni izvršilni sklepi sodišča splošne pristojnosti niso upravni akti, zato po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu. Zoper njih je zagotovljeno sodno varstvo v izvršilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, zato jih v upravnem sporu ni mogoče presojati niti na podlagi 3. točke 1. člena ZUS. Ker akta, ki ju tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija, nista upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na že navedeni pravni podlagi.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Navaja, da je tožeča stranka poslala navedena sklepa Okrajnega sodišča v Škofji Loki izplačevalcu njegove pokojnine (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), ne da bi bil seznanjen s tem, da toženi stranki še karkoli dolguje. Škodo, ki jo je s svojim osebnim avtomobilom povzročil tretji osebi je namreč že v celoti poravnal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno preveri pravilnost in zakonitost že izdanih odločb, ki se nanašajo na obravnavani dogodek ter da o zadevi odloči. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil, po določbi 3. odstavka navedenega člena pa tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba v upravnem sporu je tako dovoljena zoper dokončen posamični akt oziroma zoper konkretni posamični akt in dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravnomočna izvršilna sklepa okrajnega sodišča nista upravna akta in zato ne moreta biti predmet presoje v upravnem sporu. Zoper njiju je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti, kar je z vidika 3. odstavka 1. člena ZUS drugo sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.