Jedro

Pravilen je sklep, da so bile konkretne trditve v zvezi s pobotnim ugovorom za terjatev 15.500,00 EUR podane prepozno, dokazi za dokazovanje tega pobotnega ugovora pa predlagani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (zaslišanje strank v zvezi s tem, zaslišanje prič F.F. in D.D.. ter listinski dokazi). Odločitev o tem, da se ugotovi, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja in se pobotni ugovor posledično zavrne, je tako pravilna.

Izrek

I.Pritožbi tožnice se ugodi ter se II. in III. točka izreka sodbe spremenita tako, da se glasita: "II. Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožnici:

II. Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožnici: 1. plačati pripadajoče neto zneske plače, in sicer: - za mesec februar 2016 v pripadajočem neto znesku od 4.665,50 EUR bruto, povečano za pripadajoče dodatke, - za mesec marec 2016 v pripadajočem neto znesku od 3.732,40 EUR bruto, - za mesec april 2016 v pripadajočem neto znesku od 3.440,64 EUR bruto, - za mesec maj 2016 v pripadajočem neto znesku od 491,52 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov plače dalje do plačila; 2. obračunati 5.725,86 EUR bruto iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 5. 5. 2016 dalje do plačila, 3. obračunati 1.999,44 EUR bruto iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust za leto 2016 ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 5. 5. 2016 dalje do plačila, 4. plačati pripadajoči neto znesek od 263,58 EUR bruto iz naslova regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2016 dalje do plačila, 5. plačati 6.531,70 EUR neto iz naslova odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2016 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 3.085,23 EUR, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj zakonskimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstajajo terjatve tožene stranke do tožeče stranke, in sicer do zneska terjatve tožeče stranke: iz naslova plačil s poslovnimi karticami v znesku 24.427,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v tej točki navedenih zneskov, in iz naslova nakazil iz poslovnega računa v znesku 15.500,00 EUR (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj ji tožena stranka: 1. plača pripadajoče neto zneske plače (za mesec februar 2016 v pripadajočem neto znesku od 4.665,50 EUR bruto, povečanem za dodatke, za mesec marec 2016 v pripadajočem neto znesku od 3.732,40 EUR bruto, za mesec april 2016 v pripadajočem neto znesku od 3.440,64 EUR bruto, in za mesec maj 2016 v pripadajočem neto znesku od 491,52 EUR bruto, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti mesečnih neto zneskov do plačila); 2. obračuna 5.725,86 EUR bruto iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka ter po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 3. obračuna 1.999,44 EUR bruto iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust za leto 2016 ter po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 4. plača pripadajoči neto znesek od 263,58 EUR bruto iz naslova regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 5. plača 6.531,70 EUR neto iz naslova odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.424,47 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njuno spremembo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter povračilo stroškov postopka. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek v II. točki (in posledično tudi v III.) nasprotuje obrazložitvi, iz katere izhaja, da je terjatev tožnice do toženke že pravnomočno ugotovljena v prvi sodbi, ne glede na to pa je dajatveni zahtevek v izpodbijani II. točki izreka sodišče prve stopnje zavrnilo, posledično pa ji je tudi priznalo zgolj del pravdnih stroškov. Dalje zatrjuje še kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila že v prvi sodbi pravnomočno ugotovljena tožničina terjatev, tako da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje poseglo v ugotovitveni del že pravnomočnega izreka prve sodbe ter ga z izpodbijano II. točko razveljavilo. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere izhaja, da se za neutemeljeno šteje plačilo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena, zaradi česar ga je mogoče zahtevati nazaj. Meni, da bi skladno z določbami 190. člena OZ v primeru pravnomočnosti II. točke izreka morala toženki povrniti plačane zneske po prvi sodbi, saj bi odpadla pravna podlaga za to plačilo. Meni, da zavrnitev dajatvenega zahtevka pomeni, da ugotovljene terjatve tožnice niso nikoli obstajale, čeprav dejansko so obstajale in so bile tekom postopka poplačane. Zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP zaradi posega v pravnomočno sodbo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Meni, da je v postopku v celoti uspela, zaradi česar bi ji morali biti povrnjeni vsi stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper odločitev o neobstoju v pobot uveljavljanih terjatev ter odločitev o stroških zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča, da sta matična družba in podružnica ena in ista pravna oseba, zaradi česar je podan pogoj vzajemnosti terjatev. Sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem postopku ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, tako glede v pobot uveljavljanih terjatev ni ponovno zaslišalo pravdnih strank. Dalje mu očita, da zaradi napačnega materialnopravnega stališča o nevzajemnosti terjatev ni izvajalo dokazov glede obstoja terjatev iz naslova uporabe kartic A. in iz naslova nakazil s poslovnega računa. Sprejeto dokazno oceno graja kot neskrbno, obrazložitvi sodbe pa očita, da ne vsebuje razlogov, zakaj je verjelo tožnici, ne pa toženi stranki in njenim pričam. Zatrjuje kršitev razpravnega načela in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Trdi, da tožnica ni pravočasno prerekala trditev o obstoju v pobot uveljavljanjih terjatev oziroma jih je prerekala le pavšalno, sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo samo in ji s tem kršilo pravico do izjave. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo obstoja dogovora med toženko in tožnico kot direktorico matične družbe B. in podružnice, da se lahko poraba na karticah A. odšteje od dolga matične družbe do družbe C., katere lastnica in direktorica je bila tožnica. Meni, da ni jasno, ali je tak dogovor obstajal tudi za zasebno porabo na karticah, ki so bile izdane podružnici in D.D.. Sklicuje se na izpoved priče E.E., da glede na reakcijo zakonitega zastopnika toženke na zelo visoko porabo takega dogovora ni bilo. Opozarja, da ugotovitev, da je bilo izvajanje dogovora revidirano in prikazano v računovodskih izkazih, ne temelji na listinah, saj tožnica ni predložila nobenih listinskih dokazov (npr. pogodbe med družbama, izpisa s transakcijskega računa svoje družbe), čeprav bi z njimi morala razpolagati, na njej pa je bilo trditveno in dokazno breme glede pobotanja zasebne porabe na službenih karticah z dolgom matične družbe do družbe C. zaradi tožničinega opravljanja storitev poslovodstva. Zatrjuje neverodostojnost D.D., saj je skupaj s tožnico preusmerjal poslovanje toženke na družbo tožnice in je tudi on tožil toženko, v tem postopku pa se je dogovarjal s tožnico. Opozarja na spreminjanje izpovedi tožnice glede zasebne porabe ter njeno izmikanje odgovorom na vprašanja. Meni, da je tožnica prejemala edino plačilo za vodenje skupine iz naslova plače za direktorico podružnice, drugih plačil pa ni prejemala. Pove, da ni bila opravljena primopredaja ter da bi v primeru obstoja dogovora, kot ga zatrjuje tožnica, gotovo obstajal listinski dokaz. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo glede elektronske pošte med tožnico in zakonitim zastopnikom toženke zaslišati stranki. Navaja, da iz primopredajnega poročila z dne 1. 4. ne izhaja, da bi obstajal zatrjevani dogovor o plačilu tožnici za opravljanje funkcije direktorice družbe B. družbi C., pač pa je bolj verjetno, da gre za terjatve iz naslova posojil, ki jih je druga družba dajala prvi. Navaja, da tudi zakoniti zastopnik toženke ni potrdil obstoja pogodbe med družbama za opravljanje funkcije direktorice. Zatrjuje, da vsebina elektronskih sporočil z dne 25. 3., 17. 3., 27. 6., 23. 6. in 17. 9. 2016 ni takšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, datumi se ne ujemajo, dolg do družbe C. pa bi lahko bil iz naslova posojil. Vztraja, da je bilo edino mesečno plačilo, ki ga je prejemala tožnica, plača pri podružnici. Graja stališče sodišča prve stopnje, ki izpovedi E.E. ni sledilo v delu, ki se nanaša na odštevanje tožničine osebne porabe na karticah od plače pri toženki, ker tedaj ni bila zaposlena v računovodstvu. Meni, da bi moralo upoštevati, da je priča delala na istem naslovu in njena formalna zaposlitev drugje ne pomeni, da ni vedela za pobotavanje. Opozarja na napačne ugotovitve v zvezi s plačili, ki so bila opravljena za tožničino mamo. Ker funkcijo poslovodne osebe lahko opravlja samo fizična oseba, je po njenem prepričanju drugačen dogovor (plačevanje za poslovodenje družbi C.) ničen. Kot pravno zmotnemu nasprotuje sklepanju o večstranski kompenzaciji, saj zanjo niso podani zakonski pogoji, najmanj pojasnilo, katere terjatve naj bi prenehale med družbo C. in tožnico kot fizično osebo, saj gre za dve ločeni osebi. Opozarja na razliko med pobotom in verižno kompenzacijo, ki lahko temelji le na pisni pogodbi. V zvezi s procesnim pobotom navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje F.F., D.D. in zakonitega zastopnika toženke, ker naj bi bili dokazi predlagani prepozno. Nasprotuje ugotovitvi, da je za nakazila s transakcijskega računa družbe B. na tožničinega vedela že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Pojasnjuje, da zaradi opustitve primopredaje ni imela nobenih listin o družbi, dejstva v zvezi s tem je ugotavljala kasneje, od marca dalje, podlag za eventualna nakazila pa tedaj ni poznala. Navaja, da je trditve in dokaze podala takoj, ko jih je lahko, tj. v odgovoru na vlogo tožnice z dne 4. 9. 2017, v kateri je prvič podala navedbe o pobotavanju zasebne porabe na karticah z dolgom družbe B. do družbe C.. Navaja, da v pobot uveljavlja nakazila, ki jih je družba B. opravila v korist tožnice kot fizične osebe, zato se je pojavilo vprašanje narave in pravne podlage teh nakazil, če naj bi tožnica prejemala plačila za funkcijo direktorice prek svoje družbe. Trdi, da je pravočasno razširila pobotni ugovor in v skladu s tedaj veljavnim ZPP, po katerem ni bilo treba podati navedb in pobotnih ugovorov najkasneje na prvem naroku, takšna pa je bila tudi sodna praksa. Nasprotuje uporabi novele ZPP-E v predmetnem postopku v zvezi s podajanjem pobotnega ugovora, saj se je postopek začel pred začetkom njene veljavnosti, njena retroaktivna uporaba pa ni skladna z določbo 155. člena Ustave. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbe ZPP, saj toženke ni pravočasno pozvalo k soglasju za zaslišanje tožnice prek videokonference. Navaja, da je vztrajala pri zaslišanju tožene stranke in soočenju strank ter zaslišanju priče F.F., procesno kršitev pa je pravočasno grajala. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

4.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov postopka toženki v plačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ne.

6.Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti s strani strank zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

7.V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo I Pd 781/2016 z dne 17. 4. 2018, s katero je ugotovilo obstoj naslednjih terjatev tožnice do tožene stranke: 12.330,06 EUR (plače), 5.725,86 EUR (odškodnina namesto odpovednega roka), 1.999,44 EUR (nadomestilo za neizkoriščen letni dopust), 263,58 EUR (sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016) in 6.531,70 EUR (odpravnina) – točka I izreka. Dalje je ugotovilo, da ne obstajajo naslednje terjatve tožene stranke do tožnice: 10.764,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (odškodnina), 24.427,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (plačila s poslovnimi karticami), 15.500,00 EUR (nakazila s poslovnega računa) ter 61.477,35 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (neupravičena obogatitev), zato je procesni pobotni ugovor zavrnilo (točka II izreka). V točki III izreka je toženi stranki naložilo v plačilo zneske, ugotovljene v točki I izreka, v točki IV pa naložilo izročitev osebnih dokumentov in denarja v denarnici G. ter USB ključka. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek (za obračun bruto plač za obdobje februar-maj 2016, odvod davkov in prispevkov in dodatkov za obdobje marec-maj 2016, obračun bruto 7.828,06 EUR, odvod davkov in prispevkov, plačilo neto zneska in zamudnih obresti, obračun bruto 3.532,78 EUR, odvod davkov in prispevkov, plačilo neto zneska in zamudnih obresti, obračun bruto 790,73 EUR, odvod davkov in prispevkov, plačilo neto zneska nad 263,58 EUR in zamudnih obresti, ter zahtevek za izročitev drugih premičnin) – točka V izreka. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov 1.988,70 EUR tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sodbo Pdp 656/2018 z dne 19. 11. 2018 je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del navedene sodbe. Zoper to odločitev je toženka vložila revizijo, Vrhovno sodišče ji je s sklepom VIII Ips 55/2019 z dne 3. 12. 2019 ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na pobot iz naslova plačil s poslovnimi karticami in nakazil s poslovnega računa (2 in 3. alineja II. točke), v III. in VI. točki izreka in vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. To je s sklepom Pdp 773/2019 z dne 6. 2. 2020 pritožbi toženke ugodilo in razveljavilo 2. in 3. alinejo II. točke, III. in VI. točko izreka ter pridržalo odločitev o stroških. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje skladno s stališči1 ter navodili Vrhovnega in pritožbenega sodišča ponovno odločilo o razveljavljenem delu tožbenega zahtevka ter pobotnem ugovoru.

K pritožbi toženke

8.Tožena stranka v pritožbi nasprotuje odločitvi glede neobstoja v pobot uveljavljanih terjatev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da terjatev v višini 24.427,94 EUR (zasebna poraba tožnice na poslovnih karticah matične družbe B.) ne obstaja, ker je tožnica dokazala dogovor o upravičeni uporabi kartic A. za zasebne namene, pri čemer so se zneski odštevali od dolga, ki ga je imela družba B. do družbe C., katere lastnica in direktorica je bila tožnica, saj tožnica plačila za opravljanje funkcije direktorice družbe B. ni (redno) prejemala. Stališče sodišča prve stopnje, da ne obstaja terjatev iz naslova nakazil s poslovnega računa družbe B. na tožničinega v višini 15.500,00 EUR, temelji na ugotovitvi, da tožena stranka ni izkazala, da dejstev in dokazov, s katerimi utemeljuje ta pobotni ugovor, brez svoje krivde ni mogla zatrjevati oziroma predložiti do konca prvega naroka, zaradi česar je bil ta podan prepozno. Odločitev je pravilna.

9.Toženka v pretežnem delu pritožbe nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnica dokazala obstoj dogovora med matično družbo B., za katero je opravljala funkcijo direktorice, in družbo C., katere lastnica in direktorica je bila, da se plačilo njene osebne porabe na karticah družbe B. odšteje od dolga te družbe do družbe C., preko katere se ji je plačeval honorar za opravljanje funkcije direktorice matične družbe B.. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo in argumentirano dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja takega dogovora, ki jo je to sprejelo na podlagi predloženih in izvedenih dokazov. Toženkino zavzemanje, da bi bilo mogoče tak dogovor dokazovati le z listinskimi dokazi, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Sodišče prve stopnje je skladno z navedenim načelom odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz izvedenih dokazov je utemeljeno izpeljalo sklep, da je tožnica dokazala obstoj takega dogovora, ki izkustveno ni nemogoč ali nelogičen, oprlo pa ga je na izpovedi tožnice in prič, zlasti D.D., pravilno pa je upoštevalo tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke H.H., ki je potrdil, da je bila med obema družbama sklenjena pogodba o opravljanju storitev. Pritožbeno ugibanje toženke, da se je sklicevanje vpletenih družb na "dolg" družbe B. do družbe C. nanašalo na dolg iz naslova posojil, ob izostanku drugih dokazov ne more omajati na podlagi izvedenih dokazov sprejetega zaključka sodišča prve stopnje, da je družba B. dolgovala tožničini družbi C. (tudi) plačilo za njeno delo direktorice matične družbe B.. Toženka sama v pritožbi navaja, da je tožnica prejemala le plačilo za funkcijo direktorice toženke (podružnice), pri čemer ne navaja, da za opravljanje funkcije direktorice matične družbe B. ne bi bila upravičena do plačila. Zgolj dejstvo, da je to plačilo prejemala preko svoje družbe C. oziroma zmanjševanja dolga družbe B. do njene družbe, ne pomeni neupravičenega prejema zneskov (oziroma neupravičene osebne porabe, ki se je odštevala od nastalega dolga med družbama) niti ne tega, da bi funkcijo direktorice družbe B. opravljala njena družba C.. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10.Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo pravdnih strank oziroma ju soočilo v zvezi s tem procesnim pobotom. Toženka ga je namreč uveljavljala še preden sta bili stranki zaslišani, zaradi česar bi vsa vprašanja v zvezi s tem strankama lahko zastavila na naroku, na katerem sta bili zaslišani. Ne glede na to dodatno zaslišanje strank niti ni samostojni dokazni predlog, katerega zavrnitev lahko privede do ugotovitve o kršitvi procesnih pravil.

11.Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaradi napačnega materialnopravnega stališča o nevzajemnosti terjatev ni izvajalo dokazov glede obstoja terjatev iz naslova uporabe kartic A.. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravočasno predlagane dokaze za to skladno z navodili Vrhovnega in pritožbenega sodišča. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. V izpodbijani sodbi je ustrezno obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato niso podane kršitve pravil pravdnega postopka ali pravice do izjave.

12.Odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v višini 24.427,94 EUR je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa jo je lahko preizkusilo, tako da po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice in priče D.D.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da pritožba s pavšalnim navajanjem o tem, da priča D.D. ni verodostojna, ker je (bila) prav tako v sporu s toženko ter naj bi se s tožnico dogovarjala oziroma ji pomagala pri prenašanju sredstev toženke na tožničino podjetje, ni omajala prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi njena pritožbena trditev o tem, da tožnica ni verodostojno izpovedovala, ker naj bi se izmikala odgovorom oziroma svojo izpoved spreminjala, ni prepričljiva, njeno izpoved je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo. Ustrezno je pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo izpovedi priče E.E., saj zgolj dejstvo, da naj bi priča v spornem obdobju delala v toženkinih poslovnih prostorih, ne pomeni, da je bila toliko seznanjena z njenim računovodstvom, da bi lahko verodostojno izpovedovala o dogovoru o pobotavanju zasebne porabe tožnice na karticah A. družbe B., katerih uporabnika sta bila tožnica in D.D.. Z opozarjanjem, da zakoniti zastopnik toženke ni potrdil obstoja pogodbe med družbama za opravljanje funkcije direktorice, toženka ni omajala prepričljivosti celovite dokazne ocene izvedenih dokazov.

13.Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica je že v svoji tretji pripravljalni vlogi podala trditve v zvezi z obstojem dogovora o odštevanju njene osebne porabe na karticah A. družbe B. od njenega dolga do družbe C. ter za to predlagala dokaze (svoje zaslišanje ter listinske dokaze, npr. listine pod A 34 oziroma A 73, A 81 in A 93), prav tako je pravočasno prerekala trditev o obstoju v pobot uveljavljanjih terjatev iz tega naslova. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravil postopka ter ustavnih pravic tožene stranke, saj je ugotavljalo zgolj pravočasno zatrjevana dejstva in skladno s pravili o dokaznem bremenu.

14.V pritožbi toženka zatrjuje, da za večstransko kompenzacijo niso bili podani zakonski pogoji, med njimi najmanj pojasnilo, katere terjatve naj bi prenehale med družbo C. in tožnico kot fizično osebo, saj gre za dve ločeni osebi. Za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembno, kakšen dogovor je imela tožnica s svojim podjetjem C., pač pa zgolj obstoj dogovora o tem, da se zasebna poraba tožnice na karticah A. odšteva od dolga do njene družbe. Na ugotovitev, da tožničina zasebna poraba na karticah A. ni bila neupravičena glede na navedeni dogovor, ne vpliva pritožbena navedba, da verižna kompenzacija lahko temelji le na pisni pogodbi.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala obstoja terjatve 15.500,00 EUR, ki jo je toženka v pobot uveljavljala 13. 3. 2018. Toženka v pritožbi sicer utemeljeno uveljavlja, da pobotni ugovor ni bil podan prepozno, saj se je skladno s 125. členom ZPP-E postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, nadaljeval po določbah do sedaj veljavnega zakona, kar pomeni, da je bilo uveljavljanje ugovora zaradi pobota pravočasno, tudi če je bil ta (kot v predmetni zadevi) postavljen po prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje s sklicevanjem na sodno prakso, sprejeto pred sprejetjem ZPP-E,2 zavzelo pravilno stališče, da toženka ni pravočasno podala trditev in predlagala dokazov, s katerimi je dokazovala obstoj te v pobot uveljavljane terjatve. Tudi pred sprejetjem ZPP-E ni bilo podlage za izvzetje pobotnega ugovora iz določbe tedaj veljavnega člena 286 ZPP, ki je urejal dolžnost strank, da morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP), izjemoma stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Pobotni ugovor ni nasprotna tožba in četudi je nasprotno tožbo mogoče vložiti zaradi pobotanja nasprotnih terjatev, to procesnega pobotnega ugovora ne izenačuje z nasprotno tožbo. V primeru uveljavljanja pobotnega ugovora sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, tako kot pri nasprotni tožbi, temveč skladno z določbo tretjega odstavka 319. člena ZPP odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja z ugovorom pobota. Pobotni ugovor torej ni nasprotna tožba, temveč gre za procesno pravno varstvo posebne oblike, ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev. Tako kot mora glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (trditvena in dokazna podlaga), najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, mora tožena stranka svojo trditveno in dokazno podlago za pobotni ugovor podati na istem naroku, saj procesni zakon, za razliko od nasprotne tožbe, ne vsebuje določb, ki bi procesnopravni status tožene stranke v zvezi pobotnim ugovorom urejale drugače kot položaj tožeče stranke, kar zadeva dolžnosti podajanja trditvene in dokazne podlage na prvem naroku za glavno obravnavo. S tem je že procesni zakon, veljaven pred ZPP-E, izenačil procesni položaj tožeče stranke in tožene stranke, ki uveljavlja pobotni ugovor, kar je razumljivo, saj mora sodišče s sodbo, s katero odloči o tožbenem zahtevku, odločiti tudi o pobotnem ugovoru (določbi tretjega odstavka 319. člena in tretjega odstavka 324. člena ZPP), kar terja procesnopravno uravnotežen položaj pravdnih strank. Ta se lahko doseže le tako, da sta glede podajanja trditvene in dokazne podlage v enakem procesnem položaju, sicer ju oba doleti procesna sankcija prekluzije navedb (prim. s sodbo VSC Cpg 267/2008 z dne 15. 4. 2009). Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo četrtega odstavka pred ZPP-E veljavnega 286. člena ZPP je pravilno, kolikor se nanaša na procesno okoliščino prepoznega navajanja trditev in predlaganja dokazov. Res je sicer veljalo, da se je lahko pobotni ugovor uveljavljal do konca glavne obravnave (tretji odstavek 337. člena ZPP), vendar pa že na podlagi predhodno pravočasno - do prvega naroka za glavno obravnavo uveljavljanih pravotvornih trditev in že ponujenih dokazov. V tem smislu je torej pravdna stranka tudi pri uveljavljanju procesnega pobota vezana na določbo prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki ureja omenjeno prekluzijo. Če pravočasno ne navaja ustreznih trditev in pravočasno ne predlaga ustreznih dokazov oziroma ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, je njen kasneje uveljavljani pobotni ugovor nesklepčen (iz pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka), kar terja ugotovitev o neobstoju terjatve iz pobotnega ugovora (prim. sodbo in sklep VSL II Cp 181/2011 z dne 8. 3. 2011).

16.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka po prvem naroku za glavno obravnavo (4. 7. 2017) v 5. pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2018 podala trditve in predlagala dokaze v zvezi z obstojem terjatve 15.500,00 EUR matične družbe B. do tožnice. Za to, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo, čeprav so bile podane kasneje kot na prvem naroku za glavno obravnavo, bi morala tožena stranka dokazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (prim. sodbo in sklep VSC Cpg 301/2012 z dne 14. 2. 2014, sklep VSL II Cp 713/2016 z dne 1. 6. 2016, sodbo VSM I Cp 962/2018 z dne 13. 2. 2019).3 Toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pogoja nekrivde ni dokazala. To je pravilno presodilo, da je toženka za nakazila in dogovor z družbo C. vedela najkasneje 3. 7. 2017 (elektronsko sporočilo B 82), prvi narok pa je bil opravljen 4. 7. 2017, poleg tega pa je 17. 10. 2017 podala (pavšalno navedbo) o nakazilih tožnice na poslovni račun, katerih zneski bi lahko bili predmet pobota, česar ni specificirala, navedena nakazila pa je na naroku 14. 12. 2017 zaslišan kot stranka (nekonkretizirano) omenil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke H.H.. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izkazovanjem pogoja nekrivde za po prvem naroku zatrjevana dejstva in predlagane dokaze v zvezi s tem delom pobotnega ugovora ne dvomi, saj je ta prepričljiva in detajlna, toženka pa v pritožbi ni navedla ničesar, kar bi omajalo njeno prepričljivost oziroma vzbudilo pri pritožbenem sodišču dvom vanjo. Glede na navedeno je pravilen sklep, da so bile konkretne trditve v zvezi s pobotnim ugovorom za terjatev 15.500,00 EUR podane prepozno, dokazi za dokazovanje tega pobotnega ugovora pa predlagani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (zaslišanje strank v zvezi s tem, zaslišanje prič F.F. in D.D. ter listinski dokazi). Odločitev o tem, da se ugotovi, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja in se pobotni ugovor posledično zavrne, je tako pravilna.

17.Tožena stranka tudi s sklicevanjem na dejstvo, da zaradi opustitve primopredaje s strani tožnice ni imela vseh podatkov o tožničinih nakazilih ter zasebni uporabi službenih kartic, zaradi česar trditev in dokazov ni mogla pravočasno predlagati, na pravilnost stališča o prekluziji ne more vplivati. V pritožbi toženka navaja, da je trditve in dokaze podala takoj, ko jih je lahko, tj. v odgovoru na vlogo tožnice z dne 4. 9. 2017, v kateri je prvič podala navedbe o pobotavanju zasebne porabe na karticah z dolgom družbe B. do družbe C., saj se je po tem razkritju pojavilo vprašanje narave in pravne podlage teh nakazil, če naj bi tožnica prejemala plačila za funkcijo direktorice prek svoje družbe. To ne drži, saj je v tej (četrti) pripravljalni vlogi podala le trditve v zvezi z zatrjevano neupravičeno uporabo kartic A. in predlagala v zvezi s tem dokaze (zaslišanje E.E., ki jo je v zvezi z navedenim sodišče prve stopnje tudi zaslišalo), ničesar pa ni ne v tej vlogi, ne na naroku 14. 12. 2017 zatrjevala v zvezi s plačili na tožničin račun na Portugalskem v skupni višini 15.500,00 EUR. Že glede na pritožbene trditve je torej utemeljevanje tega pobotnega ugovora šele v peti pripravljalni vlogi dne 13. 3. 2018 prepozno in pogoj nekrivde za to ni podan.

18.Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pobotni ugovor, tožnica pa je v sporu sicer uspela, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, pritožba toženke zoper njo pa neutemeljena.

19.Druge pritožbene navedbe toženke za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20.Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

21.Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi o zavrnitvi dajatvenega dela njenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka v izvršilnem postopku I 3932/2018 v celoti poravnala prisojene zneske iz prve sodbe sodišča prve stopnje (potrdilo o plačilu B 88). Odločitev je materialnopravno zmotna.

22.Navedena terjatev je bila izpolnjena (oziroma izterjana v izvršilnem postopku) na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, zato je odpadel temelj za njeno plačilo. S sodbo I Pd 781/2016 z dne 17. 4. 2018 je namreč sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo obstoj naslednjih terjatev tožnice: 12.330,06 EUR (plače), 5.725,86 EUR (odškodnina namesto odpovednega roka), 1.999,44 EUR (nadomestilo za neizkoriščen letni dopust), 263,58 EUR (sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016) in 6.531,70 EUR (odpravnina) in njihovo plačilo v III. točki izreka toženi stranki naložilo v plačilo. Sodba je postala pravnomočna s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 656/2018 z dne 19. 11. 2018, v izvršilnem postopku pa je bila terjatev tožnice na podlagi pravnomočne sodbe poplačana 22. 1. 2019 z odtegljajem z računa toženke (B 88). Med strankama ni spora o tem, da je toženka poplačala svoj dolg po navedeni pravnomočni sodbi, ki pa jo je sklepom VIII Ips 55/2019 z dne 3. 12. 2019 Vrhovno sodišče razveljavilo.

23.Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s tretjim odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odločilna je ugotovitev, da je bila prejemnica obogatena na škodo drugega, ker je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bilo plačilo izvršeno (prim. s sodbami pritožbenega sodišča Pdp 615/2021 z dne 2. 3. 2021, Pdp 40/2020 z dne 10. 6. 2020, Pdp 315/2014 z dne 8. 5. 2014 idr.). Tožena stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zato je odpadla pravna podlaga za izplačilo s prvo sodbo z dne 17. 4. 2017 ugotovljenih in toženi stranki v plačilo naloženih zneskov iz III. točke izreka te sodbe.

24.Glede na navedeno lahko tožena stranka od tožnice plačano na podlagi odpadle podlage zahteva nazaj, zato ni mogoče upoštevati navedenega prenosa sredstev kot izpolnitve terjatev tožnice, naložitev plačila katerih je bila v izpodbijani sodbi zavrnjena. Odločitev je bilo tako treba v II. točki izreka spremeniti tako, da se toženi stranki naloži obračun oziroma plačilo pripadajočih zneskov plače za obdobje od februarja do maja 2016, odškodnine namesto odpovednega roka, nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2016, dela regresa za letni dopust za leto 2016 ter odpravnine na način in v zneskih, kot so razvidni iz I. točke izreka te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP).

25.Ker je spremenjena odločitev o glavni stvari, je glede na spremenjeni uspeh strank treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je s svojim zahtevkom praktično v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 100 % priznanih potrebnih stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama. Sodišče prve stopnje ji je skladno z ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT) pravilno priznalo potrebne stroške postopka v skupni višini 3.085,23 EUR, kar ji je dolžna povrniti toženka. V primeru zamude ji dolguje še zakonske zamudne obresti.

26.Tožnica je s pritožbo uspela, tožena stranka pa ne, zato je skladno s 154. členom v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter določbami OT toženka dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 750 točk, za sestavo odgovora na pritožbo 750 točk, skupaj 1.500 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) 900,00 EUR, materialne stroške v višini 15,00 EUR in 22-odstotni DDV v višini 201,30 EUR, skupaj torej 1.116,30 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

-------------------------------

1Gre predvsem za stališče, da je toženka procesno legitimirana za uveljavljanje procesnega pobota terjatev matične družbe do tožnice in je torej pogoj vzajemnosti podan.

2Ta je začel veljati 14. 9. 2017.

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.