Jedro

Začasna odredba ne more nalagati dejanj, oz. dajati pooblastila za določena ravnanja, ki niso v skladu s pravnim redom, oz. za katerega pravni red postavlja posebne pogoje, izpolnjevanje katerih se preverja v posebnem upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi obeh toženk se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: “Ugovoru toženk se ugodi in se sklep o začasni odredbi opr. št. P 875/2006 z dne 28.08.2007 razveljavi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi:

1. Toženi stranki O. Ž., U. S. č. ..., Ž. in K. s. G., G. ..., Ž., sta obe solidarno dolžni za preprečitev nastajanja bodoče škode na nepremičnini tožeče stranke parc. št. ... pripisane vl. št. ... k.o. V. P., izdelati masivni težnostni zid dimenzije 60 m v dolžino in 2,30 m v višino (0,8 m temelj, 1,5 m vidnega dela), pri čemer se mora temeljna peta izdelati iz armiranega betona MB 30, nastavek zidu pa s skalami v betonu (2/3 : 1/3), razen hrbtnega dela, kjer se naj uporabi armirani beton, v roku 15 dni od dneva izdaje začasne odredbe.

Toženi stranki sta solidarno dolžni za zidom izvesti drenažo za odvodnavanje meteornih zalednih vod, na sprednji strani, na meji med asfaltno površino pločnika in novim opornim zidom pa izvesti linijsko rešetko po celi dolžini zidu z odvodom v meteorno kanalizacijo, vse v roku 15 dni od dneva izdaje začasne odredbe.

2. V kolikor toženi stranki O. Ž. in K. s. G. v roku 15 dni od dneva izdaje začasne odredbe ne bosta izpolnili svojih obveznosti iz tč. 1 tega sklepa, ima tožnik V. D. pravico na svoji nepremičnini parc. št. ... pripisani vl. št. ... k.o. V. P., izdelati masivni težnostni zid, drenažo in linijsko rešetko, vse na način, kot je opisan pod tč. 1, po nekomu drugemu ali sam in sicer vse na stroške toženih strank.

3. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve v predmetni zadevi.

4. Pritožba zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.”

II. Tožnik je dolžan toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 568,56 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor obeh toženk in vzdržalo v veljavi s sklepom opr. št. P 875/2006 z dne 28.08.2007 izdano začasno odredbo, je pa z izpodbijanim sklepom podaljšalo roka 15 dni, določena v tč. 1 sklepa z dne 28.08.2007, na 60 dni. Odločilo je še o stroških tako, da sta toženki dolžni povrniti tožniku nastale pravdne stroške v znesku 1.210,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženki sta v pravočasni pritožbi izpodbijali sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljali vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep o začasni odredbi spremeni ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe ter naloži tožniku plačilo stroškov toženkama, ki sta jih imeli v postopku začasne odredbe. Zahtevali sta tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi sta toženki navajali, da sodišče ni pojasnilo, niti se ni ukvarjalo z ugovorom prve toženke glede pomanjkanja njene pasivne legitimacije, ki ga je stavila že v odgovoru na tožbo in na katerega se je tekom tega postopka ves čas sklicevala. Sodišče prve stopnje je povsem napačno in pomanjkljivo dokazno ocenilo listine, ki jih je v spis vložil tožnik, tudi izpovedi prič Č. A. in samega tožnika. Tožnik je namreč izrecno zapisal, da glede na to, da podporni zid ni postavljen, teren hitro drsi, do takšnega hitrega drsenja pa prihaja predvsem po vložitvi tožbe. Iz vseh izvedenskih mnenj pa jasno izhaja, da teren ne plazi, še manj pa, da bi hitro plazil. Dejstvo je, da so bile ugotovitve o drsenju plazine zapisane že v mnenju G. inženiringa iz leta 2004. Nihče nikoli ni izdelal nikakršnega projekta glede izdelave podpornega zidu in odvodnjavanja ob cesti ter ureditve odvodnjavanja v meteorno kanalizacijo ob cesti, tovrstni projekt pa je ključnega pomena. Strokovnjaki strokovne inštitucije G. s. iz C. so ugotovili bistveno dejstvo, da je vprašljivo temeljenje tožnikove hiše, ki leži na dveh različnih podlagah, na eni strani je temeljena zelo plitvo (zgolj okoli 10 cm) in je tako vprašljiva njena stabilnost prav zaradi temeljenja. Bistveno je tudi, ali se ne bi v primeru, da bi se izdelovala škarpa po odredbi sodišča, hiša popeljala navzdol, če bi se dela opravljala brez ustreznega projekta, toženki ne upata posegati v tožnikovo zemljišče brez kakršnihkoli projektov. Gre za komplicirane gradbene posege, za katere je potrebno pridobiti vsa ustrezna upravna dovoljenja, le-ta pa zgolj in samo na podlagi ustrezne projektne dokumentacije, da ne bi tožniku resnično nastala škoda. Sodišče je že v izpodbijanem sklepu jasno zapisalo, da sta dolžnici upniku povzročili škodo, zato toženki menita, da je na mestu vprašanje o možnosti drugačne razsodne o glavni stvari. Obstaja pa vprašanje, ali ni prišlo do premikanja zemljine in nekaj razpok v zidu stanovanjske hiše morebiti zaradi razloga neustreznega temeljenja, zaradi bližnjega miniranja. Že zdavnaj pa je bilo ugotovljeno dejstvo, da na zemljino in stanovanjsko hišo vpliva odvodnjavanje zgoraj ležečih stanovanjskih hiš nad tožnikovo hišo. Sodišče tudi utemeljuje potrebnost začasne odredbe, ker naj bi tožniku nastala težko nadomestljiva škoda in to utemeljuje z izvedenskimi mnenji, ki so sporna, ker niso izdelana celostno in z izpovedbama priče ter tožnika. Od izgradnje pločnika do danes je bilo že nič koliko hudih neurij, zadnje je bilo za celo področje, kjer je locirana hiša, izjemno škodljivo, septembra 2007, pa ni povzročilo nikakršnega premika niti zemljine niti tožnikove hiše, čeprav so škodne posledice tega neurja splošno znane. Toženki menita, da izgradnja tako velike, dolge in visoke škarpe, zahteva pridobitev vseh upravnih dovoljenj, predvsem pa projekt, izgradnja in material nesorazmerno presegajo stroške, ki bi jih imel kasneje upnik z morebitnim rušenjem takšne zgradbe, tako torej tudi ta argument sodišča ne zdrži presoje. Tovrstna regulacijska odredba ne more biti ustrezno pravno varovana.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugovorno trditev toženk, da se je le-to spustilo na področje upravnega postopka, ko je z začasno odredbo zavezalo toženki, da na tujem svetu brez izdanega gradbenega dovoljenja opravljata obsežna gradbena dela, po presoji pritožbenega sodišča odgovorilo z materialnopravno napačnimi razlogi, ko je navedlo, da je podaljšalo paricijski rok od 15 dni na 60 dni za izvedbo začasne odredbe, ki je sicer na strani obeh pravdnih strank, ki lahko v celoti upoštevata predpise upravnega postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča s strani sodišča prve stopnje podaljšan oz. dodeljen paricijski rok pravno ni pomemben. Pravno odločilno pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe je, ali je namen te začasne odredbe mogoče doseči z upoštevanjem upravnih predpisov.

Po določbi I. odst. 273 čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati kakršnokoli začasno odredbo, če ta dosega namen zavarovanja. Vendar pa začasna odredba ne more nalagati dejanj, oz. dajati pooblastila za določena ravnanja, ki niso v skladu s pravnim redom, oz. za katera pravni red postavlja posebne pogoje, izpolnjevanje katerih se preverja v posebnem upravnem postopku. Tožnik je zaradi zavarovanja nedenarne terjatve predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženkama naložila izdelava masivnega težnostnega zidu z drenažo in linijsko rešetko na zemljišču tožnika, to pa v 15 dneh po izdaji začasne odredbe, v kolikor v tem roku toženki tega ne bi izpolnili, pa se za opravo teh dejanj pooblašča tožnika, vse pa na stroške toženk. Izgradnja takšnega objekta pa je po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS št. 110/2002 s pričetkom veljavnosti 01.01.2003 in sprememba in dopolnitev v Ur. l. RS št. 120/2006 z veljavnostjo od 24.11.2006 dalje), 3. čl. tega zakona, mogoča le ob predhodnem posebnem upravnem dovoljenju (gradbenem dovoljenju ali lokacijski informaciji), ki ga v posebnem upravnem postopku ob ugotovitvi izpolnjevanja vseh zahtevanih zakonskih pogojev izda pristojni upravni organ. Brez ustreznega veljavnega dovoljenja posegi v prostor, kakršnega predstavlja z začasno odredbo predlagana izgradnja težnostnega zidu tako velikih razsežnosti, kot je to predlagal tožnik, niso dopustni in morajo pristojne inšpekcijske službe zoper njih in v zvezi z njimi tudi ukrepati. Zato izdaja takšne predlagane začasne odredbe ni možna in sprememba izpolnitvenega roka tožencema za izgradnjo takšnega objekta predlagane začasne odredbe ne more spremeniti v dopustno.

Po presoji pritožbenega sodišča je za z začasno odredbo naloženo ravnanje potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje pristojnega upravnega organa, torej na namen začasne odredbe mogoče doseči le z upoštevanjem upravnih predpisov, česar pa predlog za izdajo začasne odredbe ne upošteva oz. ne vsebuje.

Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno zmotno presodilo, ko je ugovor toženk zavrnilo, saj sta glede na zgoraj obrazloženo v ugovoru utemeljeno zatrjevali, da je sodišče z začasno odredbo poseglo v področje pristojnosti upravnega urejanja.

Tudi tožnika vežejo upravni predpisi, zato je ob vsem obrazloženem pritožbeno sodišče pritožbi toženk ugodilo in izpodbijani sklep v celoti spremenilo tako, da je ugovoru toženk ugodilo in razveljavilo izdano začasno odredbo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ostale pritožbene trditve pa po presoji pritožbenega sodišča niso pravno pomembne, ali pa so pritožbene novote, ki jih v ugovoru toženki nista zatrjevali, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, je posledično spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v II. odstavku izreka izpodbijanega sklepa, in sicer je odločilo, da mora tožnik povrniti toženkama stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe oz. ugovornega postopka.

Toženki sta priglasili stroške ugovornega postopka v višini 1.733,49 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. št. 67/2003) oz. skupaj z 20 % DDV 954,80 EUR.

Po pregledu stroškovnika (na list. št. 59 spisa) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obsegajo potrebni stroški toženk nagrado pooblaščencu 450 točk za sestavo ugovora po 2. tč. tar. št. 27 OT, 50 točk za pridobitev potrdila pravnomočnosti, 450 točk za pristop na narok 24.09.2007 po 8. tč. tar. št. 27 v zvezi s 1. tč. tar. št. 20 OT, 200 točk urnine za ta narok po 7. čl. OT, 225 točk za pristop na narok 01.10.2007 po 8. tč. tar. št. 27 v zvezi z 2. tč. tar. št. 20 OT, urnino 50 točk po 7. čl. OT, 20 točk za sestavo poročila po 4. tč. tar. št. 39 OT, 10 % povišanje za zastopanje dveh pravnih oseb v pravdnem postopku po 9. čl. OT, kar skupaj znaša 1589,50 odvetniških točk. Priznalo je tudi 2 % materialnih stroškov od 1000 točk torej 20 točk po III. odst. 13. čl. OT in 1 % materialnih stroškov od 559,50 točk, to je 5,9 točk. Tako je skupaj priznalo kot potrebne stroške 1615,40 točk, kolikor znaša nagrada pooblaščencu, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 741,47 EUR in ob upoštevanju še 20 % DDV 889,76 EUR.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo kot potrebne stroške stroške za nagrado pooblaščenca v višini 50 točk za posvet in 50 točk za pregled listin, saj so ta opravila zajeta že v nagradi za sestavo ugovora. Glede na zgoraj obrazloženo tudi ni priznalo kot potrebne materialne stroške 2 % od celotne nagrade pooblaščencu, temveč je upoštevalo določbo III. odst. 13. čl. OT. Ker tožnik v postopku s predlagano začasno odredbo pred sodiščem prve stopnje ni uspel, je dolžan povrniti toženkama 889,76 EUR njunih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom v roku 15 dni, ker sta toženki zakonske zamudne obresti od stroškov zahtevali v stroškovniku, ki je sestavni del ugovora. Pravna podlaga za odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje so določbe I. odst. 154. in I. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Toženki sta uspeli s pritožbo, zato jima je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženki sta priglasili 587,10 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili potrebni naslednji priglašeni stroški: 900 točk za sestavo pritožbe po 6. tč. tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 OT (kolikor sta toženki tudi priglasili) 20 točk za sestavo poročila stranki po 4. tč. tar. št. 39 OT (in ne 50 točk, kot sta priglasili toženki), 2 % stroškov oz. 18,4 točke po III. odst. 13. čl. OT (in ne v višini 19 točk, kot sta priglasili toženki, potreben strošek je bil tudi 10 % povišek za zastopanje dveh strank v višini 93,84 točke po 9. čl. OT (in ne v višini 96,9 točk kot sta priglasili toženki), potreben strošek pa je tudi 20 % DDV. Tako znašajo potrebni stroški pritožbenega postopka toženk v višini 1032,24 odvetniških točk, ki ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 20 % DDV znaša skupaj 568,56 EUR. Toliko stroškov pritožbenega postopka mora tožnik povrniti toženkama, pritožbeno sodišče toženkama ni prisodilo tudi zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri plačilu, ker jih toženki v pritožbi nista zahtevali. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. in I. odst. 155. čl. ZPP ter v zvezi s 15. čl. ZIZ.