Jedro

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %.

Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti.

Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku II. točke in III. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki plačati znesek 28.198,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2018 do plačila. Kar zahteva iz naslova zamudnih obresti več (od 18. 10. 2017 do 29. 3. 2018), se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.050,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženki (tožnici po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožniku (tožencu po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik) plača 1.400,00 EUR z obrestmi od 7. 9. 2018 dalje in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo 10.600,00 EUR z obrestmi in plačilo obresti od zneska 1.400,00 EUR za čas od 16. 2. 2018 do 6. 9. 2018). V II. točki izreka je tožniku naložilo, da toženki plača 28.198,50 EUR z obrestmi od 18. 10. 2017 dalje in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo 7.049,62 EUR z obrestmi). V III. točki izreka je odločilo, da je dolžan tožnik povrniti toženki 5.870,00 EUR pravdnih stroškov, v IV. točki izreka pa, da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse v višini 17,88 %.

2. Tožnik se pritožuje zoper del odločitve, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka in ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je razkladanje večtonskega tovora nevarna dejavnost, za katero objektivno odgovarja toženka. To je razvidno iz 8. točke navodil za uporabo, ki se nanaša na praznjenje, in v katerih je predvidena nevarnost prevrnitve. Dejstvo, da je treba opraviti varstvo pri delu, kaže na nevarno dejavnost. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je razkladanje tovora mogoče nadzorovati in preprečiti škodo. Meni, da je za neustrezno in neprimerno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje v celoti odgovorna toženka. Sodišče prve stopnje ni pripisalo nobene teže opustitvi stalnega, funkcionalnega in praktičnega nadzora nad vzdrževanjem cisterne v trajanju več kot pol leta. Zaradi dolgotrajne opustitve dolžnega ravnanja toženke je v celoti pretrgana vzročna zveza. Zatrjuje, da bi morali cisterno vzdrževati tudi drugi vozniki, ki so jo vozili. Izpostavlja, da navodila o varnem vzdrževanju prikolice ne vsebujejo vseh potrebnih mest vzdrževanja. Pisnih navodil ni prejel, saj bi bil verjetno na listini tudi njegov podpis. Ustna navodila, ki jih je prejel, so pomanjkljiva. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni vzdrževal delovnega sredstva. Da je kljub pomanjkljivim navodilom vzdrževal cisterno, izhaja iz tožnikove izpovedi in evidence, ki se je izgubila ob nezgodi. Zatrjuje, da so vsi vozniki navajali napačen način razkladanja. Nihče od voznikov ni poznal pravilnega postopka razkladanja cisterne, kar pomeni, da tožnik dejansko ni bil poučen o varnem postopku razkladanja. Zato je toženka izključno odgovorna za opustitev navodil za varno upravljanje. Ob upoštevanju ugotovitve izvedenca, da je ravnal pravilno, ko je v kabini ustavil pretok črpalke, ni ravnal napačno, ko se je v času zloma dvižne gredi nahajal v kabini. Toženka mu ni dala navodil za pravilno razkladanje v razumljivem jeziku. Zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti tožnika za prekomerno naložen tovor nima podlage v mnenju izvedenca. Tudi sicer mu tožnik nasprotuje, ker je tehtanje v dopoldanski izmeni opravila A. A. S predloženimi dobavnicami je dokazal, da so vozniki prevažali preveč tovora po navodilih toženke. V zvezi s tem je na naroku 16. 6. 2022 predlagal predložitev ostalih dobavnic, iz katerih bi bila razvidna teža prevoženega tovora. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti ga zavrnilo, s čimer je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe pravdnega postopka. Po mnenju tožnika so dokazane navedbe, da toženka ni poskrbela za tehnično brezhibnost cisterne in da je bila cisterna predelana s tem, ko so bile blindirane zunanje komande za njeno dvigovanje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpoved B. B., ki je bil najbolj seznanjen z novo cisterno in ni zainteresiran za izid spora. Poudarja, da cisterna ni imela vibratorja, čeprav bi bilo to primerno. Da se je dvižna gred pri dvigovanju cisterne krivila, izhaja iz tožnikove izpovedi in ostalih dokazov. Tako je C. C. na vprašanje, ali je mogoče slišal, da naj bi se krivila, odgovoril, da je to slišal od tožnika in B. B. Zaradi vsega navedenega je toženka izključno odgovorna za nastalo škodo. Presoja sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti za škodni dogodek ni ustrezno obrazložena, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah sodišče prve stopnje ni upoštevalo subjektivnega doživljanja tožnika. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne strinja z zaključkom, da je imel artroskopijo kolena že leta 2015. Gre za nedoslednost v medicinski dokumentaciji, pri čemer je tožnik na zadnjem naroku izpovedal, da ni imel artroskopije pred obravnavano delovno nezgodo. V celoti je izostala ocena subjektivnega doživljanja tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob upoštevanju navedenega bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku celotno zahtevano odškodnino. Graja presojo sodišča prve stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Ker je 16. 2. 2018 z zahtevkom zahteval plačilo odvetniških stroškov, je jasno, da je zahteval tudi plačilo odškodnine brez določitve roka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje priznati zamudne obresti od 16. 2. 2018 dalje. Vztraja, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti delavca. Zaključki glede protipravnega ravnanja tožnika so napačni. Vzročna zveza ni podana, ker se toženka ukvarja z nevarno dejavnostjo, svoje odgovornosti pa ni zavarovala. Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin ni mogoče tožniku očitati niti hude malomarnosti. Tožnik se je z zahtevkom toženke za plačilo odškodnine seznanil šele aprila 2018, zato je toženka od takrat dalje upravičena do zamudnih obresti. Glede odmere stroškov je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse, po kateri se v primeru delnega uspeha delavca stroški z izvedbo dokazov (izvedenci in prevodi) v celoti naložijo delodajalcu, kot je določeno v 38. členu ZDSS-1. Ker ni podana odškodninska odgovornost tožnika, je posledično kršen tudi 6. člen EKČP ter 2. in 22. člen Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo pravil o objektivni odgovornosti. Če dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi protipravnega ravnanja tistega, ki se z njo ukvarja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna in ne objektivna (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 41/2021). Objektivna odgovornost je pridržana za tiste dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Navedeno pa za delo, ki ga je opravljal tožnik, ne velja. Vzrok za nezgodo pri delu je v nepravilno izvedenem delu. Pritožba se sklicuje na vsebino 8. točke navodil toženke, ki se nanašajo na prevrnitev silosa pri njegovem praznjenju, vendar je do škodnega dogodka prišlo še pred praznjenjem, in sicer delno zaradi neskrbnega ravnanja tožnika pri upravljanju dvižne gredi cisterne, ki ne pomeni opravila s povečano stopnjo nevarnosti. Tudi potreba po opravljenem varstvu pri delu za upravljanje s silosom, sama po sebi ne utemeljuje konkretnega opravila kot nevarnega, saj mora biti delavec v vsakem primeru poučen o varnem opravljanju dela, ne glede na naravo dejavnosti (prvi odstavek 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji).

7. Po 171. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) v zvezi s 185. členom OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

8. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %. Izpodbijana sodba ima v 18. točki ustrezne razloge o odločilnih dejstvih glede deljene odgovornosti strank, zato je v zvezi s tem uveljavljanje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. V resnici skuša pritožba (prikrito z navedbami o izključni odgovornosti toženke) izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Posledično ni mogoče govoriti o kršitvi pravice tožnika do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) oziroma o kršitvi ustavnih pravic (2. in 22. člen Ustave RS).

9. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pripisalo nobene teže toženkini opustitvi dejanskega nadzora nad vzdrževanjem tovornega vozila. Presodilo je, da zaradi takega ravnanja odgovornost toženke za nezgodo tožnika pri delu znaša 20 %. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo krivdno ravnanje toženke v navedenem deležu in glede na ugotovljeno neskrbno ravnanje tožnika ne sprejema pritožbene razlage o pretrganju vzročne zveze v celoti zaradi opustitve ustreznega nadzora.

10. Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik, voznik tovornjaka, odgovoren za tekoče vzdrževanje svojega vozila. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika toženke in C. C., da je bil tožnik zadolžen za konkretno vozilo s cisterno in ga je vozil 90 % časa. Tožnik je izpovedal, da v času, ko je vozil drugo cisterno, zanjo ni bil zadolžen. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil za vzdrževanje poškodovane cisterne, to je za mazanje dvižne gredi, zadolžen le tožnik, kar pomeni, da ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morali za njeno vzdrževanje poskrbeti drugi vozniki.

11. Glede na izpoved tožnika, da mu je vodja vzdrževanja rekel, da mora enkrat tedensko podmazati dvižno gred, kar izhaja tudi iz pisnega navodila toženke v slovenskem jeziku, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dobil ustreznih navodil za vzdrževanje dvižne gredi v razumljivem jeziku. Izvedenec je v mnenju sicer navedel, da navodila vodje vzdrževanja, katera mesta je tožnik dolžan mazati na vozilu, ne vsebujejo vseh mazalnih mest. Vendar pa je ključno, da je v navodilu jasno odrejena dolžnost mazanja dvižne gredi enkrat tedensko, česar tožnik ni upošteval. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik pisno in ustno seznanjen z obveznostjo rednega mazanja dvižne gredi, ki jo je opustil, zato ni podlage za pritožbeno stališče o izključni odgovornosti toženke in njenih pomanjkljivih navodilih.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni poskrbela za tehnično brezhibnost cisterne, ker naj bi bila predelana na način, da je nadzor raztovarjanja potekal iz kabine. Cisterna je bila tehnično brezhibna in ni bila predelana. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi B. B., ki je občasno pomagal kot voznik in ni bil zaposlen pri toženki v času nezgode, ker je ne potrjujejo ostali dokazi. Bistveni so zaključki sodišča prve stopnje, da sta vodja vzdrževanja D. D. in voznik C. C. zanikala predelavo cisterne z blindiranimi zunanjimi komandami, da končni poročili proizvajalca cisterne in dvižne gredi nista vključevali predelave cisterne in da izvedenec ni ugotovil, da bi bil na dvižni gredi pred pridobitvijo homologacije opravljen kakršenkoli poseg, ki bi bil v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o neustreznosti cisterne, ker ni imela vibratorja, ki bi omogočil sprostitev materiala. Izvedenec je ugotovil, da je bila dvižna gred, ki je bila vgrajena v cisterno, primerna za dejavnost in da se lahko v primeru, ko se material v cisterni sprime, pri praznjenju uporabi tudi gumijasto kladivo, s katerim je tožnik razpolagal. Ocenil je, da neuporaba vibratorja ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Nedokazan je pritožbeni očitek, da je tožnik opozarjal nadrejenega o krivljenju dvižne gredi. To, da je drugi voznik C. C. na vprašanje, ali je mogoče slišal, da naj bi se krivila dvižna gred, izpovedal, da je slišal, da se je krivila, in sicer od tožnika in B. B., ne dokazuje, da je tožnik obvestil nadzornega delavca o morebitnem krivljenju dvižne gredi.

13. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik cisterno takoj dvignil do maksimalno dovoljene višine, ne da bi začel s postopkom praznjenja cisterne. Ne drži pritožbena navedba, da so prav vsi vozniki navajali napačen način razkladanja tovora s tem, ko so izpovedali, da se cisterna pri razkladanju najprej dvigne do polovice ali pa celo višje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi D. D. in C. C., ki sta opisala varen in pravilen postopek razkladanja cisterne. B. B. ga je opisal napačno, vendar mu sodišče prve stopnje glede na njegove pretekle delovne izkušnje ni verjelo, zato je njegovo izpoved ocenilo kot neverodostojno. V zvezi s tem naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi dodalo, da je izvedenec v ustnem zaslišanju pojasnil, da dvig cisterne v vodoraven položaj pomeni dvig cisterne do polovice in da je takšen dvig napačen. Vendar ta pritožbeni očitek ne drži. Bistvena je ugotovitev izvedenca, da so pravilna navodila toženke, da se lahko cisterna pri razkladanju tovora dvigne do polovice ob hkratnem praznjenju, in da tožnik ni ravnal pravilno, ko tega ni storil. Za oceno tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka ni bistveno, da je tožnik ravnal pravilno, ko je ustavil pretok hidravlične črpalke, marveč to, da se sploh ne bi smel zadrževati v kabini tovornjaka v času, ko je dvigoval cisterno.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku o odgovornosti tožnika za prekomerno naložen tovor. Tožnik, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi odgovoren tudi za količino naloženega materiala, je bil poučen o pravilnem tehtanju tovora. Zato prekomerne obremenjenosti cisterne ob škodnem dogodku ni mogoče pripisati komercialni referentki A. A. Sodišče prve stopnje je upoštevalo njeno izpoved, da ni bila zadolžena za tehtanje, temveč je le pomagala voznikom pri tem opravilu. Nedokazane so trditve tožnika, da je toženka spodbujala voznike, da vozijo preveč tovora. Predložene dobavnice same po sebi ne dokazujejo, da je moral tožnik voziti preveč tovora glede na veljavne cestnoprometne predpise. Na naroku 26. 4. 2022 je tožnik predlagal sodišču prve stopnje, naj pridobi račune za tovor sporne cisterne, ki je bil prepeljan v podjetje E. v času od 1. 3. 2017 do 19. 4. 2017. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Toženka je svojo edicijsko dolžnost izčrpala s tem, ko je predložila 50 dobavnic za vsa tri vozila s cisternami (ne le za sporno cisterno), ki so prevažali tovor na navedeno lokacijo. S podatki o tem, katera cisterna je opravila posamezno vožnjo, ni razpolagala in jih ni mogla posredovati. Po prejemu dobavnic je tožnik razširil prvotni dokazni predlog tako, da je predlagal, naj toženka predloži še ostale dobavnice (na ostale lokacije in za druge voznike), iz katerih bo še bolj jasno razvidno, da so vozniki konstantno vozili preveč tovora, kar ni relevantno za ugotavljanje okoliščin obravnavane nezgode pri delu 19. 4. 2017. 15. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR, za strah v višini 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.500,00 EUR, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Ker je dokaz z izvedencem namenjen zlasti objektivizaciji oziroma objektivnemu vrednotenju subjektivnega doživljanja oškodovanca, ki je zanj vselej neugodno, se je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine po vseh treh postavkah utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih tožnik ne izpodbija, ne dajejo podlage za priznanje celotne zahtevane odškodnine. V zvezi z odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se pritožba ne strinja z zaključkom izvedenca, da je imel tožnik artroskopijo desnega kolena že v letu 2015. Tožnik v pripombah na pisno mnenje izvedenca medicinske stroke ni nasprotoval zapisu, da je bila pri njem 21. 10. 2015 ugotovljena bolečina desno, stanje po artroskopiji. Tožnik v svojih vlogah ni trdil drugače oziroma prerekal ugotovitve, da je imel artroskopijo v letu 2015. Ker izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, golo zanikanje tožnika v izpovedi na zadnjem naroku ne zadostuje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu medicinske stroke, ki je z veliko verjetnostjo ugotovil, da je imel tožnik artroskopijo že v letu 2015. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je le 20 % tožnikovih sedanjih težav treba pripisati obravnavani nezgodi. Končni obseg te škode je v 80 % posledica kasnejše delovne nezgode z dne 15. 6. 2018 in že prej prisotnega degenerativnega obolenja desnega kolena. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni moglo slediti (zgolj) subjektivnemu doživljanju tožnika.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je šele z dopisom 29. 8. 2018 od toženke zahteval plačilo odškodnine (glavnice) v roku 8 dni. Predhodno (16. 2. 2018) je tožnik le prosil toženko, naj v roku 15 dni sporoči ali soglaša z odškodninskim zahtevkom. Ta dopis ne predstavlja listine, s katero tožnik toženko poziva na plačilo odškodnine in s katero je določen rok za plačilo zneska navedenega v njem. Na drugačno presojo teka zakonskih zamudnih obresti ne vpliva zahtevek za povračilo stroškov zastopanja, ki so stranska terjatev. Zato ni podlage za tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine že od 16. 2. 2018 dalje.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi podani vsi elementi odškodninske obveznosti delavca. Vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo je v tem, da je ravnal v nasprotju z navodili toženke glede vzdrževanja dvižne gredi in razkladanja tovora, zaradi česar je prišlo do zloma dvižne gredi in poškodbe cisterne. Pri tem ni bistveno, da toženka ni imela sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženec (še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil poklicni voznik) ravnal nedopustno in hudo malomarno, ker ni vzdrževal in mazal dvižne gredi ter ni upošteval navodil glede varnega razkladanja tovora. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o višini škode v zvezi s popravilom cisterne oprlo na računa in jo utemeljeno (v deležu 80 %) naložilo v plačilo tožniku.

18. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za tek zakonskih zamudnih obresti tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti (prim. zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2023 in III Ips 10/2022). Tožnik je zahtevek z dne 29. 3. 2018, ki ga toženka uveljavlja z nasprotno tožbo, prejel 30. 3. 2018, zato od takrat dalje tečejo zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za premoženjsko škodo. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in toženki priznalo zakonske zamudne obresti že od zapadlosti škode, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

19. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po kateri mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na citirano določbo ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu. Navedeno pomeni, da toženka krije celoten strošek obeh izvedencev in prevodov listin v skupnem znesku 2.215,27 EUR, medtem ko se ostali stroški postopka odmerijo po načelu uspeha iz 154. člena ZPP kot temeljnem načelu za odmero stroškov. V skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) tožnikovi odvetniški stroški znašajo 8.046,21 EUR, oziroma v 17,88 % glede na njegov uspeh, ter upoštevajoč stroške izvedencev v celoti, tj. 1.854,15 EUR, pa 3.292,81 EUR, toženkini odvetniški stroški pa 8.942,56 EUR oziroma v 82,12 % 7.343,63 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 4.050,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zakonitimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo tudi glede odločitve o povrnitvi višine stroškov in delno spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

20. V preostalem je glede na že pojasnjeno pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

21. Tožnik je s pritožbo uspel v manjšem obsegu, in sicer le v delu, ki se nanaša na stroške postopka in zakonske zamudne obresti kot stranski terjatvi. Zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z OT in vrednostjo izpodbijanega dela sodbe znašajo 875 točk za odgovor na pritožbo in 17,50 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV (in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 653,31 EUR.