Jedro

S pridobitvijo upravičenja za izterjavo pridobi prevzemnik samo procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35855/2008 z dne 20. 6. 2008, razveljavi v 1. točki izreka še za glavnico 12,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 in v 3. odstavku za 41,09 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki 69,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35855/2008 z dne 20. 6. 2008 za glavnico 12,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 in 41,09 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. V preostalem pa je 1. in 3. odstavek izreka navedenega sklepa o izvršbi razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici 11,43 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka.

Zoper ugodilni del te sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da gre pri pogodbi o izterjavi terjatev z dne 7. 6. 2007, ki sta jo sklenili tožnica in družba D. d.o.o., za inkaso cesijo. Pogodbi namreč manjka volja pogodbenih strank po prenosu terjatve. Nadalje pogodba tožnici ne daje upravičenja do sprejema terjatve namesto druge pogodbene stranke. Zato meni, da gre le za pogodbo o storitvi oziroma naročilu in ne za cesijsko pogodbo.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica zahteva od toženca kot lastnika garažnega prostora v objektu, ki ga upravlja družba D. d.o.o., plačilo stroškov upravljanja in obratovanja tega prostora (zahtevani stroški rezervnega sklada in stroški opominjanja so z 2. točko izreka izpodbijane sodbe že pravnomočno zavrnjeni).

S pogodbo o izterjavi terjatev št. 1/2007 z dne 7. 6. 2007 (priloga A20) sta se po ugotovitvah sodišča prve stopnje družba D. d.o.o. in tožnica med drugim dogovorili, da tožnica prevzame v izterjavo terjatve družbe D. d.o.o. do njenih dolžnikov (1. člen) in da so dolžniki dolžni dolgovane zneske poravnati na transakcijski račun družbe D. d.o.o., stroške opominjanja pa na transakcijski račun tožnice (2. člen). Sodišče prve stopnje delno povzema tudi preostale določbe pogodbe, ki razmerje med pogodbenikoma opredeljujejo kot naročilo.

Sodišče prve stopnje je navedeno pogodbo materialnopravno opredelilo kot inkaso cesijo. Takšna materialnopravna opredelitev pa je napačna. Razmerje med tožnico in družbo D. d.o.o. predstavlja le prenos upravičenja za izterjavo, torej “indirektno zastopstvo“ - naročilo mandata, da mandatar v svojem imenu, a na račun mandata izterja (v pogodbi le splošno opredeljenje) terjatve. To razmerje nima podlage v določilu 2. odstavka 425. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007; v nadaljevanju OZ), ki ureja položaj, ko dolžnik upniku odstopi terjatev z namenom, da se ta z izterjavo njene vrednosti poplača. V skladu z načeli dispozitivnosti in avtonomije (2. in 3. člen OZ) ni ovir za oblikovanje tovrstnih razmerji. A s prenosom upravičenja za izterjavo pridobi prevzemnik samo procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne (glej tudi: prof. dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, Ljubljana, 2002, str. 184).

V skladu z navedeno pogodbo je tožnica upravičena izterjati terjatev mandata - družbe D. d.o.o. do toženca, ki pa jo je slednji dolžan poravnati na transakcijski račun odstopnice (razen stroškov opominjanja, ki pa, kot že povedano, niso predmet pritožbenega preizkusa). Upoštevaje navedeno je tožeča stranka kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe. Vendar pa bi morala s tožbo zahtevati, da toženec dolgovani znesek plača mandatu – družbi D. d.o.o.. Tožnica se je namreč s pogodbo jasno zavezala izterjati terjatev za račun odstopnice in ne za svoj račun, na kar toženec pravilno opozarja v pritožbi. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za svoj račun, zato ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35855/2008 z dne 20. 6. 2008, v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede glavnice 12,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov izvršilnega postopka v znesku 41,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako da je navedeni sklep o izvršbi sedaj v celoti razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora povrniti tožencu njegove stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odmerilo pravdne stroške toženca na 69,94 EUR, česar v pritožbenem postopku nihče ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Stroškov pritožbenega postopka pa toženec ni priglasil. Tožnica je tako dolžna povrniti tožencu 69,94 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi te sodbe tožnici do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).