Jedro

Glede na dejstvo, da je obtoženec že prestal pretežni del kazni, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče, preden je preizkušalo obstoj pripornih razlogov, ni več podana tista sorazmernost med posegom v obtoženčevo svobodo na eni strani ter težo obravnavanega kaznivega dejanja in nevarnostjo ponavljanja na drugi, ki jo je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti potrebno presojati.

Izrek

Pritožbi obtoženčevih zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je za obtoženega R. H. podan priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Obtoženi R. H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 8741/2014 z dne 16. 7. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila po istem zakonskem določilu izrečena kazen 8 (osem) mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas pridržanja in pripora od 9.10 ure, dne 24. 2. 2014 dalje. Z isto sodbo je bil obtoženec oproščen obtožbe glede treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je izpodbijano sodbo v obsodilnem delu potrdilo in zavrnilo pritožbo obtoženčevih zagovornikov, pritožbi okrožne državne tožilke pa je ugodilo in v izpodbijanem, oprostilnem delu sodbo razveljavilo. Glede na to, da se je obtoženec nahajal v priporu je pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor in ugotovilo, da sta oba priporna razloga, iz katerih je bil pripor zoper obtoženca odrejen, to je priporni razlog ponovitvene nevarnosti in priporni razlog begosumnosti, še vedno podana.

2. Zoper ugotovitveno odločbo o obstoju pripornih razlogov so se pritožili zagovorniki obtoženca in menijo, da priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti nista podana, predvsem pa ni podano sorazmerje med posegom v obtoženčevo svobodo in težo dejanja (majhna višina škode, priznanje kaznivega dejanja), njegovimi družinskimi razmerami in predvsem dosedanjim trajanjem pripora ter izrečeno kaznijo.

B.

3. Tretji odstavek 394. člena ZKP določa, da pritožbeno sodišče, v primerih, ko potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali jo spremeni in je obtoženec v priporu, preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, in če so, s sklepom to ugotovi, ali v nasprotnem, če niso, pripor odpravi.

4. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje obtožencu pripor podaljšalo iz pripornega razloga begosumnosti in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, potem ko ga je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine in mu za to kaznivo dejanje izreklo kazen osem mesecev zapora. Pritožbeno sodišče je tako obstoj pripornih razlogov presojalo v zvezi s potrditvijo sodbe v tem delu, in kot rečeno, ugotovilo, da sta oba priporna razloga na strani obtoženca še vedno podana.

5. Zagovorniki v pritožbi se s takšno ugotovitvijo ne strinjajo. Glede pripornega razloga begosumnosti menijo, da ta ni podan, saj samo dejstvo, da je obtoženec tuj državljan in da ima stalno bivališče v BiH, ne zadostuje za obstoj pripornega razloga begosumnosti, še posebej, ker ima obtoženec v Sloveniji starše in nima prav nobenega interesa pobegniti v BiH, saj do sedaj ni bilo ugotovljeno, da bi imel tam kakšno osebo, ki bi ga lahko preživljala oziroma, da bi pri tej osebi lahko prebival. S takšnimi navedbami pa ne more omajati prepričljivih argumentov pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu, iz katerih izhaja nedvomna konkretizirana nevarnost bega v primeru izpustitve obtoženca na prostost. Obtoženec ima namreč v BiH stalno prebivališče, medtem ko v Republiki Sloveniji nima prijavljenega začasnega bivališča, niti nima premoženja niti zaposlitve, izrečen pa mu je bil varnostni ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje. Na podlagi navedenega in dejstva, da je obtoženec še v postopku (oprostilni del sodbe je bil razveljavljen), je podana tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča bojazen, da bi pobegnil in se s tem izognil prestajanju kazni.

6. Pri presoji pritožbenih navedb v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so okoliščine, ki jih je ugotovilo višje sodišče, tako tehtne, da vsekakor kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje (gre za specialnega povratnika, ki je bil že 9 krat pravnomočno obsojen, od tega od leta 2006 do 2013 že 5 krat za premoženjske delikte, da do sedaj izrečene kazenske sankcije očitno niso dosegle svojega namena, da je brez zaposlitve, brez premoženja, da je obravnavano kaznivo dejanje storil nekaj mesecev potem, ko je bil izpuščen s prestajanja kazni, itd.), vendar pa je potrebno pritrditi zagovornikom, da glede na dejstvo, da je obtoženec pretežni del kazni, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo, preden je preizkušalo obstoj pripornih razlogov, že prestal, zaradi česar ni več podana tista sorazmernost, ki jo je v zvezi z obstojem pripornega razloga potrebno presojati, v zvezi s posegom v obtoženčevo svobodo na eni strani ter težo obravnavanega kaznivega dejanja in nevarnost ponavljanja na drugi. Ker torej v času, ko je pritožbeno sodišče odločalo o zadevi, te sorazmernosti ni bilo, je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugotovilo samo obstoj pripornega razloga begosumnosti.