Jedro

Dolžnost vzdrževanja ceste ne obsega le obveznosti morebitnega popravila ceste ampak tudi obveznost zagotoviti varen promet. Tožena stranka mora računati z možnostjo večjih padavin in obstojoče propustnostjo ponikalnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila, znesek pravdnih stroškov pa za 17.986,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi. Tožeča stranka mora prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 11.312,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe prvo toženi stranki naložilo, da tožeči plača odškodnino v znesku 1.080.000,00 SIT in ji povrne pravdne stroške v znesku 88.975,00 SIT, od obeh zneskov pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 12.3.1999 dalje do plačila. Proti sodbi se je prvotožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje, kljub napotilu višjega sodišča, ni dopustilo dokaza z izvedencem, ki bi lahko natančneje ugotovil ali je vzrok nesreče res tako imenovani hidrodinamični klin. Tožena stranka je dopolnitev predlagala zaradi nesprotja med izvedenimi dokazi in zapisnikom PPP Ljubljana. Sodišče je tudi prezrlo, da iz uradnega zaznamka PPP Ljubljana, ki ga je tožeča stranka podala tik po nesreči v UKC izhaja, da jo je začelo zanašati, ko je pripeljala v dokaj oster ovinek v podvozu, ki je bil moker in spolzek. Da tožničini izjavi ni mogoče verjeti kaže tudi dejstvo, da se voda v podvozu v zatrjevani količini ni mogla nabrati le na enem voznem pasu, saj cestišče ni zgrajeno v takem nagibu. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je nabiranje vode v podvozu posledica nevzdrževanja cestišča. Navedeni zaključek je v nasprotju z navedbami sodišča, da je podvoz v Zalogu zelo problematičen. Tožena stranka je zadolžena za eventuelna popravila cestišča. Na količino padavin pa ne more vplivati in tudi ne na ponikalnico, da bi lahko poniknila vsa voda. Sodišče je tudi neutemeljeno zaključilo, da je odgovornost prvotožene stranke podana, ker ni pozvala na intervencijo drugotožene stranke, ki pa je samostojen pravni subjekt in je zadolžena za čiščenje vode. Sodišče samega poteka intervencije ni ugotavljalo. Sodišče je tudi neutemeljeno verjelo tožnici, da je bila privezana z varnostnim pasom. Ni res, da bi to tožnica zatrjevala že na obravnavi dne 19.3.1993. Tožničina izpoved je prikrojena potrebam postopka. Tudi izvedeniško mnenje o pretresu možganov izključuje resničnost tožničine izpovedi. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnici tudi zato, ker iz zapisnika PPP nedvomno izhaja, da so bili v vozilu vgrajeni varnostni pasovi, ki pa niso bili uporabljeni. Nerazumljiv je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da izvedenka medicinske stroke ne more odgovoriti na vprašanje ali je bila tožnica privezana z varnostnim pasom. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da bi bile poškodbe manjše oziroma jih sploh ne bi bilo, če bi bila tožnica privezana s pasom. Za ugotovitev o tem, ali je bila tožnica privezana z varnostnim pasom pa ni strokovno usposobljen izvedenec medicinske stroke temveč cestno prometne stroke. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da tožnica hitrosti vožnje ni prilagodila stanju vozišča. Pri odločitvi o višini odškodnine je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Za telesne bolečine in nevšečnosti je tožnici priznalo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, za sekundarni strah odškodnino v višini 100.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnino v višini 600.000,00 SIT in iz naslova skaženosti odškodnino v višini 50.000,00 SIT, skupaj torej 1.050.000,00 SIT, kar ni identično odškodnini, ki je navedena v izreku sodbe. Prvostopno sodišče je tožnici prisodilo večjo odškodnino kot v prejšnjem postopku in to samo na podlagi izvedenega zaslišanja tožnice, ki ne navaja novih okoliščin, ki bi opravičevale zvišanje zahtevka. Predvsem je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožeči stranki previsok znesek odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Občasni glavoboli, dovzetnost za kričanje in nesposobnost dolgotrajnega gledanja televizije so tudi znaki preutrujenosti organizma, ki niso nujno posledica škodnega dogodka, še posebno ob upoštevanju dejstva, da je od tega preteklo že več kot šest let, tožnica pa je razmeroma mlada oseba. Glede na izpoved tožnice se toženi stranki pojavlja vprašanje, ali je tožnica sploh utrpela pretres možganov. Ker je prvostopenjsko sodišče izvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke zavrnilo, blagih težav,ki jih navaja tožnica, ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Tudi v ponovljenem postopku tožeča stranka ni ponudila nobenih novih dokazov o obstoju duševnih bolečin tožnice zaradi skaženosti. Rane na čelu tudi izvedenka ne opredeljuje kot skaženost. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba je le delno utemeljena. Res je pri seštevku zneskov odškodnin za posamezne škodne posledice prišlo do računske napake, vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz obrazložitve sodbe je jasno, da gre za očitno računsko pomoto, ki v ničemer ne vpliva na preizkus izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene od drugih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora, na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, paziti tudi po uradni dolžnosti. Glede temelja odgovornosti prvo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena glede na pravilno uporabljeno materialno pravo. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je sodišče prve stopnje napravilo pravilen sklep, da je podana odgovornost prvo tožene stranke za tožnici nastale škodne posledice. Ne drži pritožbena trditev, da v ponovljenem sojenju prvo sodšče ni sledilo napotku pritožbenega sodišča in dopustilo dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca cestno prometne stroke. Takšnega napotka pritožbeno sodišče ni dalo. Nasprotno: opozorilo je na dejstvo, da prvotožena stranka ni oporekala ugotovitvi, da je bil vzrok nesreče tako imenovani hidrodinamični klin. Sodišče prve stopnje je glede vzroka trčenja utemeljeno verjelo izpovedi tožnice in sledilo izvedeniškemu mnenju. Take ugotovitve tudi navedbe v zapisniu o ogledu kraja prometne nesreče, ki ga je napravila PPP Ljubljana, ne izključujejo. Zapisnik namreč izkazuje, da se je nesreča zgodila ob 12.25 uri, ogled na kraju samem pa se je pričel ob 12.50 uri. Povsem mogoče je, da je v tem času voda z vozišča že odtekla. Drugačnega zaključka tudi ne omogoča izjava tožnice, ki jo je ta podala delavcem policije v bolnici. Ta izjava ne more imeti nikakršne dokazne vrednosti, saj jo je tožnica podala neposredno zatem, ko je pretrpela pretres možganov. Poleg tega pa tudi ni z ničemer izkazano, da zapis ustreza tožničini izjavi. Prvostopenjsko sodišče v postopku ni ugotavljalo, ali je voda stala le na delu vozišča, po katerem je pripeljala tožnica, ker ugovora v tej smeri tožena stranka ni navajala. Tudi za trditev o tem, da vozišče ni zgrajeno v nagibu ni ponudila nikakršnega dokaza in te pritožbene trditve glede na določbo 1. odstavka 352. člena ZPP že iz tega razloga ni mogoče upoštevati. Pritožba ne oporeka ugotovitvi sodiča prve stopnje, da predmetni odcep ceste vzdržuje prvotožena stranka. Gotovo je, da dolžnost vzdrževanja ne obsega le morebitnega popravila, ampak tudi obveznost zagotoviti varen promet po cesti. Jasno je, da prvotožena stranka ne more vplivati na količino padavin, vendar pa mora z možnostjo večjih padavin računati, prav tako pa tudi z obstoječo propustnostjo ponikalnice. Če je bila cesta za promet odprta, je morala prvotožena stranka zagotoviti po njej varno vožnjo. V tem smislu je treba razumeti obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je podana odgovornost prvotožene stranke, ker ni pozvala drugotožene, ki bi vodo z vozišča odstranila. Drugače povedano prvo tožena stranka bi bila dolžna cesto vzdrževati tako, da bi le ta zagotavljala varno vožnjo, oziroma promet na nevarnem odcepu zapreti in ga preusmeriti. Ker prvo tožena stranka tako ni ravnala, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnici odgovorna za nastalo ji škodo. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je tudi tožnica nedopustno ravnala. Če tožnica vozila pred tunelom ni ustavila, ker je za njo peljalo drugo motorno vozilo, takega njenega ravnanja ni mogoče opredeliti za nedopustnega ob tem, da vožnja v podvozu ni bila prepovedana. Tožnica z možnostjo stoječe vode na vozišču ni bila dolžna računati, pač pa bi morala s tem računati prvotožena stranka, ob dejstvu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je podvoz v Zalogu problematičen, brez zgrajene kanalizacije in da je odvodnavanje urejeno preko ponikalnice.Prvotožena stranka, bi morala poznati specifičnosti odcepa ceste, na katerem je prišlo do nesreče. Če je ni poznala, ni ravnala s potrebnostjo dobrega gospodarja, kar predstavlja podlago njene odgovornosti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča o tem, da ni dokazana soodgovornost tožnice, ki naj ne bi uporabljala varnostnega pasu. Pravilnaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica ves čas postopka zatrjevala uporabo pasu, tudi na obravnavi 19.3.1993 in je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena (primerjaj list.štev. 23 spisa). Zaključka o uporabi varnostnega pasu ne izključuje navedba v zapisniku PPP Ljubljana, da varnostni pasovi niso bili uporabljeni. Kot je bilo v že povedano, so policisti pričeli z ogledom 35 minut po nesreči, iz zapisnika pa izhaja, da je bil kraj nezgode spremenjen v tem, da je bila tožnica že odpeljana v bolnico. V času ogleda torej v resnici niso bili uporabljeni v avtomobil vgrajeni varnostni pasovi. Glede na to sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu, da zasliši miličnika, ki sta opravljala ogled, ker o tem, ali je med vožnjo tožnica bila privezana z varnostnim pasom, miličnika ne bi mogla izpovedati. Sicer pa tega dokaznega predloga prvo tožena stranka na zadnji glavni obravnavi ni več podala. Utemeljena pa je pritožbena graja pravilnosti uporabe materialnega prava pri odločitvi glede višine odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na dejstvo, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, strah za izid zdravljenja pa je bil manjše intenzivnosti in kratkotrajen, je po prepričanju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za tovrstno posledico 50.000,00 SIT. Prisojena odškodnina je prilagojena odškodninam, ki se prisojajo drugim oškodovancem za podobne škodne posledice. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici glede na ugotovljena prikrajšanja prisodilo tudi previsok znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odškodnini iz tega naslova pri tožnici ni mogoče upoštevati glavobola, ki ga po lastnih navedbah še vedno trpi, saj je zadoščenje za tovrstno posledico dobila že z odškodnino za telesne bolečine. Vsa ostala prikrajšanja tožničinih aktivnosti, ki so bila ugotovljena z izpovedjo tožnice same in mnenjem izvedenca medicinske stroke pa po prepričanju pritožbenega sodišča opravičujejo odškodnino le v višini 500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za skaženost. Pravilno je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, čeprav gre za manjšo spremembo tožničine zunanjosti glede na to, da je tožnica mlada, posledice pa so nastale na najbolj izpostavljenih delih telesa. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem gre tožnici denarna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT, za strah v znesku 50.000,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 50.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je po delni spremembi izpodbijane odločitve tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 900.000,00 SIT, znesek do 1.080.000,00 SIT pa je kot neutemeljen zavrnilo vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka 373. člena ZPP). Sicer pa je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in jo v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Pritožba zoper glavno stvar obsega tudi pritožbo zoper prisojene pravdne stroške. Delna sprememba izpodbijane odločitve narekuje tudi spremembo odločitve glede stroškov. Tožeči stranki so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v znesku 141.978,00 SIT. Ob upoštevanju spremenjene odločitve glede odškodnine je tožeča stranka uspela z 49,4% tožbenega zahtevka zato ji mora prvotožena stranka povrniti polovico nastalih jih pravdnih stroškov, to je znesek 70.989,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi 4. odst. 373. čl. ZPP prisojene pravdne stroške znižalo za znesek 17.986,00 SIT. Te stroške mora prvo tožena stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje do plačila. Prvo toženi stranki so z vložitvijo pritožbe nastali stroški v skupnem znesku 70.700,00 SIT. Obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici v vrednosti 500 točk, kar predstavlja znesek 43.700,00 SIT in strošek za sodno takso v znesku 27.000,00 SIT. Ob upoštevanju dejstva, da je prvotožena stranka s pritožbo uspela le s 16% ji gre v tem deležu tudi pravica do povračila stroškov, torej ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške v znesku 11.312,00 SIT. Na podlagi 1. odst. 373. čl. ZPP je pritožbeno sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Glede na prehodno odločbo 1. odst. 498. čl. novega ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodšče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP-1977).