Jedro

Odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožniku odreklo sodno varstvo iz procesnih razlogov in se v vsebino zadeve ni spuščalo, je mogoče prvenstveno izpodbijati le iz revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka. Revizijsko sodišče je vezano na opredelitev revizijskih razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijski razlogi morajo biti v reviziji navedeni in zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva tudi konkretizirani. Revizijsko sodišče ne more ugotavljati bistvenih kršitev določb postopka, če teh revident izrecno ne uveljavlja, oziroma le iz vsebine revizijskih navedb samo sklepati o tem, za katere bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP bi morda lahko šlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 16.3.2000 in 8.6.2000, s katerima je bil tožnik nezakonito razporejen na delo k Policiji brez priznanja vštetja zavarovalne dobe s povečanjem, to je brez pravice, da se vsakih 12 mesecev dejanskega dela šteje za 16 mesecev zavarovanja. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna od 1.4.2000 dalje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem s stopnjo povečanja 12 mesecev delovne dobe za 16 mesecev zavarovalne dobe. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke.

Takšno odločitev je utemeljilo s tem, da je bilo o predmetu spora dokončno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 8.6.2000, ki je tožnik v tožbi ni izpodbijal in je postala pravnomočna. Primarni zahtevek za razveljavitev prvo in drugostopenjske odločbe tožene stranke je postavil šele s pripravljalno vlogo dne 20.8.2003. To je po poteku prekluzivnega 15-dnevnega roka, glede na določbo tedaj veljavnega 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji v času spornega razmerja smiselno uporabljal kot republiški predpis). Iz istega razloga je sodišče zavrnilo tudi podrejeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem in podrejenem zahtevku razveljavilo ter tožbo zavrglo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o stroških postopka. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da je tožnik že s tožbo zahteval razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke v smislu 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Zamuda 15-dnevnega prekluzivnega roka za sodno varstvo zahteva zavrženje tožbe glede primarnega zahtevka v skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V zvezi s podrejenim zahtevkom je zaključilo, da v tem primeru ne gre za individualni delovni spor po 4. členu ZDSS, temveč bi lahko šlo le za socialni spor po 1. točki 1. odstavka 5. člena istega zakona, ki je lahko le spor med tožnikom - zavarovancem in toženo stranko - Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej ne spor med delavcem in delodajalcem. Ker pa tožnik svoje pravice pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ni uveljavljal, do socialnega spora še ni moglo priti (predpostavka je dokončna odločba zavoda), torej spor še ne spada v sodno pristojnost. To pomeni, da je sodišče prve stopnje z odločanjem o takšnem sporu bistveno kršilo določbe postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbo vložil pravočasno, dne 26.6.2002, in v njej navedel vsa pravno relevantna dejstva ter citiral odločbe tožene stranke, s katerimi se ne strinja. V postopku je dejansko le modificiral tožbeni zahtevek, ki ga vsebinsko ni spremenil. Če je sodišče menilo, da je zahtevek nesklepčen, bi moralo tožnika v skladu s 108. členom ZPP (v povezavi s 14. členom ZDSS) pozvati na dopolnitev vloge. Opozarja na določbo 23. člena ZDSS, ki v primerih uveljavljanja sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca ne zahteva postavitve določenega zahtevka, sodišče pa na zahtevek ni vezano. Ne sprejema razlogov, da gre za socialni spor, saj mu je bila odvzeta pravica do zavarovalne dobe s povečanjem s sklepom delodajalca, ki je bil izdan na podlagi Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za notranje zadeve in Policije, ki ni bil objavljen.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.12.2005 revizijo kot nedovoljeno zavrglo, na tožnikovo pritožbo pa je takšno odločitev sodišče druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 228/2006-2 z dne 9.3.2006).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP v povezavi s 384. členom ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje (ki je predmet revizijske presoje) o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in zavrženju tožbe tako glede primarnega kot podrejenega zahtevka predstavlja procesno odločitev. V zvezi z odločitvijo o primarnem zahtevku gre za vprašanje pravilne uporabe procesne določbe 23. člena ZDSS (in v tej povezavi tudi odločitve o roku za sodno varstvo), v zvezi s podrejenim zahtevkom pa za vprašanje sodne pristojnosti. Takšno odločitev (sodišče je tožniku odreklo sodno varstvo iz navedenih procesnih razlogov in se v vsebino zadeve ni spuščalo) je mogoče prvenstveno izpodbijati le iz revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, na katerega pa se tožnik ne sklicuje. Uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji sicer omenja tudi procesne določbe (4. člen ZDSS, 1. odstavek 23. člena ZDSS, 105. ZPP in 108. člen ZPP), ki naj bi jih sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili, vendar tega ne povezuje z revizijskim razlogom bistvenih kršitev določb postopka, temveč napačno navaja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Kot navedeno je revizijsko sodišče vezano na opredelitev revizijskih razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijski razlogi morajo biti v reviziji navedeni (383. člen ZPP v povezavi s 335. členom ZPP) in zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva tudi konkretizirani. Revizijsko sodišče ne more ugotavljati bistvenih kršitev določb postopka, če teh revident izrecno ne uveljavlja, oziroma le iz vsebine revizijskih navedb samo sklepati o tem, za katere bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP bi morda lahko šlo. To bi presegalo okvir možne presoje revizijskega sodišča. Zato ob izostanku sklicevanja na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, iz katerega bi se edino lahko izpodbijala procesna odločitev sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče zaključuje, da v odločitev sodišča druge stopnje sploh ne more poseči oziroma jo preizkusiti (pa čeprav se s takšno odločitvijo morda ne bi strinjalo).

Glede na navedeno je odpadel tudi preizkus izpodbijanega sklepa iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP v povezavi s 384. členom ZPP.