Jedro

Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1., 3., 5., 6., 7. in 8. alineji IV. in V. točka izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 4. 2016 do 6. 1. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas in za polovični delovni čas (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 4. 2016 do 6. 1. 2017 ter mu za ta čas obračunati mesečna bruto nadomestila plač v višini 23. plačnega razreda (v obdobju od 17. 4. 2016 do 16. 7. 2016 zmanjšana za 668,47 EUR bruto mesečno, v obdobju od 17. 7. 2016 do 16. 10. 2016 pa zmanjšana za 501,35 EUR bruto mesečno), od njih odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač 23. plačnega razreda ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek: - za ugotovitev delovnega razmerja na delovnem mestu montažer z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda; - za ugotovitev delovnega razmerja tudi od 7. 1. 2017 dalje; - za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 31. 3. 2016 prenehalo nezakonito; - za poziv nazaj na delo; - za prijavo v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do vključno 31. 3. 2016; - za obračun bruto plač v obdobju od 1. 4. 2011 do vključno 31. 3. 2016 v višini 23. plačnega razreda ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo ustreznih neto plač, zmanjšanih za plačila za opravljeno delo, ki jih je tožena stranka že izplačala tožniku v tem obdobju; - za obračun nadomestil plač v obdobju od 1. 4. 2016 do 6. 1. 2017 brez zmanjšanja za bruto nadomestila za brezposelnost in posledično za izplačilo neto nadomestil plač brez ustreznega zmanjšanja na račun prejetih denarnih nadomestil za brezposelnost; - za obračun regresa za letni dopust v bruto znesku 692,00 EUR letno za leto 2011, 2012, 2013, 2014 in 2015 ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 213,44 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu, razen zoper 2. in 4. alinejo IV. točke izreka, se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa bistvene kršitve določb ZPP, saj naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom tožnika, listinami v spisu in izpovedbami prič. Zatrjuje, da je napačna ugotovitev sodišča, da tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, to je od prenehanja pogodbenega sodelovanja. Meni, da v tožbenih navedbah na strani 3 tožbe jasno navaja, da toži na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto montažer za čas od 1. 4. 2011 dalje, navedeno pa jasno izhaja tudi iz 3. točke izreka tožbe, posameznih navedb v tožbi in tudi iz predloženih listin v spisu (pogodb civilnega prava vse od 28. 12. 2010 dalje). Zatrjuje, da je napačna ugotovitev, da zahteva za vse od 1. 4. 2011 dalje bruto plače oziroma bruto nadomestila plač v višini 23. plačnega razreda. Navaja, da je v tožbi na strani 3 v sedmem odstavku navedel, da vtožuje osnovno mesečno plačo v višini 25. plačnega razreda, prav tako pa to jasno izhaja iz prve točke izreka tožbenega zahtevka. Meni, da se sodišče prve stopnje pri tem nepravilno sklicuje na 2. člen ZPP. Meni, da gre pri zapisu datuma 1. 4. 2016 v 1. točki ter številki 23 namesto 25 in v 3. točki izreka tožbenega zahtevka za čisti lapsus pri zapisu in sodišče prve stopnje bi lapsus moralo odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva in tožečo stranko pozvati naj neskladja odpravi v določenem roku. Ker tega ni storilo, zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP. Po mnenju tožnika iz tožbenih navedb in tudi samega izreka tožbenega zahtevka kot predloženih listin, izpovedbi tožnika kot zaslišanih prič je jasno razvidno, da tožnik vtožuje obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2011 dalje za delovno mesto montažer z osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda, temu ustrezno pa vtožuje od 1. 4. 2011 dalje tudi bruto plače in bruto nadomestilo plače 25. plačnega razreda. Meni, da je ob upoštevanju navedenega napačna tudi odločitev sodišča, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač 23. plačnega razreda (saj je tožnik ves čas zahteval plačo 25. plačnega razreda). Zatrjuje, da so v tem delu razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, posledično pa je tudi zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ko je štelo, da je tožnik v delovnem razmerju le od 1. 4. 2016 do 7. 1. 2017 in ne kot je vtoževal in kar je kot neposredno sicer ugotovljeno od 1. 4. 2011 do 7. 1. 2017 in da mu je 31. 3. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tožnik pri toženi stranki delal več kot 6 let z osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda in da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, da bo tožnik težko našel primerljivo delovno mesto za isto plačo in bi vsekakor v tem delu sledilo zahtevi tožnika po dosoji denarnega povračila v višini 12 mesečnih bruto plač 25. plačnega razreda. Ker je iz navedb v sami tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da vtožuje obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu montažer z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda, je v tem delu izpodbijane sodbe njen izrek in razlogi sodbe v nasprotju kot tudi sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu in izpovedbami prič. Enako pritožba zatrjuje glede zavrnitve zahtevka za prijavo v obvezno zavarovanje iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, za obračun plač od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016 v višini 25. plačnega razreda ter glede obračuna regresa za letni dopust za leta 2011, 2012, 2013, 2014 ter 2015. Tožnik se pritožuje tudi zoper dosojene stroške postopka, saj meni, da je z glavnino tožbenega zahtevka uspel, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja, poleg tega pa stroški niso bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tožbi navajal, da je od leta 2010 do 31. 3. 2016 redno opravljal delo za toženko na delovnem mestu montažer, ki je uvrščeno v 27. do 37. plačni razred. Delo je opravljal na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju, kot samostojni podjetnik, izključno za toženko. Opravljal je dela in naloge kot redno zaposleni, njegovo delo pa je vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Pritožba utemeljeno navaja, da iz tožbenih navedb na strani 3 tožbe tako v drugem kot v osmem odstavku tožnik jasno navaja, da toži na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto montažer za čas od 1. 4. 2011 dalje. Ker mu tožena stranka ne zagotavlja več dela skladno z ZDR-1 od 1. 4. 2016 dalje, zatrjuje, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje 31. 3. 2016. Prav tako je v tožbi zatrjeval, da je Zakon o sistemu plač v 4. členu določal, da v primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačilna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Tako vtožuje osnovno mesečno plačo v višini 25. plačnega razreda in obstoj delovnega razmerja za delovno mesto montažer za čas od 1. 4. 2011 dalje (vse I. točka izreka tožbe). Ker tožnik v izreku tožbenega zahtevka ni zahteval ugotovitve delovnega razmerja za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da ne more uveljavljati iz tega razloga pravic iz delovnega razmerja, posledično pa tudi zavrnilo pravice iz naslova obračuna in izplačila regresa za letni dopust za leta 2011 do leta 2015 in ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo 31. 3. 2016, čeprav je istočasno ugotavljalo elemente delovnega razmerja, a zgolj kot predhodno vprašanje za ugotovitev vtoževanega obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016, kar je tožnik napisal v izreku tožbenega zahtevka.

7. Pritožba utemeljeno opozarja na obveznost materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje. Odprto sojenje ali razjasnjevalno oblast ZPP opredeljuje v 285. členu, nanaša pa se na dejanske navedbe, na področju stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Vse navedbe, na katere je tožnik opiral svojo zahtevo za sodno varstvo, so bile razvidne že iz tožbe. S tem je bila začrtana dejanska podlaga spora, zato ni sprejemljivo, da sodišče prve stopnje ni v okviru odprtega sojenja razjasnilo trditvene podlage, ki jo je tožnik v tožbi zatrjeval, saj je potrebno tožbo upoštevati kot celoto. V izreku tožbenega zahtevka je očitno prišlo do napak, ki jih pritožba utemeljeno uveljavlja, zato bi sodišče prve stopnje moralo razjasniti med strankama vsa odločilna dejstva in poskrbeti, da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kakor izhaja iz izreka tega sklepa. Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1., 3., 5., 6., 7. in 8. alineji IV. točke izreka, posledično pa še stroškovno odločitev V. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).