Jedro

Ker je tožnik na začasnem delu v tujini, je v celoti vzeto njegovo dejansko življenje v Sloveniji prekinjeno in ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 142/97-8 z dne 23.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.11.1996, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ni izkazal pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91, 78/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), to je, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Po 2. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba), se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS kot prekinitev šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (1. točka 1. odstavka 2. člena). Za prekinitev dejanskega življenja pa se tudi ne šteje, če je osebo poslala na delo, študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija (2. odstavek 2. člena). Pogoj dejanskega življenja v Sloveniji mora glede na dejanske okoliščine ugotoviti organ v vsakem primeru posebej. Tožnik je na začasnem delu v Švici, kjer tudi dejansko živi. V Slovenijo, kjer ima sicer hišo, se vrača občasno in sicer ob praznikih in dopustih. Gre torej za daljšo, več kot tri mesece trajajočo odsotnost iz Slovenije, ki se v smislu 2. člena uredbe ne more šteti za turistično potovanje. Ne gre pa tudi za primer iz 2. odstavka 2. člena uredbe. Po presoji sodišča določena oseba dejansko živi na tistem območju, na katerem opravlja vse ali vsaj pretežni del svojih bistvenih življenjskih aktivnosti. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, ki pojem dejanskega življenja veže na predpise, ki urejajo stalno prebivališče. Če bi zakonodajalec želel pridobitev državljanstva opreti na Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83, Uradni list RS, št. 26/90, 11/91, v nadaljevanju ZENO), kot meni tožnik, potem ne bi v 10. členu ZDRS posebej določal pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Ponovi tožbeni ugovor, da bi se moralo pri obravnavanju vprašanja dejanskega bivanja upoštevati določbe ZENO, po katerem se za stalno prebivališče šteje naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Njegovo stalno prebivališče je v S. v Republiki Sloveniji, kjer je zgradil stanovanjsko hišo v kateri sedaj, po razvezi njegove zakonske zveze, živita njegova polnoletna otroka. V Republiki Hrvaški nima nobenega premoženja, v Švici pa ima le začasno prebivališče in to do takrat, ko mu bo delovno razmerje v Švici prenehalo. To očitno kaže na njegovo odločitev naselitve v S., kjer je imel namen stalno prebivati.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 10. členu ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom in če ta oseba izpoljuje vse naštete pogoje iz te zakonske določbe. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik, ki je prosil za sprejem v državljanstvo po 10. členu ZDRS, izpolnjuje pogoj dejanskega življenja po 3. točki 1. odstavka tega člena, to je, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, vsebovane v izpodbijani sodbi, o tem, da je na začasnem delu v Švici in da se v Slovenijo vrača le občasno. Navedena ugotovitev pa pomeni, da je v celoti vzeto njegovo dejansko življenje v Sloveniji prekinjeno, zaradi česar tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ne izpolnjuje pogoja, ki se nanaša na dejansko bivanje. Sodišče prve stopnje je v zadevi zato pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrnilo.

Pritožbeni ugovor glede uporabe ZENO ni upošteven. Ta ugovor je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče praziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.