Jedro

Dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni, da mora toženec, ki se sklicuje na ničnost pogodbe, ničnost posebej uveljavljati s formalno postavljenim zahtevkom o samostojni tožbi (čl. 187/1 ZPP), v incidenčni ugotovitveni tožbi (187/3) ali v nasprotni ugotovitveni tožbi (189/1), če naj bi s tem svojim ugovorom uspel. Spričo kumulativne narave objektivnega in subjektivnih elementov oderuške pogodbe ni potrebno, da se v primeru, ko se ugotovi, da ni podan eden izmed njih, ugotavlja še (ne)obstoj drugih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zvečine ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, naj plača 717.879,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot neplačano najemnino za poslovni prostor na podlagi zakupne pogodbe, ki je veljavna, saj je pogoje zanjo postavila toženka, da bi uspela na razpisu.

Toženkino pritožbo, v kateri je izrecno postavila ugovor ničnosti zakupne pogodbe zaradi njene oderuškosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo, meneč, da ni moglo iti za zlorabo toženkinega neugodnega položaja, saj se je odzvala na javni razpis, kar pa zadeva nesorazmerje med obveznostmi in koristmi, pa po ugotovitvah dokaznega postopka tudi ni mogoče govoriti. Sicer pa če ima stranka interes, da se ugotovi ničnost pogodbe, mora postaviti ustrezen zahtevek po pravilih, ki veljajo za ugotovitveno tožbo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču naj jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne ponovno v odločanje sodišču prve stopnje. Višjemu sodišču očita, da je pavšalno zavrnilo vse pritožbene razloge. Opisuje, kako je tožeča stranka oddajala v zakup gostinske lokale svojim delavcem, ker jim je sicer grozilo prenehanje delovnega razmerja. Tako je bila tožnica prisiljena privoliti v izredno trde pogoje, ki so zajeti v zakupni pogodbi, ki je oderuška, saj je tožeča stranka določila nekajkrat višjo najemnino od običajne, na toženko pa prevalila še plačilo prometnega davka in prispevka za zemljišče, izgovorila pa si je še druge ugodnosti. Ni jasno, kako lahko pritožbeno sodišče zapiše, da ne gre za očitno nesorazmerje. Sodišče bi moralo paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Uveljavljanja ničnosti pogodbe ni mogoče enačiti z določili četrtega odst. 141. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Na podlagi 390. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena nasprotni stranki in javnemu tožilcu, na katero stranka ni odgovorila, tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Središčno vprašanje, okoli katerega se suče revizija, je, ali gre za oderuško pogodbo, ker je od tega odvisna utemeljenost terjatve tožeče stranke. Če gre za takšno pogodbo, je ta nična (prvi odst. 141. čl. ZOR). Iz slednjega izhaja, da je potrebno ne le glede učinkov oderuške pogodbe, marveč tudi glede uveljavljanja ničnosti, uporabiti ustrezne določbe ZOR o tem. Tako pazi na ničnost pogodbe sodišče po uradni dolžnosti (prvi odst. 109. čl. ZOR), vendar pa ta njegova dolžnost ne gre tako daleč, da bi moralo sodišče samo raziskovati pri odplačnih pogodbah ali ne gre morda za oderuško pogodbo, saj mu določbe zakona o pravdnem postopku, ki je grajen pretežno na razpravnem načelu, tega ne nalagajo, še več, v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odst. 2. čl. ZPP). Iz okoliščin, ki jih je navedla tožena stranka prvo sodišče ni moglo sklepati, da je šlo za oderuško pogodbo niti ni bilo potrebno oziroma ni se bilo dolžno ukvarjati s tem problemom, saj ni zatrjevala elementov, ki bi privedli k ocenjevanju, ali je pogodba, iz katere izvira spor, oderuška. Takšne narave je namreč tista pogodba, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu (prvi odst. 141. čl. ZOR). Podani morajo torej biti kumulativno trije elementi - en objektivni in dva subjektivna: poleg pridobitve nesporazmerne koristi mora obstajati na strani drugega pogodbenika še posebno stanje (stiska, težko gmotno stanje itd.) in dejstvo, da je pridobitelj takšno stanje izkoristil. Slednji element pa je po naravi stvari same v tem sporu izključen z dejstvom, da je šlo za javni razpis tožeče stranke za oddajo poslovnih prostorov in da se je toženka priglasila nanj in sama ponudila višino zakupnine. Ob tem je pravilno ocenilo, da iz tega razloga ni bilo kršeno načelo prepovedi izkoriščanja monopolnega položaja (14. čl. ZOR).

Pritožbeno sodišče je v odločbi, ki jo napada revizija, v zvezi z novo trditvijo tožene stranke, podano v pritožbi, da gre za oderuško pogodbo, zavzelo pravilno stališče, da je "subjektivni pogoj - zloraba neugodnega položaja druge pogodbene stranke, praktično že ovržen" z navedbo toženke o lastni ponudbi v javnem razpisu o višini zakupnine. Ne gre torej za to, da pritožbeno sodišče ne bi pravilno uporabilo materialnega prava. Ni se le mogoče strinjati z njegovim stališčem, zavzetim v tej pravdi, v kateri tožeča stranka terja plačilo najemnine iz zakupne pogodbe, da bi morala toženka, katere interes je ugotoviti ničnost pogodbe, postaviti ustrezen zahtevek po pravilih za ugotovitveno tožbo. Že omenjena dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, pa ne pomeni, da mora toženec, ki se sklicuje na ničnost pogodbe, ničnost posebej uveljavljati s formalno postavljenim zahtevkom v samostojni tožbi (prvi odst. 187. čl. ZPP), v incidenčni ugotovitveni tožbi (tretji odst. 187. čl. ZPP ali v nasprotni ugotovitveni tožbi (prvi odst. 189. čl. ZPP), če naj bi s tem svojim ugovorom uspel. Dovolj je, da postavi ustrezne trditve o ničnosti pogodbe, sodišče pa mora potem paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da je ničnost podana, ne nudi varstva tožnikovemu zahtevku. Vendar omenjeno drugačno stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi ne vpliva na materialnopravno pravilnost njegove odločitve, saj spričo kumulativne narave objektivnega in subjektivnih elementov oderuške pogodbe ni potrebno, da se v primeru, ko se ugotovi, da ni podan eden izmed njih, ugotavlja še (ne)obstoj drugih. Če manjka eden, ni oderuške pogodbe v smislu zakona. Tako se pokažejo kot neutemeljeni revizijski očitki o splošno znanem ravnanju tožeče stranke, o tem, da je njenim delavcem grozilo prenehanje delovnega razmerja (to je menda toženki prenehalo že s tem, ko se je kot zakupnica začela ukvarjati z gostinsko dejavnostjo), o neenakopravnem položaju obeh strank, o nekajkrat višji najemnini, kot je običajna (pri čemer je toženka med izvedbo dokaza z zaslišanjem strank povedala, da je znašala najemnina ob sklenitvi pogodbe 8.000 DEM, potem pa je tožeča stranka zahtevala le 2.500 DEM) ipd. Po povedanem torej ne gre za očitano zmotno uporabo materialnega prava (3.tč. prvega odst. 385. čl. ZPP).

Revizija sicer ne izpostavlja posebej revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1.tč. prvega odst. 385. čl. ZPP), vendar pa s svojo vsebino meri na to, naj bi šlo za kršitev po 13.tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, češ da se ne ve, od kod sodišču druge stopnje ugotovitev, da so zatrjevana dejstva praktično ovržena... Stališče pritožbenega sodišča o tem, da manjka subjektivni element in da že zato ni mogoče govoriti o oderuški pogodbi, je v obrazložitvi napadene odločbe dovolj jasno razgrnjeno.

Nista torej podana ne izrecno, ne posredno uveljavljena revizijska razloga in ker tudi ne gre za razloga, na katera mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).