Jedro

Pojem cestno podjetje zakonsko ni opredeljen v tem smislu, da bi se lahko nanašal le na podjetja, ki se imenujejo cestna. To pa pomeni, da se lahko nanaša tudi na komunalna podjetja, kolikor so v tistem času gospodarila s cestami in so imele ceste med svojimi osnovnimi sredstvi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote A., Izpostave B. št. ... z dne 19. 7. 2007 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika in odločil, da se tožniku ne prizna status vojnega veterana in da se ga ne vpiše v evidenco vojnih veteranov (1. in 2. točka izreka), v 3. točki izreka pa ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe druge stopnje, s katero je drugostopni organ zaradi bistvene kršitve pravil postopka pritožbi ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v nov postopek. V ponovljenem postopku je prvostopni organ postopek dopolnil (tožnika zaslišal) v skladu z napotki drugostopne odločbe, o zahtevku ponovno odločil ter pri tem ponovno ugotovil, da zahtevek ni utemeljen. Iz zbranih podatkov namreč sledi, da je bil tožnik v času osamosvojitvene vojne zaposlen v takratnem Komunalnem podjetju A. kot sovoznik in pomočnik tovornega vozila, da je bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju, da je bil zadolžen za postavitev in varovanje barikad na širšem območju mesta A., da je te naloge opravljal po nalogu svojega vodje ter da nikoli ni sodeloval pri varovanju ali postavljanju barikad v času oboroženih spopadov. Na tej podlagi po presoji organa prve stopnje tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana iz točke d) 7. alinee drugega odstavka 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06-UPB2 - v nadaljevanju: ZVV), ker ni izpolnjen zakonski pogoj postavljanja in varovanja barikad neposredno med oboroženimi spopadi. Izpolnjeni pa tudi niso pogoji iz točke j) iste zakonske določbe, saj se po tej točki šteje za vojnega veterana le oseba, ki je bila obveznik delovne dolžnosti v podjetjih, naštetih v tej točki. Ta točka zajema tudi cestna podjetja. Med cestna podjetja in s tem med podjetja iz omenjene točke 2. člena ZVV pa, glede na dopis Ministrstva za obrambo, pridobljen v dokaznem postopku, Komunalno podjetje A. ne sodi.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je že iz zaslišanja C.C. razvidno, da so zaposleni v KP A. naloge opravljali po odredbi policije in ne po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin. Iz dokumenta Sektorja za civilno obrambo "Razdelava nalog za izvršitev smernic Predsedstva Republike Slovenije z dne 15. 5. 1991 o ukrepih za pripravljenost" je razvidno, da je bil eden od ukrepov tudi preprečevanje ali oviranje umika materialno tehničnih sredstev, blokada objektov in oviranje manevrov JLA ter izvajanje bojnih dejstvovanj. Na tej podlagi so bili izdelani ustrezni (izvedbeni) načrti, v katere so bila vključena cestna, transportna, komunalna, gradbena in druga podjetja ter samostojni podjetniki. V tak načrt je bilo na območju ljubljanske pokrajine vključeno tudi KP A. p.o. Ukaze o izvajanju načrta je podjetjem posredovala koordinacijska podskupina za pokrajino A. Iz zapisnikov te skupine je razvidna vključenost KP A. v izvajanje tega ukrepa. Ne glede na to in podatek Statističnega urada, ki ga je tožnik priložil pritožbi in po katerem je bila glavna dejavnost KP A. v letu 1991 urejanje in vzdrževanje ulic in prometnih poti, omenjeno podjetje ni bilo vključeno v usmeritve Ministrstva za delo družino in socialne zadeve. Med podjetja iz točke j) so uvrščena le podjetja posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS s področja prometa in zvez. Podjetja, zavodi in druge organizacije, ki so posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS, so razvidna iz sklepa št. 8-05/91-6/1-8 z dne 9. 5. 1991. Sem niso uvrščena vsa podjetja, temveč le nekatera. Med cestnimi podjetji so našteta le Cestno podjetje Ljubljana, Kranj, Celje, Maribor, Murska Sobota, Ptuj, Novo mesto, Koper, Nova gorica. Glede na to KP A. ni uvrščeno med podjetja iz točke j), posledično pa tudi delavci tega podjetja ne morejo uveljavljati statusa in pravic vojnega veterana.

Tožeča stranka se s takšno določitvijo ne strinja, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da se tožeči stranki prizna status vojnega veterana ter se ga vpiše v ustrezno evidenco, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi, da se ji povrnejo stroški postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V tožbi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno kot nesporno, da je bil tožnik v času agresije na RS zaposlen v KP A. in da je v tem obdobju opravljal naloge, ki so bile pomembne za obrambo, in sicer pri postavitvi in varovanju barikad na širšem območju mesta A. Zavrnilni razlog, ki se nanaša na točko j), ni obrazložen. Presojo, ali podjetje izpolnjuje pogoje iz ZVV, opravlja izključno upravni organ, ki odloča o zahtevi. Drug organ, konkretno Ministrstvo za obrambo, lahko poda le svoje mnenje. Če se z mnenjem strinja, mora to obrazložiti, česar pa prvostopni organ ni storil. Zato je ugotovitev, da KP A. ne sodi med podjetja iz točke j), napačna ali vsaj preuranjena. ZVV pojma cestno podjetje ne opredeljuje. Kljub temu je mogoče sklepati, da je takšnih podjetij več, med njimi pa so vsaj tista, ki kot svojo osnovno dejavnost opravljajo dejavnost gradnje, vzdrževanja in urejanja cest, ulic in drugih prometnih površin. Zato bi bilo treba v postopku ugotoviti, ali je KP A. v času vojne za RS opravljalo takšno dejavnost in šele na to ugotavljati, ali sodi med podjetja iz omenjene zakonske določbe. Tožnik je že v pritožbi obširno utemeljil, zakaj KP A. sodi med cestna podjetja. Iz izpiska sodnega registra in dopisa Statističnega urada je jasno razvidno, da so nekdanji tozdi obdržali le naziv podjetja, kot glavna dejavnost pa ostala urejanje in vzdrževanje ulic in prometnih poti ter gradnja prometnih objektov. Gre torej za isto dejavnost, kot so jo opravljala druga cestna podjetja, s to razliko, da so slednja imela tudi v firmi besedo cestno. Drugostopni organ je navedenim argumentom pritrdil, kljub temu pa pritožbo zavrnil. Utemeljitev, ki se sklicuje na usmeritve Ministrstva, je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz usmeritev izrecno sledi, da ni izključena možnost, da so posamezne naloge izvajala tudi kakšna druga podjetja, ki jih na seznamih ni, kar pa bo treba ugotoviti od primera do primera. Razen tega usmeritve niso predpis in jih zato ni mogoče uporabljati v nasprotju z zakonom. Napačna so tudi nekatera druga sklepanja drugostopnega organa. Napačno je tudi pojasnjevanje drugostopnega organa, da so med podjetja iz točke j) uvrščena le podjetja posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS s področja prometa in zvez. Takšno sklepanje nima podlage v ZVV oziroma v točki j), kjer so podjetja izrecno našteta. Tako ostaja izkazano in dokazano, da je KP A. v času vojne agresije opravljalo kot svojo osnovno dejavnost dejavnost vzdrževanja, urejanja in gradnje cest, ulic in drugih prometnih poti ter v skladu s to dejavnostjo izvajalo naloge v času vojne. Nesporno je tudi dokazano, da so delavci oziroma obvezniki delovne dolžnosti v KP A., torej tudi tožnik, naloge in ukaze v zvezi z vojno prejemali od koordinacijske podskupine za ljubljansko pokrajino, v skladu s smernicami Predsedstva. Zato tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa vojnega veterana in je zato upravičen do statusa, ki ga je zahteval v svoji vlogi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz točke d) 7. alinee drugega odstavka 2. člena ZVV, ker ni izpolnjen zakonski pogoj postavljanja in varovanja barikad neposredno med oboroženimi spopadi. Sporno je izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa iz točke j) iste zakonske določbe, konkretno tistega, ki se nanaša na položaj KPL kot cestnega podjetja.

V tem pogledu pa sodišče pritrjuje tožeči stranki, da izpodbijana odločitev ni dovolj oziroma da ni pravilno obrazložena. Zgolj sklicevanje na dopis Ministrstva za obrambo pri odločanju o tem, ali sodi KP A. med cestna podjetja iz omenjene zakonske določbe, namreč ne zadošča. Odločilne tudi ne morejo biti usmeritve Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve oziroma sklep Izvršnega sveta SRS, s katerimi utemeljuje svojo odločitev drugostopni organ. Zadevna zakonska določba (točka j) se namreč na te akte ne sklicuje. Pojem cestno podjetje tako ostaja v ZVV pomensko odprt. Tega pojma v smislu poimenovanja zgolj določenih podjetij tudi ni najti v Zakonu o cestah, ki je veljal v času, ko so se zadevne naloge (iz točke j) opravljale. Po ZC/81 so namreč dolžnost dotedanjih cestnih podjetij prevzele t.i. organizacije za vzdrževanje cest. Razen tega je po istem zakonu občinska skupščina (z odlokom) lahko predpisala, da je vzdrževanje cest, ki niso regionalne ali magistralne, komunalna dejavnost, da z njimi gospodarijo in jih vzdržujejo komunalne organizacije in da so te ceste njihovo osnovno sredstvo. To pa pomeni, da se pojem cestno podjetje lahko nanaša tudi na podjetja, ki se ne imenujejo cestna. Obenem pa to pomeni, da se lahko nanaša tudi na komunalna podjetja, kolikor so v tistem času gospodarila s cestami in so imela ceste med svojimi osnovnimi sredstvi. V konkretnem primeru se položaj KP A. kot cestnega podjetja na takšen način ni presojal ne v postopku na prvi in ne v postopku na drugi stopnji. Zato ostajajo razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, dejansko stanje pa pomanjkljivo ugotovljeno, kar je razlog za to, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ta mora o tožnikovi vlogi ponovno odločiti v 60 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila. Prisodilo mu je tudi zakonite zamudne obresti, vendar šele od poteka paricijskega roka do plačila. Za takšen način obračuna oziroma tek zamudnih obresti, kot ga predlaga tožeča stranka, namreč sodišče ni našlo pravne podlage.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.