Jedro

Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago v konkretnih okoliščinah na stani toženca (verjetno) izkazati tožnik. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena. Ravno s tem razlogom je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo izdajo začasne odredbe, v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče odločalo o toženčevem ugovoru, pa te ugotovitve ni več, zato obrazložitev sodišča, da gre za neznatno škodo, ne zdrži. Ravno to dejstvo je pravno odločilno za pravilno uporabo prava. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb, kar bo moralo sodišče storiti ob ponovnem odločanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o ugovoru.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prvega toženca zoper I. In IV. točko sklepa, s katerim je sodišče sledilo tožnikovemu predlogu in izdalo začasno odredbo, s katero je prvemu tožencu prepovedalo odtujiti, obremeniti ali drugače razpolagati z njegovim solastniškim deležem nepremičnin ter vknjižbo ter prepovedi v zemljiško knjigo.

2. Prvi toženec (v nadaljevanju toženec) v pravočasni pritožbi najprej izpostavlja, da sodišče ni presojalo njegovih ugovornih navedb glede nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, enako pa sodišču očita v zvezi z uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Izpostavlja, da obremenitev nepremičnine vselej predstavlja poseg v lastninsko pravico, zato ne more iti za neznatno škodo, ter se pri tem sklicuje na sodno prakso. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik kot upnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje (podredno uveljavljane)(1) denarne terjatve in sodišče prve stopnje mu je sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče v zvezi z verjetnostjo obstoja tožnikove terjatve navedlo v sklepu o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu (s katerim je zavrnilo toženčev ugovor zoper prvo navedeni sklep). Očitno jih sprejema tudi pritožnik, saj jih ne graja, utemeljeno pa očita, da ni razvidno, ali je podan tudi drugi, kumulativno zahtevani pogoj za izdajo začasne odredbe (drugi in tretji odstavek 270. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklep ni opredelilo do ugovornih navedb toženca, zato pritožnik utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje o ugovoru pred sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Pritožnik nima prav, ko navaja, da izdaja začasne odredbe, ki meri na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine meri, vedno in vselej predstavlja tak poseg v pravico do lastnine, da nikdar ne more predstavljati neznatne škode. Večinska sodna praksa res poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno,(2) toda neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago v konkretnih okoliščinah na stani toženca (verjetno) izkazati tožnik.(3) Sodna praksa je tako že zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena.(4)

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo (z dne 22. 9. 2014, red. št. 16), pri utemeljevanju pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ navedlo ravno to, in sicer, da je predmetna nepremičnina že zastavljena in v njej bivajo pravdne stranke (spodnji del 5. točke obrazložitve na 9. strani sklepa), vendar je pritožnik te ugotovitve v ugovoru zoper izdano začasno odredbo obširno grajal (razlogi pod III. točko ugovora z dne 6. 10. 2014, 4. - 6. stran obrazložitve), v izpodbijanem sklepu pa o teh ugovornih navedbah ni najti razlogov. Še več, v izpodbijanem sklepu niti ni več ugotovitve, da je predmetna nepremična že obremenjena (razlogi, ki utemeljujejo uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ so skopo navedeni v zadnjem delu 8. točke obrazložitve na 6. strani izpodbijanega sklepa, a te ugotovitve ni (več) med njimi). Ker je ravno dejstvo, ali je nepremičnina že obremenjena ali ne, pravno odločilno za pravilno uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ (glej prejšnji odstavek te obrazložitve), bo moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju o tem navesti razloge. Če je nepremičnina že obremenjena, bo moralo odgovoriti na pritožnikove ugovorne navedbe v zvezi s tem pogojem, nato pa, upoštevaje zgoraj navedeno sodno prakso, ustrezno odločiti. Če nepremičnina (še) ni obremenjena, potem v skladu z večinsko sodno prakso izdaje začasne odredbe ne bo mogoče opreti na tretji odstavek 270. člena ZIZ, kajti taka obremenitev ne more predstavljati neznatne škode. Če bo podana slednja situacija, bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali ni za izdajo začasne odredbe morda izpolnjen pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ (ki ga je tožnik prav tako zatrjeval), o katerem v izpodbijanem sklepu prav tako ni razlogov, so pa razlogi navedeni v sklepu o izdani začasni odredbi, a jih sodišč ob odločanju o ugovoru ni presojalo.

(1) Sodna praksa dopušča izdajo začasne odredbe v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, vendar opozarja, da je v primeru, kadar se primarni in podredni zahtevek izključujeta (tj. si navedbe za podkrepitev enega ali drugega nasprotujejo/se izključujejo), glede podrednega možno izdati začasno odredbo šele, ko je glede primarnega ugotovljeno, da terjatev verjetno ne obstoji (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 2. 2015, opr. št. I Cp 3/2015). Iz sklepa o začasni odredbi v tej zadevi izhaja, da je sodišče ocenilo, da verjetnost tožnikove terjatve glede primarnega zahtevka ni verjetno izkazana (glej list. št. 36 – sklep z dne 22. 9. 2014).

(2) Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 11. 2012, opr. št. I Cp 2971/2012, 5. točka obrazložitve.

(3) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 8. 2013, opr. št. I Cp 1885/2013, (5) točka obrazložitve.

(4) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 7. 2013, opr. št. I Cp 1945/2013.