Jedro

1. Delavka, ki je sprejela priporočeno sodno pošiljko (tožbo), se je nahajala v prostorih tožene stranke in je prevzeto pošiljko posredovala toženi stranki. Tožba je bila zakonito vročena skladno z 133. členom ZPP, ki določa, da se pisanje izroči delavcu, ki se nahaja v poslovnih prostorih pravne osebe, pri čemer vročevalec ni dolžan ugotavljati, ali je oseba, ki je pisanje sprejela, zaposlena pri tej pravni osebi in ali je pooblaščena za prevzem pisanj.

2. Če tožena stranka ne poda odgovora na tožbo, se šteje, da ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke.

Ker tožeča stranka uveljavlja nezakonitost podane izredne odpovedi in v tožbi navaja, da so razlogi v izredni odpovedi PZ neresnični, ni mogoče šteti, da je ta listina - odpoved v nasprotuju z navedbami v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odpravilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 01/05 z dne 2.2.2005 kot nezakonito in toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pričetkom veljavnosti 2.2.2005 ter ji od tega dne dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo, od bruto zneska odvesti pripadajoči davek in prispevek in mesečno neto zneske

300.000,00 SIT plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, t.j. 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, in sicer sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialist, je zavrnilo. Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo sodbo.

Zoper zgoraj navedeno delno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka po

7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče je štelo, da je bila tožba s prilogami in pozivom vročena 23.2.2005, kar naj bi izhajalo iz vročilnice, zaradi česar je odgovor tožene stranke, poslan priporočen po pošti dne 11.3.2005, štelo za nepravočasnega. Vročitev ni bila opravljena v skladu s 133. členom Zakona o pravdnem postopku, saj ga ni sprejela nobena izmed oseb, ki so v skladu z zakonom pooblaščene za sprejem. Na vročilnici tudi ni žiga tožene stranke. Vročilnico je podpisala Nada Vidmar, ki je bila v kritičnem obdobju delavka družbe J & R Filmeta d.o.o., s katero si tožena stranka deli skladniščne prostore in ni bila pooblaščena za sprejem pošte. Tožena stranka je tako tožbo skupaj s prilogami dejansko prejela šele 24.2.2005, zaradi česar je odgovor vložila pravočasno. Sodišče pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev, ker je nekritično sledilo trditvam tožeče stranke, ki so v popolnem nasprotju s predloženimi dokazi, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi bilo med njo in toženo stranko dogovorjeno, da bo za delo na delovnem mestu komercialist prejela mesečno neto plačo v višini

300.000,00 SIT, kar je v nasprotju z izplačilnimi listi, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz teh trditev. Sodišče kot dokaz tudi ni upoštevalo priložene odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče odločitev argumentiralo izključno z navedbami tožeče stranke, ki pa so v popolnem nasprotju z navedbami tožene stranke, podanimi v odločbi o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tožena stranka še posebej poudarja, da tožeča stranka za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, dejansko predloženi dokazi pa so v popolnem nasprotju z njenimi navedbami. Pritožba tudi meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ko lastnih navedb v obrazložitvi sodbe ni utemeljilo in podprlo s priloženimi dokazi, temveč razsodilo zgolj in izključno na podlagi navedb tožeče stranke. Izrek sodbe tudi ni sklepčen, saj v 2. točki izreka ni določeno, za katero delovno mesto je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti razveljavi delno zamudno sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in tožeči stranki naloži vse do sedaj nastale pravdne stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je bilo sodno pisanje vročeno skladno z določbo 133. člena Zakona o pravdnem postopku in so trditve tožene stranke o nepravilni vročitvi neutemeljene in nedokazane. Glede pritožbe v zvezi s prisojeno plačo 300.000,00 SIT pa se sklicuje na navedbe v tožbi in pojasnjuje, da je bila med strankama dogovorjena neto plača

300.000,00 SIT, ki jo je tožnik do imenovanja na mesto direktorja tudi prejel, vendar samo del po plačilni listi. Način knjiženja plače tožeče stranke in prikaz davčnim organom pa toženi stranki ni znan. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v delu, v katerem je tožnik uspel (1. do 3. točka izreka sodbe), v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in 2. odstavkom 338. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba, niti drugih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Na zatrjevano dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano delno zamudno sodbo izdalo na podlagi določbe 318. člena ZPP, ker tožena stranka v postavljenem roku 15 dni, ki ga določa za odgovor na tožbo, v individualnih delovnih sporih Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-I - Ur. l. RS, št. 2/2004) v 2. odstavku 41. člena, ni odgovorila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena, ker jo je prevzela delavka, ki je bila zaposlena v drugi organizaciji in ne pri toženi stranki. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da se je delavka, ki je prevzela priporočeno poštno pošiljko, naslovljeno na toženo stranko, nahajala v prostorih tožene stranke in je prevzeto poštno pošiljko toženi stranki tudi posredovala. Dejstvo, da je direktor tožene stranke priporočeno poštno pošiljko prejel dne 24.2.2005, t.j. en dan po tem, ko je priporočeno poštno pošiljko prevzela delavka, ki je podpisala vročilnico, na tek 15-dnevnega roka za odgovor na tožbo nima nobenega vpliva. Po določbi 133. člena ZPP, ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči na podlagi določbe 19. člena ZDSS-I, se namreč pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Vročanje v konkretnem primeru je bilo opravljeno na zakonsko predpisan način, ko je bilo izročeno delavcu, ki se je nahajal v poslovnem prostoru tožene stranke.

Vročevalec namreč ni dolžan ugotavljati, ali je oseba, ki se nahaja v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe pooblaščena za sprejemanje pisanj, ali je v delovnem razmerju pri pravni osebi, saj kaj takega zakon ne predpisuje. Predpostavlja se, da je oseba, ki se nahaja v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe in prevzame pisanje, naslovljeno na to pravno osebo, oseba, ki je prava oseba za sprejem pisanja po 133. členu ZPP. V konkretnem primeru je oseba, ki je prevzela pisanje, očitno ravnala v imenu tožene stranke, saj je pisanje posredovala direktorju tožene stranke. Zato so pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi tožbe, neutemeljene.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zaradi česar so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker je bil odgovor na tožbo vložen prepozno. Tako je prišlo do situacije, ko se šteje, da tožena stranka ne oporeka tožbenemu zahtevku in priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. V takem primeru dokazovanje dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ni potrebno in tudi ni mogoče, zato sodišče presoja pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP - utemeljenost tožbenega zahtevka, ki izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer se predpostavlja, da so trditve v tožbi resnične. Pri tem pa je zmotno pravno naziranje pritožbe, da je podano nasprotje med predloženimi listinami in navedbami v tožbi, saj tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da listine - odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti kot listine, ki bi bile v nasprotju z navedbami v tožbi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP.

Tožena stranka namreč v tožbi zatrjuje, da so razlogi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi neresnični in zato zahteva njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je zahtevku pravilno ugodilo, ko je ugotovilo, da ni nasprotja med listinami in navedbami v tožbi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je za razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedela najkasneje 6.1.2004, pogodbo o zaposlitvi pa je izredno odpovedala šele 2.2.2005, s čemer je zamudila 15-dnevni rok. Poleg tega pa tudi niso bili podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožeča stranka ni naklepno huje kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je tudi odločitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2005 nezakonita, materialnopravno pravilna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je 2. točka izreka izpodbijane sodbe neizvršljiva, ker sodišče prve stopnje ni odločilo, za katero delovno mesto mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni pristojno za odločanje o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določeno delovno mesto, kar je v pristojnosti strank pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev o plači v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik je namreč v tožbi pojasnil, da sta se s toženo stranko ustno dogovorila za izplačilo neto mesečne plače v višini 300.000,00 SIT, da je tak znesek tudi mesečno prejemal, vendar da je bil v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen drugačen znesek, prav tako pa se navedeni znesek

300.000,00 SIT ni izplačeval po plačilni listi. Tako so tožbene navedbe skladne z listinami, ki jih je v spis predložil tožnik in so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za neskladje med tožbenimi navedbami in listinami. Kot pa je bilo že zgoraj navedeno, se pri izdaji zamudne sodbe šteje, da so navedbe tožeče stranke resnične, ker jim tožena stranka ni oporekala.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.