Jedro

Končno se pritožba moti, ko meni, da tožnica, kateri je sodišče priznalo tudi odškodnino po členu 202. ZOR kot zadoščenje v posebnem primeru, ni upravičena še do obravnavanih prisojenih odškodnin iz naslova strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker te posledice prav tako izvirajo iz poskusa kaznivega dejanja posilstva, zaradi česar se iste okoliščine, ki jih sodišče upošteva kot podlago prisoje odškodnine po členu 202 ZOR, pri omenjenih drugih dveh odškodninah spet ponovno upoštevajo. Pritožniku je treba pojasniti, kot pravilno poudarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, da se navedene tri odškodnine med seboj ne izključujejo, ker predstavljajo satisfakcijo za različne oblike imaterialne škode, čeprav se v vseh treh primerih ta škoda odraža v določenih oblikah psihičnega trpljenja. Za kaj je tožnica prejela odškodnina iz že obravnavanih dveh naslovov je bilo že pojasnjeno. V zvezi z odškodnino po členu 202 ZOR, ki se v sodni praski ne pojavlja pogosto, pa je potrebno še posebej poudariti, da je predvidena kot zadoščenje v posebnih primerih tako imenovanih moralnih nepremoženjskih škod, torej škod povzročenih v posebej sankcioniranih okoliščinah, kakršno predstavlja tudi obravnavani poskus posilstva nad tožnico. S tem dejanjem je bila napadena pravica spolne nedotakljivosti tožnice in zaradi prepovedanega posega v spolno integriteto prizadeta njena ženska čast, zaradi česar je tako med škodnim dogodkom (dalj časa trajajočim) kot po njem dokazano intenzivno trpela, kot pravilno, v skladu s tožničino izpovedbo in psihiatričnim izvedeniškim mnenjem, ugotavlja prvostopno sodišče, zaradi česar ji pripada še posebna odškodnina po členu 202 ZOR.

Pripada ji torej zaradi nad njo izvršenega posebej zavržnega načina ravnanja, ki je nujno povzročilo psihično trpljenje.

Odškodnina po členu 202 ZOR torej predstavlja odškodnino za psihične bolečine med in po prestanem poskusu posilstva, odškodnina po členu 200 ZOR pa odškodnino zaradi tega, ker so zaradi prestanih in tudi še vedno obstoječih psihičnih bolečin, ki so prešle v motnje duševnega ravnovesja (postravmatski stresni sindrom) njene življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Ker pa je ob približno pol ure trajajočem dogodku posebej pretrpela tudi že opisani strah, ji gre po členu 200 ZOR posebej odškodnina seveda tudi iz tega naslova. Tako se za neutemeljeno izkaže pritožbena trditev, da predstavlja podlago vsem trem obravnavanim oblikam odškodnin, iste dejanske okoliščine oziroma isto trpljenje.

Pritožba pa ima tokrat prav, ko sicer zopet zgolj pavšalno navede, da je odškodnina iz sedaj obravnavanega naslova previsoko prisojena. Po prepričanju pritožbenega sodišča za obravnavani primer pravično denarno satisfakcijo predstavlja znesek 1.500.000,00 SIT, saj ni videti razloga, da bi bila odškodnina iz tega naslova višja kot odškodnina zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki jih povzročajo tako fizični kot psihični primanjkljaji in katere je povzročil isti škodni dogodek. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je torej v tem delu pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo tako, da je odškodnino iz obravnavanega naslova znižalo za 500.000,00 SIT in torej znaša 1.500.000,00 SIT (4. točka 373. člena ZPP/77).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: "Toženec N. F. je dolžan plačati tožnici F. K. znesek 5.269.446,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.200.000,00 SIT od 14.9.1998 dalje do plačila in od zneska 69.446,00 SIT od 30.5.1995 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 422.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Sicer pa se pritožba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v znesku 9.614,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavezalo toženca, da plača tožnici F. K. odškodnino v znesku 5.792.288,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.700.000,00 SIT od 14.9.1998 dalje do plačila in od zneska 92.988,00 SIT od 30.5.1995 dalje do plačila ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 492.041,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sodbe, podredno pa takšno spremembo, da pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zmanjša. Po prepričanju pritožnika je prvostopno sodišče tožnici neosnovano priznalo znesek 34.629,00 SIT na račun prikrajšanja pri plači, saj je tožnica imela 100% nadomestilo za bolniško odsotnost z dela, pri čemer se je sodišče zadovljilo z dopisom delodajalca o prikrajšanosti, čeprav ni videti, na čem ta prikrajšanost temelji.

Prav tako je brez osnove prisodilo tožnici znesek 22.842,00 SIT za stroške zdravljena v Moravskih toplicah, saj je šla tožnica tja po zaključku zdravljenja in bolniškega staleža v marcu 1993. Njen obisk v toplicah ni bil medicinsko indiciran, ker je tja ni napotil zdravnik. Tudi znesek 1.500.000,00 SIT za telesne bolečine je nesorazmeren bolečinam, kakršne je trpela kot posledico telesnih poškodb. Nadalje meni, da ni upravičena do odškodnine iz naslova skaženosti, saj gre v njenem primeru le za minimalni kozmetski defekt, ko izvedenec ugotavlja, da je na desni strani lica tožnice videti le tanko brazgotino in da tudi zlom nosne kosti ni pustil nobenih posledic. Tudi znesek odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu ter odškodnine prisojene na osnovi člena 202 ZOR je previsok. Opozarja pa, da se okoliščine, ki jih prvostopno sodišče navaja kot osnovo za svojo odločitev glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu ponavljajo in ponovno upoštevajo pri določitvi odškodnine osnovane po členu 202 ZOR. Po mnenju toženca ji ne gre posebna odškodnina za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kolikor je to posledica poskusa izvršitve kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega v kazenskem postopku, saj sta ti obliki nepremoženjske škode že zaobseženi v nepremoženjski škodi po členu 202 ZOR. V nasprotju s členom 200 in 202 ZOR je priznavanje več odškodnin za ene duševne bolečine.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da je delodajalec nedvomno izkazal, da je tožnica prejela v spornem obdobju manjšo plačo od tiste, ki bi jo prejela, če bi delala, zato ugovor tožene stranke iz naslova neprikrajšanja pri plači ni utemeljen. Meni tudi, da so stroški za rehabilitacijo v zdravilišču Moravske toplice medicinsko indicirani in sicer tako izhaja iz mnenja specialista psihiatra, zato ni utemeljeno razlogovanje tožene stranke, da bi morala tožnica obiskati tako ustanovo neposredno po zaključku zdravljenja poškodb. Opozarja še, da tožena stranka povsem pavšalno napada prisojene zneseke odškodnine za posamezne vrste nematerialne škode. Glede očitka kumulacije odškodnin pa tožnica meni, da se odškodnine medsebojno ne izključujejo.

Zadoščenje po členu 202 ZOR pomeni dodatno satisfakcijo prav zaradi načina storitve škodnega dejanja, zaradi katerega trpi duševne bolečine.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče tožnici brez podlage priznalo znesek 34.692,00 SIT iz naslova prikrajšanja pri plači, češ da je tožnica imela 100% nadomestilo za bolniško odsotnost z dela, ko pa prvostopno sodišče pravilno, v skladu z dopisom tožničinega delodajalca X., ki je specificiran tako po mesecih kot zneskih izgubljenega zaslužka, ugotavlja, da je bila tožnica pri plači od oktobra 1992 do aprila 1993 prikrajšana v skupnem znesku 34.692,00 SIT. Ker tožena stranka kakšnega nasprotnega dokaza ni ponudila, ni na mestu očitek pritožbe, da sodišče v zvezi z izgubo na zaslužku ni izvajalo dokazov, ampak se je zadovljilo z dopisom delodajalca o prikrajšanosti. V zvezi s tem je treba še poudariti, da obe potrdili delodajalca o prikrajšanosti pri osebnem dohodku predstavljata uradni dokument, podpisan s strani v.d. direktorja delodajalca, zaradi česar prvostopno sodišče tudi ni imelo nobenega razloga dvomiti vanj.

Prav pa ima pritožba, ko očita prvostopnemu sodišču, da je tožnici brez podlage iz naslova materialne škode prisodilo znesek 22.842,00 SIT za stroške zdravljena v Moravskih toplicah. Prvostopno sodišče, ki je tožnici priznalo tudi stroške tako imenovane terapije in bivanja v Moravskih toplicah v znesku 22.842,00 SIT, sicer pravilno, v skladu z obema izvedeniškima mnenjema ugotavlja, da si tožnica psihofizično po dogodku še vedno ni opomogla, pri čemer ima v mislih čas obiska zdravilišča v juniju 1993. Ker pa je to že čas po zaključku zdravljenja v marcu 1993, zlasti pa, ker tožnica v toplice ni bila napotena s strani enega ali drugega zdravnika specialista, je potrebno pritrditi pritožbi, da ni dokazano, da ti sporni stroški predstavljajo medicinsko potrebne stroške zdravljenja oz. rehabilitacije tožnice. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odškodnino iz tega naslova zavrnilo (2. točka 373. člena ZPP/77).

Kot opozarja že pritožba, pritožnik dejansko, razen pri strahu, zgolj pavšalno graja prisojeno višino odškodnine in ne ponuja ničesar nasprotnega razlogom prvostopne odločitve. Pritožnik pozablja, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela številne poškodbe na različnih delih telesa, ki so nihale od hudih, do srednje močnih v stalnem trajanju ter srednje močnih v občasnem trajanju, vse skupaj v trajanju več mesecev. Nadalje je trpela številne nevšečnosti, ki jih je sodišče pravilno povzelo v izpodbijani sodbi iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke specialista kirurga in jih zato pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Poleg tega so se telesne bolečine ponovno pojavljale pri rehabilitaciji prizadetih delov telesa. Prisojeni znesek odškodnine iz obravnavanega naslova v znesku 1.500.000,00 SIT po prepričanju pritožbenega sodišča ustreza jakosti telesnih bolečin in njihovemu trajanju ter številnim nevšečnostim med zdravljenjem in njihovemu trajanju, usklajen pa je tudi z določilom 2. odstavka 200. člena ZOR ter z višino odškodnine, ki jih v podobnih primerih prisoja sodna praksa.

Povsem neutemeljeno pritožba graja tudi višino odškodnine iz naslova strahu, pri čemer očitno pozablja, da je odškodnina iz tega naslova prisojena zaradi večih vrst strahu, tako hudega primarnega strahu, ki mu je bila izpostavljena ob poskusu posilstva kar pol ure, še vedno prisotnega sekundarnega strahu in povečane plašnosti v okoliščinah, ki jo na dogodek spominjajo (tema, samota, hoja mimo kraja dogodka) ter končno strahu za izvid zdravljenja, ki je bil sledeč izvedencu v močnejši obliki prisoten vse do prvih vidnejših izboljšanj gibljivosti v desni rami nekje v sredini februarja 1993 (torej celo leto), ni pa povsem prenehal tudi vse do ponovnega prihoda na delo, ko je lahko funkcionalno preizkusila rezultat zdravljenja po utrpeli poškodbi z občutkom, da potrebuje za enako delo večji napor. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tudi odškodnina za strah prisojena v skladu z merili člena 200 ZOR in podobnimi primeri sodne prakse.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre pri tožnici zgolj za "minimalen kozmetski defekt", za katerega se odškodnina ne priznava, saj se je prvostopno sodišče samo prepričalo ob zaslišanju tožnice, da je tanka brazgotina na desni strani lica opazna ter da so prav tako vidne tudi sledi poškodbe nosu. Ob tem je prvostopno sodišče na podlagi zaslišanja tožnice pravilno zaključilo, da posledice poškodb tožnico pri kontaktiranju z ljudmi motijo, poleg tega jo brazgotina na licu spominja na travmatičen dogodek, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrinje, kar je nedvomno še posebno boleče za tožnico. Po sodni praksi namreč podlaga za prisojo odškodnine za skaženosti ni samo v težki telesni deformaciji, ki vzbuja občutke sočutja ali odvratnosti, pač pa za prisojo te odškodnine zadostuje, da so spremembe na telesu takšne, da se zaradi njih oškodovanec pred sabo in pred drugimi neugodno počuti. Na podlagi povedanega se izkaže, da je torej tudi odškodnina za strah pravično odmerjena v skladu s členom 200 ZOR in da nikakor ne odstopa od podobnih primerov sodne prakse.

Pritožba zopet ne pove, v čem je prisojeni znesek odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nesorazmeren posledicam poškodb, ki jih je tožnica utrpela in omejitvam, ki iz njih izvirajo. Zato velja pritožniku le kratek odgovor, da prisojena odškodnina ustreza duševnemu trpljenju tožnice, ki je prisotna tako zaradi telesne kot psihične prizadetosti kot posledic škodnega dogodka. Kot pravilno ugotavlja sodišče, mora tožnica zaradi omejene gibljivosti leve rame v delo vlagati večje napore, omejena je tudi pri osebni higieni in pri vseh delih, ki jih z levico opravlja nad nivojem ramen, še vedno pa trpi bolečine, posebno ob slabem vremenu ali pri prisilni drži, ki jo pri delu še bolj omejujejo, zato jih prvostopno sodišče pravilno uvršča v podlago za odškodnino za ta obravnavani del škode. Po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča pa so pri tožnici še vedno prisotne tudi motnje duševnega ravnovesja, ki so po izvedenki psihiatrinji postopoma prešle v postravmatski stresni sindrom, ki se kaže v nekaj trajnejših posledicah, ki pomembno zmanjšujejo celotno kakovost njenega življenja, kot na primer odpor do spolnosti, zaradi česar je spremenjen njen partnerski odnos, domače relacije so manj spontane in sproščene, spremenile so se tudi vsakdanje navade oškodovanke, ki se umika iz socialnih dogajanj in se bolj usmerja v svoja telesna občutja, zaradi česar jo tudi običajne telesne tegobe še bolj prizadenejo. Prisotna pa so tudi še vedno stanja slabega razpoloženja, nezadovoljstva in občutja neugodja. Po prepričanja pritožbenega sodišča odškodnina iz obravnavanega naslova v znesku 1.500.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino za ugotovljeno celotno psihično trpljenje tožnice, usklajeno z merili člena 200 ZOR in podobnimi primeri sodne prakse.

Končno se pritožba moti, ko meni, da tožnica, kateri je sodišče priznalo tudi odškodnino po členu 202. ZOR kot zadoščenje v posebnem primeru, ni upravičena še do obravnavanih prisojenih odškodnin iz naslova strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker te posledice prav tako izvirajo iz poskusa kaznivega dejanja posilstva, zaradi česar se iste okoliščine, ki jih sodišče upošteva kot podlago prisoje odškodnine po členu 202 ZOR, pri omenjenih drugih dveh odškodninah spet ponovno upoštevajo. Pritožniku je treba pojasniti, kot pravilno poudarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, da se navedene tri odškodnine med seboj ne izključujejo, ker predstavljajo satisfakcijo za različne oblike imaterialne škode, čeprav se v vseh treh primerih ta škoda odraža v določenih oblikah psihičnega trpljenja. Za kaj je tožnica prejela odškodnina iz že obravnavanih dveh naslovov je bilo že pojasnjeno. V zvezi z odškodnino po členu 202 ZOR, ki se v sodni praski ne pojavlja pogosto, pa je potrebno še posebej poudariti, da je predvidena kot zadoščenje v posebnih primerih tako imenovanih moralnih nepremoženjskih škod, torej škod povzročenih v posebej sankcioniranih okoliščinah, kakršno predstavlja tudi obravnavani poskus posilstva nad tožnico. S tem dejanjem je bila napadena pravica spolne nedotakljivosti tožnice in zaradi prepovedanega posega v spolno integriteto prizadeta njena ženska čast, zaradi česar je tako med škodnim dogodkom (dalj časa trajajočim) kot po njem dokazano intenzivno trpela, kot pravilno, v skladu s tožničino izpovedbo in psihiatričnim izvedeniškim mnenjem, ugotavlja prvostopno sodišče, zaradi česar ji pripada še posebna odškodnina po členu 202 ZOR. Pripada ji torej zaradi nad njo izvršenega posebej zavržnega načina ravnanja, ki je nujno povzročilo psihično trpljenje.

Odškodnina po členu 202 ZOR torej predstavlja odškodnino za psihične bolečine med in po prestanem poskusu posilstva, odškodnina po členu 200 ZOR pa odškodnino zaradi tega, ker so zaradi prestanih in tudi še vedno obstoječih psihičnih bolečin, ki so prešle v motnje duševnega ravnovesja (postravmatski stresni sindrom) njene življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Ker pa je ob približno pol ure trajajočem dogodku posebej pretrpela tudi že opisani strah, ji gre po členu 200 ZOR posebej odškodnina seveda tudi iz tega naslova. Tako se za neutemeljeno izkaže pritožbena trditev, da predstavlja podlago vsem trem obravnavanim oblikam odškodnin, iste dejanske okoliščine oziroma isto trpljenje.

Pritožba pa ima tokrat prav, ko sicer zopet zgolj pavšalno navede, da je odškodnina iz sedaj obravnavanega naslova previsoko prisojena. Po prepričanju pritožbenega sodišča za obravnavani primer pravično denarno satisfakcijo predstavlja znesek 1.500.000,00 SIT, saj ni videti razloga, da bi bila odškodnina iz tega naslova višja kot odškodnina zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki jih povzročajo tako fizični kot psihični primanjkljaji in katere je povzročil isti škodni dogodek. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je torej v tem delu pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo tako, da je odškodnino iz obravnavanega naslova znižalo za 500.000,00 SIT in torej znaša 1.500.000,00 SIT (4. točka 373. člena ZPP/77).

Odločitev glede tistih odškodnin, ki jih je pritožba tudi izpodbijala, a jih pritožbeno sodišče ni spremenilo, pa je potrdilo in v teh delih zavrnilo neutemeljeno pritožbo (člen 368 ZPP/77).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo, je v skladu z 2. odstavkom 166. člena ZPP/77 odločilo o stroških vsega postopka.

Glede na spremenjeno odločitev je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela s približno 89% (ni uspela z zneskom 522.824,00 SIT), zato ji je torej tožena stranka v tem razmerju dolžna povrniti njene pravdne stroške, kateri odmerjeni po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo in ob upoštevanju plačane izvedenine znašajo 445.650,00 SIT. Ker pa je po drugi strani torej tožena stranka v pravdi uspela z 11%, ji je v tem razmerju tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške, prav tako odmerjene po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo, ki znašajo 23.830,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki za njene pravdne stoške 422.820,00 SIT.

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 11%, torej za znesek 522.842,00 SIT od prisojenih 5.792.988,00 SIT in v tem razmerju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki obsegajo pritožbeni odgovor v znesku 9.614,00 SIT, odmerjen v skladu z Odvetniško tarifo. Do predlagane povrnitve plačila sodnih taks za pritožbo pa tožena stranka ni upravičena, saj jo je prvostopno sodišče plačila sodnih taks oprostilo.

Ker je bila tožeča stranka pozvana, da pritožbeni odgovor vloži in ga je tudi vložila ter z njim prispevala k rešitvi te pravdne zadeve na pritožbeni stopnji, ji v skladu s pritožbenim uspehom, ki je 89%, pritožbeno sodišče za pritožbeni odgovor priznava v skladu z Odvetniško tarifo 77.786,00 SIT. Tudi tožeča stranka ni upravičena do povrnitve sodnih taks, saj je tudi njo sodišče prve stopnje oprostilo plačila taks.