Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo pravilo OZ glede vrstnega reda vračunanja plačil.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe z dne 15. 2. 2021 (I. točka izreka) in toženca zavezala k plačilu 79,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2020 dalje (II. točka izreka). Obenem mu je naložilo povračilo 427,32 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženec se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in zoper njo vlaga pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V dopisu z dne 18. 7. 2020 je navedel, da plačuje 62,26 EUR za telefonski aparat. Zato tožniku iz naslova računa št. ... ne dolguje ničesar več. Kljub temu pa je sodišče v obrazložitvi navedlo, da iz navedenega naslova tožniku dolguje še 59,43 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Obligacijskega zakonika o vštevanju plačil. Terjatev iz naslova obrokov plačila za telefon je bila 17. 7. 2020 v celoti poplačana. Po drugi strani pa tožnik iz naslova prejetih ugodnosti za telefon v tem postopku vtožuje le 27,19 EUR. Tožencu ne more iti v škodo, da je bila tožena napačna terjatev. Napaka pri pokrivanju oz. računovodskem zapiranju terjatev je stvar tožnika.

Obrazložitev sodišča bistveno odstopa od listin v spisu. Tožnik je navedel, da je odpisan znesek 30,00 EUR ter dva mesečna obroka po 29,00 EUR. Sodišče pa je pri svojem izračunu upoštevalo zgolj odpis enega mesečna obroka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Tožnikova terjatev se nanaša na plačilo še neplačanega dela sorazmernega zneska ugodnosti pri naročnini in pri opremi (telefonu), ki jih je toženec prejel po pogodi za vzpostavitev naročniškega razmerja z dne 9. 8. 2019, in plačilo neplačanega dela opreme (telefona). Bistvo toženčeve pritožbe gre v smeri, da je sodišče napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z vrstnim redom vračunavanja, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti. Toženec je namreč v dopisu z dne 18. 7. 2020 navedel, da s plačilom 114,17 EUR plačuje tako telefonski aparat kot tudi sorazmerni del prejete ugodnosti pri telefonskem aparatu. Vendar pa z nakazilom 114,17 EUR vseh postavk, ki jih toženec zatrjuje, ni pokril. Pri tem je bistveno, da je enake postavke, kot jih je zatrjeval toženec, poračunaval tudi tožnik. Razhajanja v samih zneskih, ki naj bi bili poravnani s toženčevim plačilom, pa na višino dolga - kot je pravilno opozorilo že tudi sodišče prve stopnje - ne vpliva. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi jasni in prepričljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje v 19. točki. Zato so zatrjevanja o napačni uporabi OZ glede vštevanja plačil neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbenim zatrjevanjem o protispisnosti, na katero opozarja pritožba z navedbo, da obrazložitev sodišča bistveno odstopa od listin v spisu. Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi zatrdila, da je tožencu odpisala račune, izdane od oktobra do decembra 2019, v skupnem znesku 29 EUR, in strošek dokončnega odklopa v višini 30 EUR. Ti zneski za odločitev tako niso bistveni, saj niso vtoževani. Bistvena pa je preverba pravilnosti tožnikovega obračuna zaradi predčasnega prenehanja naročniškega razmerja z dne 4. 9. 2019. Ta pa je, kljub razhajanjem v zneskih, ki naj bi bili poravnani s toženčevim plačilom, pravilen.

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).