Jedro

Tožena stranka je pravilno utemeljila, da obstojajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da je bil tožnik že večkrat obsojen, poleg tega pa je bilo v času odločanja zoper njega vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje goljufije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Republika Slovenija, Upravna enota Celje, je z odločbo, št. 214-52/2011-19(02147) z dne 23. 5. 2011 odločila, da se prošnja A.A., tožnika v tem upravnem sporu, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Slovenija iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. Odločila je tudi, da stroški v postopku niso nastali. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je delodajalec B. d.o.o., pri Upravni enoti Celje zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela, na podlagi določbe 32. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/2009 – v nadaljevanju ZTuj-1). Po dopolnitvi vloge je upravni organ pridobil podatke iz uradne evidence Fonetičnega indeksa osebe (FIO) in podatke Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Zagrebu je zaprosil, da stranko (A.A.) zasliši ter seznani z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami v upravni zadevi, skladno z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dne 19. 4. 2011 je upravni organ prejel zapisnik o zaslišanju stranke z dne 13. 4. 2011. Za dodatna pojasnila je organ zaprosil tudi B. d.o.o., ki pa dejstev in okoliščin, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev upravnega organa ni navedel. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je stranka po pogojnem izpustu iz zapora znova v kazenskem postopku. Na podlagi teh podatkov je tožena stranka, na podlagi določbe četrte alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 zaključila, da se stranka ne bi podrejala pravnemu redu Republike Slovenije in utemeljeno sumi, da stranka utegne pomeniti nevarnost za javni red ali, da bo njeno bivanje povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj v Republiki Slovenije ter se tako ponovno ne bo podrejala pravnemu redu.

2. Tožnik v tožbi oporeka odločitvi upravnega organa in navaja, da želi pridobiti začasno prebivanje, ker ima priložnost stalne zaposlitve in prvič v življenju možnost živeti normalno, kar si tudi želi. Zmotna je ugotovitev tožene stranke, da zoper njega teče kazenski postopek, saj v tem postopku nastopa le kot priča. Od 6. leta starosti živi v Sloveniji, tukaj je končal tudi osnovno šolo, začel obiskovati gostinsko šolo, ki pa je zaradi finančnega stanja ni uspel dokončati. Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujca v Republiki Sloveniji so bili določeni v ZTuj-1, predpisu, ki je veljal v času odločanja o tožnikovi vlogi. Dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela je tako bilo urejeno v 32. členu ZTuj-1, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje je urejal 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja prvega odstavka). Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi. Ocena teh razlogov je torej prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji dovoljenja za prvo prebivanje tujca.

6. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru na podlagi zaslišanja tožnika in primerjave s podatki pridobljenimi od Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 4. 2. 2011, pravilno ocenila, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Iz teh podatkov je namreč razvidno, da je bil tožnik v več kazenskih postopkih obsojen, prav tako pa je razvidno, da je bila v času odločanja zoper tožnika vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (D1949943). Iz priloženega upravnega spisa izhaja tudi, da je bil tožnik na zaslišanju dne 13. 4. 2011 seznanjen z navedenimi podatki. Tožnik je sicer zanikal, da bi med pogojnim odpustom storil novo kaznivo dejanje, kar je dokazoval s potrdilom sodišča, vendar se je tožena stranka do tega dokazila opredelila in navedla, da v tej fazi postopka (predkazenski postopek) potrdila sodišča ne more upoštevati. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno utemeljila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in tega zaključka ne more spremeniti niti njegova navedba, da je v prej navedenem postopku udeležen kot priča. 7. Sodišče pa ne more pritrditi odločitvi tožene stranke, da obstajajo tudi razlogi za zavrnitev določeni v 4. alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Tožena stranka bi namreč morala obstoj razlogov po navedeni določbi utemeljiti in konkretno navesti katere dokazila obstoj tega razloga utemeljujejo, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

8. Ker je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.