Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obdarjenec ima v primeru, ko darovalec prekliče darilno pogodbo, pravni interes za ugotovitveno sodbo, da je darilna pogodba veljavna.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II. In IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženka kot darovalka in tožnik kot obdarjenec v obliki notarskega zapisa dne 7. 1. 2014, v celoti veljavna (točka II. izreka odločbe sodišča prve stopnje), kar je zahtevala tožeča stranka drugače pa zavrnilo (točka III. izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo 3.358,05 EUR stroškov tožeče stranke (točka IV. izreka).
2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge ter kršitev ustavnih pravic in predlaga, da višje sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma podredno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Predmetna darilna pogodba nikoli ni bila sposobna za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožnika. Ob sklepanju je pogodba izražala pravo voljo strank, kar pa nima večje teže. Pooblastila, ki jih je dala notarki, je potem preklicala, zato notarka ne more razpolagati s pogodbo. Originalna darilna pogodba sploh ne obstaja, zato je protispisna ugotovitev sodišča, da ni zanikala, da se originalna pogodba nahaja pri notarki. Tožnik darovane nepremičnine nikoli ni prejel v lastniško posest, torej darilna pogodba pred razvezo ni bila realizirana. Darilna pogodba je bila v skladu z drugim odstavkom 542. člena Obligacijskega zakonika (OZ) razvezana že po samem zakonu in ni več ustvarjala nobene obveznosti od dneva, ko je bil tožniku vročen preklic pogodbe. Zato je odločitev o zakonitosti oziroma utemeljenosti preklica darilne pogodbe dejansko odločitev o glavni stvari in ne more biti o tem razpravljano le v razlogih sodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava in določb postopka, bi moralo sodišče tožbo zavreči kot nedovoljeno, saj ne izpolnjuje pogoja po prvem odstavku 180. člena ZPP. Dejansko je sodišče odločalo mimo in preko postavljenega tožbenega zahtevka in kršilo prvi odstavek 180. člena in 13. člen ZPP. Da bo o preklicu darilne pogodbe sodišče odločalo kot o predhodnem vprašanju, je bila seznanjena šele z izdano sodbo, ki zato zanjo predstavlja presenečenje. Ni ji bila dana možnost obravnave pred sodiščem, kršena ji je pravica do kontradiktornosti ter ustavni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva – pritožbe. Tudi pri odločanju o utemeljenosti preklica darilne pogodbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Darilno pogodbo je preklicala zaradi poskusa tožnika, da ji povzroči izredno visoko materialno škodo ter njegovega zaničevalnega odnosa, ki ga je izkazoval takoj, ko je bila darilna pogodba podpisana in v tem postopku. Njene izjave je sodišče izdvojilo. Na obravnavi 24. 3. 2015 je tožnik sam priznal, da jo je silil v sklenitev dednega dogovora. Že poskus oškodovanja darovalke je takšno zavržno dejanje, da odstopa od moralnih vrednot in načel, zato si tožnik kakršnihkoli daril ne zasluži. Tudi podatkov o imetju podjetja pokojnega ni hotel dati. Podatki o premoženju podjetja niso javni. Komunikacijo s tožnikom je skušala vzpostaviti v več pisnih pozivih in predlagala je sklenitev za vse dediče sprejemljivega dednega dogovora, pa ga je tožnik zavračal. To potrjuje njegov aroganten, zaničljiv in poniževalen odnos do nje. Normalno bi bilo pričakovati, da bo obdarjenec tisti, ki poskuša na vsak način obdržati stike in komunikacijo z darovalko.
3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Argumentirano prereka pritožbene navedbe toženke ter pritrjuje stališčem prvostopenjske sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. S sklenitvijo darilne pogodbe nastane enostransko obligacijsko razmerje, saj je za izpolnitev zavezan le darovalec, ki pa lahko v zakonsko določenih primerih darilno pogodbo prekliče. Skladno s prvim odstavkom 540. člena OZ lahko darovalec prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Preklic darilne pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca; ko obdarjenec prejme darovalčevo izjavo o preklicu darilne pogodbe, je ta razvezana. Za preklic darilne pogodbe zaradi velike nehvaležnosti tožba za razveljavitev darilne pogodbe ni potrebna.(1)
6. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta 7. 1. 2014 sklenili darilno pogodbo v notarskem zapisu, s katero je toženka tožniku podarila stanovanje; da je toženka pogodbo še pred njeno izvedbo v zemljiški knjigi preklicala zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca in dosegla ustavitev postopka za odmero davka na darilo; da je bil o preklicu darilne pogodbe tožnik obveščen 20. 3. 2014. 7. Glede na to, da tožena stranka priznava, da je bila darilna pogodba veljavno sklenjena, so brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi z obličnostjo pogodbe in lastniško posestjo tožnika. Ali je bila darilna pogodba realizirana, vpliva na oblikovanje dajatvenega zahtevka, ki ga ima primeru preklica darilne pogodbe darovalec - lahko zahteva vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten (prvi odstavek 542. člena OZ). Če pa darilna pogodba do preklica še ni bila izpolnjena, je učinek njenega preklica v prenehanju darovalčeve obveznosti, posledično obdarjenec ne more uspešno uveljavljati zahtevka za izpolnitev darilne pogodbe.
8. Tožnik trdi, da razlogi zaradi katerih je toženka preklicala darilno pogodbo, niso utemeljeni. Če ima prav, je pogodba kljub odstopnemu upravičenju toženke veljavna. Glede na to, da s tožbo zahteva ugotovitev veljavnosti darilne pogodbe, je vprašanje (ne)pravilnosti odstopa od nje predhodno vprašanje. Očitki tožene stranke o kršitvi 13. člena in prvega odstavka 180. člena ZPP niso utemeljeni. Sodba VSK I Cp 70/2014, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s to zadevo, saj ne obravnava razveze darilne pogodbe, pač pa pogodbe, katero je mogoče razveljaviti le z oblikovalno sodbo. Sodišče je odločalo o zahtevku, kakršnega je postavila tožeča stranka in v okviru trditvene podlage obeh strank, o vseh trditvah tožeče stranke se je tožena stranka lahko in se tudi je izjasnila. Pritožbene navedbe o sodbi presenečenja, kršitvi načela kontradiktornosti in ustavnih pravic so neutemeljene.
9. Ker tožeča stranka uveljavlja samo ugotovitveni tožbeni zahtevek, je moralo sodišče skladno z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali ima pravni interes za tožbo. Podan je, če tožeča stranka izkaže, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Obstajati mora tožnikova negotovost glede pravnega položaja, pri čemer mora biti ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja toženca.(2) Ker se tožnik zaradi ravnanj toženke, ki je dosegla ustavitev postopka za odmero davka na darila in, kot sama navaja, preklicala notarki pooblastilo,(3) bo tožnik z ugotovitveno sodbo, da je darilna pogodba veljavna, lahko v nadaljnjih postopkih (sodnem, davčnem) uveljavil svojo pravico doseči izpolnitev darilne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko tožbe ni zavrglo, pač pa jo je meritorno obravnavalo.
10. Sodba vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o tem, da toženkin preklic darilne pogodbe ni bil utemeljen. Samih dejstev, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svoje zaključke, pritožba ne izpodbija. Le interpretira jih drugače, vendar pa njena stališča ne vzdržijo.
11. Na vloge tožnika v tej pravdi, njegovo izpovedbo in druga po mnenju toženke zavržna ravnanja, ki naj bi jih tožnik storil potem, ko je prejel preklic darilne pogodbe, se ne more sklicevati. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti le zaradi dejanj obdarjenca po sklenitvi pogodbe pa do prejema izjave o preklicu. Logično je, da preklic darilne pogodbe zaradi bodočih ravnanj obdarjenca ni mogoč.
12. Da bi tožnik na obravnavi 24. 3. 2015 sam priznal, da je toženko silil v sklenitev dednega dogovora, iz zapisnika o glavni obravnavi oziroma prepisa zvočnega posnetka ne izhaja. Iz strani 3 prepisa zvočnega posnetka (list. št. 55 spisa) izhaja, da je tožnik izpovedal, da toženke ni silil v nobeno stvar in sta se lepo dogovorila. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina in dokazuje, da je tožnik izpovedal tako, kot je v njem zapisano (224. člen ZPP). Toženka pripomb na zapisnik ni podala in ni dokazovala, da izpovedba tožnika ni bila takšna, kot je zapisana v zapisniku.
13. Katere izjave toženke naj bi sodišče izdvojilo, pritožba ne konkretizira. Zato s tem očitkom ne more uspeti. Na pravilnost dokazne ocene izpovedb pravdnih strank namreč sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Konkretiziran je le očitek sodišču o nerazumljivem in protispisnem zaključku, da se ni trudila vzpostaviti komunikacijo. Vendar pa ta zaključek pritožba iztrga iz konteksta sodbe. Razlogi sodbe se v zvezi s komunikacijo med pravdnima strankama nanašajo le na dan pogreba očeta pravdnih strank, ne pa na predloge za sklenitev dednega dogovora.
14. Za preklic darila ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost. Ravnanje obdarjenca mora biti zavržno - tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto darilo obdržal. Kriteriji in merila za napolnitev pravnega standarda hude nehvaležnosti izhajajo iz sodne prakse. Kot veliko nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem razumno upravičujejo preklic darila.(4) Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ravnanja, ki jih toženka očita tožniku, niso razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti.
15. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni skrival premoženja samostojnega podjetništva pokojnega. Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima svojega premoženja, pač pa je to premoženje osebe, ki opravlja samostojno podjetništvo. Premoženje, ki ga je imel v lasti oče pravdnih strank, je navedeno v smrtovnici. Če dvomi v podatke v smrtovnici, lahko toženka kot dedinja v zapuščinskem postopku zahteva pridobitev relevantnih podatkov o premoženju zapustnika po uradni dolžnosti. Zato tudi morebitni nepravilen podatek v smrtovnici sam zase ne dokazuje velike nehvaležnosti enega od dedičev. Pričakovanje toženke, da bo tožnik zato, ker mu je podarila stanovanje, soglašal z njenimi predlogi glede pogreba očeta in delitve dediščine po njem, so pretirana. Enako toženkino pričakovanje, da bo tožnik zaradi darila poskušal na vsak način obdržati stike in komunikacijo z njo. Ni nemoralno nasprotovati želji darovalke, da bi se v mrliški vezici vrtela pogrebna glasba; neupoštevanje njenih želja koga povabiti na pogostitev; zgolj predlagati podpis dednega dogovora, četudi v škodo posameznemu dediču in zavračanje drugačnih predlogov dediča. 16. Po obrazloženem je materialnopravno pravilen zaključek prvega sodišča, da tožnikova velika nehvaležnost napram toženki ni podana, zato njen preklic darilne pogodbe ni zakonit. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni in je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora toženka, ki s pritožbo ni uspela, tožniku povrniti stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke na koncu odgovora na pritožbo in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 160.000,00 EUR (1.667,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 371,18 EUR DDV-ja). Skladno s 313. členom ZPP mora toženka tožniku dosojene stroške plačati v roku 15 dni, sicer bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).
Op. št. (1): Gl. komentar B. Podgorška k 533. členu in uvodni komentar k oddelku preklic darilne pogodbe v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, izdala GV Založba leta 2004 ter enotno sodno prakso npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 574/2006, II Ips 286/2010, II Ips 171/2014 Op. št. (2): Prim. komentar A. Galiča k 181. členu v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba leta 2006. Op. št. (3): Torej ni možna zemljiškoknjižna izvedba darilne pogodbe.
Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 171/2014