Jedro

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo.

Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank.

Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v razmerju soodvisnosti. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Če so trenutno razpoložljiva sredstva staršev glede na otrokove potrebe (pre)majhna, so starši v okviru svojih zmožnosti dolžni vložiti več truda, da jih lahko zadovoljijo.

Ker je bila deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi, je sodišče pravilno kot odločilno upoštevalo dejstvo, da deklica živi v Splitu, ob izvrševanju stikov z očetom pa je v Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da se prekinjeni postopek z dnem 5. 7. 2022 nadaljuje (I. točka izreka), (2) da je tožnik dolžan za preživljanje hčere za čas od avgusta 2016 do avgusta 2018 plačevati 80 EUR mesečno, odtlej pa 200 EUR mesečno, določilo zapadlost in obveznost plačila zamudnih obresti za primer zamude ter valorizacijo preživnine (II. točka izreka), (3) zavrnilo, kar sta pravdni stranki zahtevali več (razliko do 200 EUR do avgusta 2018 po nasprotni tožbi in zahtevek po tožbi) (III. točka izreka) in (4) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi)1 v pritožbi zoper II., III. in IV. točko izreka navedene odločbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta starša desetletne deklice, ki je ob izdaji izpodbijane sodbe zaključila 4. razred osnovne šole v Splitu. Deklica je bila s pravnomočno sodbo, izdano v maju 2019, zaupana v varstvo in vzgojo materi. Stiki z očetom potekajo en vikend v mesecu, med jesenskimi počitnicami, polovico božično-novoletnih počitnic, polovico zimskih počitnic, v vsakem drugem letu med spomladanskimi počitnicami in nekaj več kot polovico poletnih počitnic.

6. Po revizijskem preizkusu odločitve o zaupanju deklice v vzgojo in varstvo in pravnomočnosti odločitve o stikih je sodišče prve stopnje 27. 7. 2021 razpisalo narok za 11. 11. 2021, obe stranki povabilo na zaslišanje in ju pozvalo k predložitvi po vsebini in času opredeljenih listin v zvezi z njunimi viri dohodkov in premoženjskim stanjem. Mati je predložila listine v zvezi z zaposlitvijo, plačah in izpiske z bančnih računov. Oče se ni odzval. Po dveh preložitvah narokov (na prošnjo pooblaščencev strank) se je naroka 26. 2. 2022 udeležila le tožnikova pooblaščenka.2 Predlagala je preveritev toženkinega premoženjskega stanja glede nepremičnin, premičnin in stanja na računih. Sodišče je prebralo listine A204 do A373 in B86 do B208, ugotovilo, da predvideno zaslišanje strank ni mogoče, in zaključilo postopek.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da stroški bivanja znašajo 50 EUR in ovrednotilo strošek za hrano, higienske pripomočke, frizerja, zdravila, čistila in podobno na 150 EUR mesečno, strošek za oblačila in obutev na 80 EUR mesečno, strošek, povezan s šolanjem, na 40 EUR mesečno in strošek za prostočasne aktivnosti na 50 EUR mesečno, - da vsak od staršev poskrbi za počitnice in športne pripomočke ter prevoz do kraja, kjer deklico ob stikih predata eden drugemu, - da očetove zmožnosti glede na izobrazbo, poklicno pot, dejavnost, ki jo opravlja, in izkazane življenjske stroške sežejo do 1.500 EUR, materine pa do 600 EUR mesečno, - da je deklica od začetka postopka v juliju 2016 do vstopa v šolo v septembru 2018 približno enako časa preživela pri vsakem od staršev in da je bila tako v Ljubljani kot v Splitu vključena v vrtec, - da je po vstopu v šolo z očetom večinoma preživljala po en vikend mesečno in približno polovico počitnic.

8. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je za hčerino preživljanje od 1. 9. 2018 oče dolžan prispevati 200 EUR mesečno, dotlej (in od avgusta 2016) pa 80 EUR mesečno.

9. Pritožbene navedbe o pomanjkljivostih pri povzemanju navedb strank niso utemeljene. Iz njih ne izhaja vzročno-posledična vez med zatrjevano napako ter zakonitostjo in pravilnostjo odločitve. Prav tako ni jasno, kako naj bi na pravilnost odločitve vplivalo – po tožnikovem mnenju – nepotrebno odlašanje z odločitvijo o preživnini.

10. Neutemeljeni so očitki o nerazumljivosti sodbe in notranjih nasprotjih v njej. Četudi vse listine, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, niso bile pomembne za odločitev o preživljanju, to še ne pomeni, da razlogi sodbe niso dovolj jasni, da bi omogočali presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bile listine v prilogah A1 do A203 in B1 do B85 pomembne, poleg tega pa jih je sodišče prebralo v prvem postopku. Razhajanje med zapisom o izvedenih dokazih na naroku in v sodbi zato ne pomeni kršitve iz 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP3 ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Le ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da je povprečno skrbna stranka, sploh pa stranka, ki je v postopku imela pomoč odvetnika, lahko predvidela, o čem bo tekla razprava na naroku 26. 2. 2022. 12. Tožnik je imel ves postopek (tako pred kot po izdaji delne sodbe) možnost, da poda navedbe in predloži dokaze, za katere je menil, da so pomembni za ugotovitev njegove preživninske zmožnosti in za ugotovitev ostalih odločilnih dejstev v zvezi s hčerinim preživljanjem. Sodišče ga je poleg tega še posebej pozvalo k predložitvi listin, za katere je ocenilo, da so pomembne. V razlogih sodbe se je sodišče opredelilo do vseh pomembnih navedb in dokazov in sprejeta stališča argumentiralo. Obrazložilo je tudi materialnopravno podlago odločitve. Neutemeljeni so zato očitki o pristranskosti sodišča, o neenakopravnem obravnavanju ter nelogičnostih v ravnanju sodišča in razlogih sodbe.

13. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank.

14. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o tem, da je imelo sodišče v zbranem procesnem gradivu dovolj zanesljivo podlago za odločitev o preživljanju, s katero bodo ustrezno zavarovane dekličine koristi. Mati se je odzvala na poziv sodišča in predložila listine, ki se nanašajo na obdobje od sredine leta 2019. V predlogu za opravo dodatnih poizvedb v zvezi z materinim premoženjskim položajem, podanem na zadnjem naroku, tožnik ni navedel okoliščin, ki bi vzbujale dvom o tem, da so materine preživninske zmožnosti boljše od teh, ki jih izkazujejo listine. Kako naj bi morebitno dedovanje po njenem očetu vplivalo na njene preživninske zmožnosti, pritožnik prav tako ni navedel.4 Pritožbene navedbe tako ne vzbujajo dvoma o pravilnosti razlogov, s katerimi je sodišče zavrnilo tožnikove dokazne pobude (podani v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ustrezno je tudi pojasnilo sodišča o razlogih, zaradi katerih ni zahtevalo prevoda predloženih listin, podano v opombi 13. 15. Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih v ugotovitvah o dekličinih potrebah. Sodišče je sledilo utrjenemu stališču v sodni praksi, da ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev.5 Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v razmerju soodvisnosti. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Če so trenutno razpoložljiva sredstva staršev glede na otrokove potrebe (pre)majhna, so starši v okviru svojih zmožnosti dolžni vložiti več truda, da jih lahko zadovoljijo.6 Neutemeljen je zato očitek o zmotnosti zapisa v sodbi, da je otroku za posamezno vrsto potreb treba nameniti določen znesek.

16. Nadaljnje pritožbeno stališče, da morajo biti relevantna dejstva dovolj zanesljivo izkazana, je pravilno, a ne omaje pravilnosti (implicitno sprejetega) izhodišča sodbe, da je obseg dokazovanja v pomembni meri zamejen s procesno aktivnostjo strank. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, jo sodišče dopolni le, če je to potrebno zaradi koristi otroka.

17. Ker je bila deklica zaupana v varstvo in vzgojo materi, je sodišče pravilno kot odločilno upoštevalo dejstvo, da deklica živi v Splitu, ob izvrševanju stikov z očetom pa je v Sloveniji. Pritožnik ne uveljavlja, da so v posameznih obdobjih dekličine potrebe pomembno odstopale od ugotovljenih. Prav tako ne utemelji, da bi bili življenjski stroški v Splitu nižji od ugotovljenih.

18. Ovrednotenje stroška za bivanje v višini 50 EUR temelji na oceni tožničine izpovedbe in okoliščinah v zvezi z bivanjem v Splitu (stanovanje, število oseb, stroški za ogrevanje itd.). Ni vzbujen dvom o verodostojnosti toženkine izpovedbe, da prispeva po svojih močeh in da ta prispevek znaša okrog 100 EUR, niti da ni dokazana tožnikova navedba, da si stanovanje deli še z bratoma. Dokazna ocena ima dovolj podlage v zbranem procesnem gradivu. Glede drugih okoliščin, ki bi jih bilo po pritožnikovem mnenju še potrebno upoštevati, pa ni izkazano, da bi privedle do nižjega zneska.

19. Neutemeljeni so očitki o ustreznosti ovrednotenja stroškov za hrano, higieno, frizerja, zdravila, čistila in podobno v višini 150 EUR. Tožnik je imel priložnost, da bi podal obrazložene navedbe in predložil dokaze, s katerimi bi oporekal toženkini oceni posameznih dekličinih potreb, a tega ni storil. Tudi v zaslišanju, izvedenem v marcu 2019, je imel možnost, da bi bil bodisi v prosti izpovedbi bodisi na vprašanja svoje pooblaščenke izčrpnejši. Uveljavljanje kršitve pravice do izjave zato ni utemeljeno. Ugotovitve so dovolj natančne in izkustveno prepričljive. Kot pri drugih vrstah potreb, tudi tu velja, da sodišče ni bilo dolžno navesti vsake posamezne stvari in časovnega obdobja, v katerem se iztroši ali porabi. Pritožbeno sklicevanje na življenjski standard v družinah z minimalnimi dohodki ne prepriča že iz razloga, ker so zmožnosti pravdnih strank boljše. 20. Tako kot ostali stroški tudi ocena stroška za oblačila in obutev temelji na daljšem časovnem obdobju. Zato ni pomembno, ali je hči pravdnih strank pri desetih letih v obdobju počasnejše ali hitrejše rasti. Dejstvo je, da je bila v celotnem obdobju od vložitve tožbe v obdobju rasti, da bo še nekaj let rasla in da to terja redno menjavo oblačil. Pritožnik ni zatrjeval, da bi deklica še imela možnost, da pridobi oblačila od drugih ali da bi bilo to – ob preživninskih zmožnostih staršev – potrebno. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da z odraščanjem otrok želi sam izbirati oblačila in ta strošek nastaja tudi po prenehanju rasti. Ugotovitev o skromnejšem življenju v Splitu ne implicira očitka pritožniku, ampak je le argument v podporo oceni, da starši zmorejo deklici zagotoviti nakup potrebnih oblačil. Zgolj s sklicevanjem na nekaj odločb VSL, ne da bi primerjal ugotovitve o preživninskih zmožnostih staršev, pritožnik ni izkazal, da ocenjeni strošek v višini 80 EUR odstopa od primerljivih zadev.

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti ovrednotenja stroškov za šolanje v mesečni višini 40 EUR. Z zneskom 30 EUR je toženka ocenila stroške, ki nastajajo v zvezi s šolanjem med šolskim letom, ni pa v ta znesek vključen nakup šolskih potrebščin ob začetku šolskega leta. Tožnik je imel možnost, da se seznani z dekličinimi dejavnostmi v šoli, ki jih je treba plačevati med šolskim letom, a tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storil. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je oceno temeljilo na procesnem gradivu, ki je bilo v spisu. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnem neupoštevanju dejstva, da je deklici ob vstopu v 1. razred sam kupil vse šolske potrebščine. Razlogi v izpodbijani sodbi so pravilni in ustrezno odgovarjajo na pritožbene navedbe, zato njihovo ponavljanje ni potrebno.

22. Tudi ocena stroška za interesne dejavnosti in razvedrilo, ki ga je sodišče ovrednotilo na 50 EUR, je dovolj obrazložena. Deklica obiskuje plačljive interesne dejavnosti; izkustveno prepričljivo je, da določeni stroški nastajajo z obiskom kulturnih prireditev, družabnimi aktivnostmi ipd. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbena navedba, da ima deklica tudi v Sloveniji trdne vezi s sorodniki po očetovi strani in še vedno ohranja tudi socialno mrežo. 23. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da se stroškov aktivnosti med počitnicami, ki jih deklica preživlja pri obeh starših, ne vključi v denarno ovrednotenje dekličinih potreb. Ker preživlja počitnice z vsakim od staršev in vsak od njiju krije stroške, povezane s tem, je utemeljena izjema od splošnega pravila, po katerem so stroški oddiha vključeni v preživnino.7 Vrsta (športne) aktivnosti, ki jo starši nudijo deklici med počitnicami, pa ne sodi med temeljne otrokove potrebe in je zato primerno, da je izbira prepuščena vsakemu od staršev (in s tem tudi ocena o finančnem vidiku te izbire).

24. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitev o očetovi preživninski zmožnosti. Ocena o zmožnosti pridobitve mesečnih dohodkov do 1.500 EUR – in ne le 500 do 600 EUR, kot je o svojem zaslužku izpovedal sam, ali še manj, kot izhaja iz listin, ki jih je predložil – temelji na ugotovitvah o rednih mesečnih stroških, ki presegajo znesek dohodkov, o katerih je izpovedal tožnik, rednih nakazilih gotovine, za katere je sodišče sklepalo, da jih je pridobil s plačili na roke, izostanku izdatkov za prehranske izdelke na izpiskih z bančnih računov, izdatkih za hčer (nekaterih tudi zelo visokih), in dejavnosti, s katero se ukvarja. Sklepanje o imetništvu vrednostnih papirjev je bila ob teh indicih obrobnega pomena. Opustitev dodatnih poizvedb v tej smeri ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka sodišča. Pritožbene navedbe, da ga sodišče ni zaslišalo na narokih v letu 2019, so že zaradi neopravičenega izostanka z zadnjega naroka neprepričljive. Navedbe o pomoči s strani širše družine so nove in splošne. Tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih ni mogel pojasniti izvora gotovinskih nakazil že ob predložitvi izpiskov z računov. Spričo tega in dejstva, da so tudi v pritožbi ostala zelo splošna, ne prepričajo. Tudi pojasnila v zvezi s solastništvom stanovanja ne jemljejo teže ugotovitvam v sodbi. Tožnik sam je povedal, da mesečne stroške za stanovanje krije sam. Ni odločilna niti ugotovitev, da je stanovanje nadstandardno. Pomembna je višina stroškov zanj in znesek kredita, ki sodita med tožnikove redne mesečne obveznosti. Pritožbeno sklepanje, da sodišče pričakuje, da bo opravljal delo "dneve in noči", nima opore v razlogih sodbe. Navedeno je le, da skrb za hčer ne predstavlja pomembnejše omejitve pri načrtovanju delovnika, ki si ga ima možnost organizirati samostojno.

25. Neutemeljen je tudi očitek o sodbi presenečenja. Sodišče je tožnika sedem mesecev pred izvedbo naroka, ko je postopek tekel le še o hčerinem preživljanju, pozvalo k predložitvi natančno opredeljenih listin. Ob dejstvu, da se na poziv ni odzval in da se ni odzval niti na zaslišanje, je bilo realno pričakovanje, da bo sodišče obravnavo zaključilo. Dodaten pouk sodišča ni bil potreben.

26. Tako kot na očetovi strani tudi ocena materinih zmožnosti temelji na ugotovitvah o izobrazbi in poklicni poti, dejanski zaposlitvi in dohodkih, ki jih prejema iz te zaposlitve. Očitek o neenakem obravnavanju zato ni utemeljen. Takega zaključka ne utemeljuje niti drugačen dokazni izid glede predloženih dokazov. Medtem ko je sodišče ob upoštevanju celotnega procesnega gradiva utemeljeno podvomilo, da predložene listine izkazujejo vse dohodke, ki jih prejema tožnik, se mu tak dvom na materini strani ni vzbudil. Pritožbeno opozorilo o nerazjasnjenosti okoliščin, kako je mati ob skromnih dohodkih in celo v obdobju, ko ni bila zaposlena, pokrila dekličine potrebe v vrednosti 370 EUR, ni utemeljen. Iz razlogov sodbe izhajajoča ugotovitev, da sta z deklico živeli skromno, ne nasprotuje ugotovitvi o obsegu dekličinih potreb, ki sta jih zmožna pokriti starša. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je zgolj ta odločilna za ugotovitev višine preživnine.

27. Tudi po presoji ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ocene v izpodbijani sodbi, da materine zmožnosti sežejo do 600 EUR mesečno. Sodišče je ustrezno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni zahtevalo prevoda listin. Ker so tečajne liste javno objavljene in tako dostopne vsakomur, je smelo sàmo opraviti tudi preračun iz HRK v EUR, ne da bi to poprej storila tudi toženka. Drži pritožbena navedba, da iz izpiskov z bančnega računa izhaja, da toženka v določenem obdobju ni dvignila prejete plače in se je zato stanje na računu zviševalo, vendar to ne pomeni, da so bili njeni dohodki višji od ugotovljenih v sodbi. Neutemeljeni so očitki, da so pomanjkljivo ugotovljene toženkine možnosti za pridobitev višjih dohodkov bodisi z drugačno zaposlitvijo bodisi z dodatnim delom. Sodišče je upoštevalo toženkino izobrazbo, dejstvo, da v času skupnega življenja s tožencem ni bila zaposlena (in tako ni imela priložnosti za pridobivanje delovnih izkušenj), in njene zaposlitve po vrnitvi v Split. V oceno preživninske zmožnosti je vključilo tudi dolžnost prizadevanja, da si najde zaposlitev. Tudi ob dejstvu, da so tožniku iz časa skupnega življenja poznane okoliščine v zvezi s toženkino izobrazbo in delovnimi izkušnjami, so pritožbene navedbe presplošne, da bi vzbudile dvom o pravilnosti ugotovitve, do kod segajo toženkine pridobitne zmožnosti.

28. Pritožbeni pomisleki o pravilnosti zaključka, da so bile materine zmožnosti v začetnem obdobju po preselitvi v Split nekoliko manjše kot kasneje, so neutemeljeni že iz razloga, ker – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – ni vplival na razporeditev preživninskega bremena.

29. Razlogi sodbe o razporeditvi preživninske obveznosti med starši so manj natančni, kot želi pritožnik, a dovoljšnji, da omogočajo preizkus pravilnosti odločitve. Četudi ne upoštevamo stroškov s prevozi deklice na stike, je ob ugotovljenih dekličinih potrebah in dohodkovnih zmožnostih staršev odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena pravilna. Razmerje materinih in očetovih dohodkov znaša približno 30 : 70. Očetov denarni mesečni prispevek k preživljanju po izpodbijani sodbi obsega 54 % dekličinih potreb in niti z upoštevanjem ovrednotenja stroška za potrebe, ki jih oče krije tedaj, ko je deklica pri njem (hrana, higiena, nekaj oblačil)8 ne dosega 70 %.9 Navedeno dodatno pokaže, da je razporeditev preživninskega bremena v izpodbijani sodbi pravilna.

30. Zapis v zvezi s tožnikovimi stroški za stanovanje ne sodi med nosilne razloge odločitve. O pritožbenih navedbah v zvezi z njim se zato pritožbenemu sodišču ni treba izreči. 31. Neutemeljen je očitek o zmotnosti odločitve, da je tožnik dolžan za obdobje od avgusta 2016 do avgusta 2018 prispevati po 80 EUR mesečno. Ker je bila deklica v tem obdobju z začasno odredbo zaupana v varstvo in vzgojo materi, je bil oče dolžan prispevati za preživljanje v denarju. Tudi ob upoštevanju časa, ko je bila deklica pri očetu,10 ki je tedaj poskrbel za vse njene potrebe, je odločitev pravilna. Sodišče je namreč utemeljeno upoštevalo razmerje dohodkov staršev, ki je bilo ves čas izrazito v korist očeta.11

32. Neutemeljen je pritožnikov očitek o kršitvi pravice do izjave, ker ga sodišče ni pozvalo k podaji navedb o plačilu preživnine od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Tožnik je vedel, da gre za odločilno dejstvo, niti v pritožbi pa ni navedel, da katerega od plačil sodišče ni upoštevalo.

33. Odločitev o petnajstdnevnem roku za plačilo preživninske obveznosti, zapadle do izdaje izpodbijane sodbe, temelji na drugem odstavku 313. člena ZPP.

34. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni odločitvi o stroških postopka. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, temelji na ugotovitvah, - da je ureditev razmerja glede skupnega otroka v interesu obeh, - da se nekatera vprašanja po tožbi in nasprotni tožbi prekrivajo, - da mati ni uspela s celotnim predlogom, - da sta z vlaganjem številnih predlogov in pravnih sredstev oba prispevala k višjim stroškom postopka, - da so bili stroški prvega izvedenca kriti iz sredstev sodišča, stroške drugega, ki je bil postavljen na tožnikov predlog, mnenje pa je potrdilo prvo, pa je kril tožnik, - da je imela toženka višje stroške s prihodi na sodišče in – da sta obe stranki zastopala kvalificirana pooblaščenca.

35. Iz teh razlogov ne izhaja nasprotovanje tožnikovi pravici do uveljavljanja svojih pravic v postopku. Vlaganje predlogov in pravnih sredstev je upoštevano kot okoliščina, ki kaže na razmerje obsega stroškov, nastalih eni in drugi stranki. Tudi pri ugotovitvah o strošku drugega izvedenca in stroških prihoda na narok ne gre za "poskus pobotavanja", ampak za opredelitev okoliščin, pomembnih za odločitev po prostem preudarku (413. člen ZPP).

36. Pritožba ne vzbuja dvoma o tem, da ob enakem interesu vsake od strank, da se uredijo razmerja glede skupnega otroka, in ki utemeljuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ostale ugotovljene okoliščine nimajo take teže, da bi narekovale drugačno odločitev.

37. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ki bo v nadaljevanju poimenovan kot tožnik ali kot oče, toženka po tožbi in tožnica po nasprotni tožbi pa bo poimenovana kot toženka ali kot mati. 2 Toženka in njen odvetnik sta zamudila. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil zavrnjen. Tožnik ni navedel razlogov za izostanek. 3 Določba se glasi: "Sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati." 4 Predmet dedovanja naj bi bilo stanovanje, v katerem toženka živi s hčerjo in svojimi starši. 5 Glej npr. sodbo in sklep VS RS II Ips 264/2016 z dne 30. 1. 2017, 8. točka obrazložitve. 6 Tako že sodba VS RS II Ips 928/2008 z dne 28. 11. 2008. Glej npr. tudi sodbi VSL IV Cp 532/2017 z dne 18. 5. 2017, IV Cp 1886/2018 z dne 10. 10. 2018 in IV Cp 1887/2018 z dne 7. 11. 2018. 7 Glej sodbo VS RS II Ips 114/2018 z dne 21. 6. 2018. 8 Deklica preživi z očetom približno četrtino leta, kar pomeni v povprečju četrtino stroška za hrano, higieno in ostalo, ter nekaj oblačil in obutve, kar je mogoče oceniti z zneskom 50 EUR mesečno (37,50 EUR za prvo, ostanek za oblačila). 9 Tudi ob vključitvi ocenjenega stroška za preživljanje prostega časa pri očetu ta delež v zanemarljivem delu presega 70 %. Dekličine potrebe zgolj ob upoštevanju stroška za prosti čas pri očetu znašajo 420 EUR, očetov prispevek pa v takem primeru znaša 300 EUR oziroma 71,4 % dekličinih potreb. 10 V izpodbijani sodbi je natančno navedeno, koliko dni v posameznih mesecih je bila deklica pri očetu (5. točka obrazložitve). 8 mesecev po 10 dni, tri mesece od 10 do 14 dni, tri mesece po 14 dni, 4 mesece od 12 do 15 dni, nato 5 mesecev po dogovoru, v juliju in avgustu 2018 pa 10 oziroma 12 dni. Utemeljeno pa ni upoštevan čas, ko je oče deklico v nasprotju s sodno odločbo v avgustu 2018 zadržal pri sebi. 11 Pravilnost odločitve podpira tudi matematični izračun. Med avgustom 2016 in avgustom 2018 je deklica preživela pri očetu med 270 in 280 dnevi, kar je dobrih 35 % časa. Tožnik je tako pokril potrebe v vrednosti 135 EUR in niti ob upoštevanju 80 EUR njegov prispevek ne pokriva 70 % vseh dekličinih potreb.