Jedro

V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.

Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot nedovoljena zavrže.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen 2 (dve) leti zapora, v katero se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in prestajanja pripora, ki ga je šteti od dne 26. 11. 2025 od 22.25 ure dalje. V skladu z določilom tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo še denarno kazen v višini 100 (sto) dnevnih zneskov po 5,00 EUR, kar skupaj znaša 500,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe, na podlagi 48.a člena KZ-1 pa tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas 3 (treh) let. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama, na temelju cit. določila ter na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 pa mu je z izrečenim varnostnim ukrepom odvzelo tudi prevozno sredstvo, osebni avtomobil znamke Chery, tip Jetour X70, z reg. št. AT3209-AI. Skladno četrtemu odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški postavljene zagovornice obdolženega proračun. Povzeto je bilo storjeno s sodbo II K 89231/2025 z dne 19. 12. 2025.

2.Sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, v delu, ki se nanaša na višino izrečene kazni zapora, izpodbija zagovornica obdolženega A. A. Ker meni, da pri izreku kazni okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, niso bile v zadostni meri upoštevane, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče nižjo kazen zapora.

3.Pritožba ni dovoljena.

4.Obdolženi A. A. je ob sodelovanju zagovornice z Okrožnim državnim tožilstvom na Ptuju dne 19. 12. 2025 na podlagi četrtega odstavka 450.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenil sporazum o priznanju krivde za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, podrobneje opisano v obtožnici Kt/24035/2025 z dne 29. 11. 2025. V okviru slednjega se je obdolženi za očitano mu kaznivo dejanje z okrajno državno tožilko dogovoril (tudi) o vrsti, višini ter načinu izvršitve kazenske sankcije, konkretno za kazen 2 (dve) leti zapora, denarno kazen v višini 500,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za čas 3 (treh) let. Prav tako sta se obdolženi in okrajna državna tožilka dogovorila o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, in sicer mobilnih telefonov s SIM karticami in osebnega avtomobila.

5.Po dne 19. 12. 2025 pisno sklenjenem sporazumu o priznanju krivde je sodišče prve stopnje istega dne pravilno opravilo predobravnavni narok, v okviru katerega je predloženi in podpisani sporazum o priznanju krivde obdolženega A. A. kot zakonitega sprejelo.

6.Zagovornica ob načelnem poudarku pravice enakosti pred zakonom izpostavlja mnenje obdolženega A. A., da je kljub sklenjenemu sporazumu o priznanju krivde, glede na vse, premalo upoštevane olajševalne okoliščine, izrečena kazen zapora previsoka. Tozadevno navaja, da je še ne predkaznovani obdolženi, ki kaznivo dejanje iskreno obžaluje, takoj izročil svoj telefon in listinsko dokumentacijo, s priznanjem krivde pa je bistveno prispeval k izpolnitvi načela postopkovne ekonomičnosti. Vzporedno opozori, da bo zaradi izrečene kazni še najbolj kaznovana njegova številčna družina, torej partnerka in 5 otrok. Vendar ji v povzetem ne gre slediti, saj v pritožbenem izvajanju nekritično zanemari neizpodbitno dejstvo dne 19. 12. 2025 sklenjenega sporazuma o priznanju krivde obdolženega A. A., ki ga je prvostopenjsko sodišče na predobravnavnem naroku istega dne sprejelo in mu posledično izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med podpisnikoma. V opisani pravni situaciji namreč sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.

7.Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku. Drugi odstavek 370. člena ZKP namreč določa, da se v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde sodba sodišča prve stopnje ne sme izpodbijati iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločb o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji). Povedano drugače, zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu pravica do pritožbe po zakonu odvzeta. V prizadevanju za znižanje kazni zapora zato zagovornica ne more uspeti.

8.V posledici zakonske prepovedi izpodbijanja sodbe, izrečene na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, in ko je prvostopenjska sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je okrajna državna tožilka določila za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde (drugi odstavek 370. člena ZKP), se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb in predlogov ni opredelilo, pritožbo pa je moralo kot nedovoljeno zavreči (390. člen ZKP).

Glede na zavrženje pritožbe bi bil obdolženi A. A. dolžan plačati tudi ustrezno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, a ga je bilo iz istih razlogov, kot jih je tehtno opredelilo že sodišče prve stopnje (tj. družinske okoliščine in šibke premoženjske razmere), po četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dodatne finančne obremenitve oprostiti.

-------------------------------

1Za prim.: enako sklepa VSM VI Kp 82810/2024 z dne 13. 11. 2025 in III Kp 23716/2019 z dne 23. 10. 2019.