Jedro

Prevzeti delavec ima lahko v novem državnem organu samo tiste in take pravice iz delovnega razmerja, kot vsi drugi delavci tega organa. Z zakonom ali drugim predpisom ni bilo določeno, da bi delavci DURS, ki so bili prevzeti v Ministrstvo za finance, ohranili kakršnekoli prejšnje pravice, zlasti ne pravice do posebnih dodatkov k plači.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za spremembo odločbe tožene stranke o določitvi dodatkov k plači ter za plačilo neizplačanih dodatkov. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaradi prenosa pristojnosti za odločanje v davčnih postopkih na drugi stopnji, prevzeta kot delavka Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) v Ministrstvo za finance. Z izpodbijano odločbo je bila kot svetovalka Vlade razporejena v plačni razred s količnikom 7,60, določeni pa so bili tudi dodatki k plači: zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti, dodatek zaradi usklajevanja plač v javnem sektorju in dodatek za delovno dobo. Sodišče je odločilo, da so ji bili dodatki določeni pravilno glede na to, da ni več delavka DURS, temveč delavka Ministrstva za finance. Zato tudi ni več upravičena do dodatkov, ki so po Uredbi o količnikih za določitev plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96 in nasl. - Uredba) določeni le za zaposlene v DURS.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njeni pritožbi zoper prvostopno sodbo in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo določila Uredbe ter Zakona o upravi. Sodišče je navedlo, da se dodatek veže na organ (DURS) in ne na delo, ki ga posameznik opravlja, pri tem pa spregleda, da prehod pristojnosti odločanja predstavlja dejansko v tem delu pravno nasledstvo. Po prenosu celotnega sektorja in ene od funkcij davčne uprave iz DURS na Ministrstvo za finance, je tožnica še naprej opravljala povsem enako delo, enake zahtevnosti in odgovornosti, v istih prostorih in z istimi sredstvi. Zato je potrebno šteti Ministrstvo za finance v tem delu za pravnega naslednika DURS. Ministrstvo je na podlagi 76. člena Zakona o državni upravi prevzelo tudi delavce ter ustrezne pravice proračunske porabe, prostore, opremo in dokumentacijo, in se je od prevzema dalje štelo za davčni organ. Tak prevzem ne sme vplivati na tiste pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica imela, ko je opravljala delo v DURS. Tako naj bi Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 1/2001. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ne navede ne izrecno ne smiselno, zgolj pavšalno sklicevanje na (vse) revizijske razloge po 370. členu ZPP pa ne zadošča. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnica utemeljuje revizijo zgolj s tem, da naj bi šlo v danem primeru za pravno nasledstvo med DURS in Ministrstvom za finance, zaradi česar bi morala ohraniti vse pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka DURS tudi kot delavka Ministrstva za finance.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 1/2001. V navedeni zadevi je šlo za drugačen prevzem funkcij in delavcev. Šlo je namreč preoblikovanje dotedanjih občin v občine kot samoupravne lokalne skupnosti in posledično za prevzem državnih funkcij, ki so jih dotedanje občine opravljale. Šlo pa je tudi za drugačno sporno razmerje, tako glede tožbenega zahtevka kot glede odločitve. Predmet spora niso bile pravice do dodatkov, ki naj bi jih tožnik imel kot delavec občine, odločitev Vrhovnega sodišča pa se je tudi nanašala le na vprašanje pasivne legitimacije države.

V obravnavani zadevi pa gre za spremenjeno organizacijo v državnih organih oziroma za spremembo pristojnosti državnih organov. Z Zakonom o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002 - ZDU-1) je bila med drugim spremenjena tudi pristojnost za odločanje v upravnih postopkih tako, da je bil v primerih, ko je v določenem ministrstvu organiziran organ v sestavi, ta organ pristojen za vodenje postopka in odločanje na prvi stopnji, za odločanje na drugi stopnji pa je bilo pristojno ministrstvo (21., 25. in 76. člen ZDU-1). ZDU-1 je v 76. členu tudi določil posledice te spremembe v tistih primerih, ko je postopek na obeh stopnjah do tedaj vodil organ v sestavi. Tak je bil tudi primer DURS-a, ki je kot organ v sestavi Ministrstva za finance vodil davčni postopek in odločal na obeh stopnjah v davčnih (upravnih) zadevah. Vendar ZDU-1 ni posebej določal pravic delavcev, razen tega, da jih je ministrstvo dolžno prevzeti. Kako in kakšne so njihove pravice, pa je bilo urejeno v drugih predpisih.

Ob prevzemu še veljavni Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) je v 24a členu določal, da se delavca, katerega delo zaradi spremenjenega obsega dela in s tem povezanih organizacijskih sprememb v organu, ni več potrebno, z istim nazivom razporedi v skladu s 30. in 31. členom istega zakona. Razporejanje iz enega v drug državni organ v primerih, kot je obravnavani, predvideva druga alineja prvega odstavka 31. člena ZDDO, ki v tretjem odstavku še določa, da se v takem primeru delovno razmerje (v drugem organu) sklene brez javnega natečaja. Iz take ureditve jasno izhaja, da gre za prenehanje delovnega razmerja v enem organu in sklenitev (novega) delovnega razmerja v drugem organu.

To pa pomeni tudi, da ima (prevzeti) delavec v novem organu lahko samo tiste in take pravice iz delovnega razmerja kot vsi drugi delavci tega organa. Kot sta pravilno ugotovili že obe nižji sodišči ne ZDU-1 ne kakšen drug zakon ali drug predpis, niso določali, da bi prevzeti delavci DURS ohranili kakršnekoli prejšnje pravice, zlasti ne pravice do kakšnih posebnih dodatkov k plači. Posebej še Uredba ni bila spremenjena zaradi spremenjenih pristojnosti DURS in Ministrstva za finance.

Uredba v 10. členu določa dodatke, ki pripadajo delavcem DURS zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela. Določena sta dva dodatka: za tiste delavce DURS, ki ne smejo biti člani uprav ali nadzornih svetov gospodarskih družb ter ne smejo opravljati dejavnosti, nezdružljivih z opravljanjem davčne službe, in dodatek zaradi posebnih odgovornosti delavcev DURS. To sta dodatka, do katerih so upravičeni le delavci DURS. S spremembami in dopolnitvami Uredbe (Uradni list RS, št. 33/2000) je bil v 10. členu dodan drugi odstavek, ki je izrecno določil, da delavcev DURS, imenovanim v naziv višjega upravnega delavca, ki prejemajo dodatke po tem členu, ne pripadajo dodatki iz 8. člena Uredbe. Dodatki po 8. in 10. členu Uredbe se torej izključujejo, kar je tudi razumljivo, saj gre za dodatka zaradi enakih omejitev v zvezi z delom in zaradi posebnih odgovornosti. Dodatek za nezdružljivost je tudi po višini enak (15%). Uredba je torej popolnoma jasna in sta jo sodišči tudi povsem pravilno uporabili: delavcem DURS gredo dodatki po 10. členu Uredbe, višjim upravnim delavcem v drugih upravnih organih pa gredo (razen v posebej določenih izjemah), dodatki po 8. členu Uredbe.

V obravnavani zadevi očitno ni bilo sporno, da je tožnica ob razporeditvi v Ministrstvo za finance ohranila naziv in plačni količnik (tudi razporeditev sama ni predmet spora). Iz revizijskih navedb tudi ne izhaja, da bi bila sporna odločitev glede dodatka za delovno dobo in dodatka na podlagi dogovora o načinu usklajevanja plač v javnem sektorju v letu 2001. Iz revizije tudi ne izhaja, da bila predmet revizije odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dodatek iz 16. člena Uredbe. Predmet revizijske presoje je tako le odločitev o tem, da je tožnica upravičena do dodatka za nezdružljivost in dodatka zaradi posebnih odgovornosti po 8. členu in ne 10. členu Uredbe. Taka odločitev pa je iz zgoraj nevednih razlogov pravilna in zakonita.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).