Jedro

Ker je prva toženka zahtevek pripoznala in je bila nadaljnja pravda posledica ravnanja drugega toženca in tretje toženke oziroma njunega nasprotovanja tožbenemu zahtevku, bremeni obveznost povrnitve ustreznega dela stroškov tožeče stranke le njiju. Hkrati pa prva toženka ni upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov od tožeče stranke, kot je zahtevala v odgovoru na tožbo. Pravila iz 157. člena ZPP v primerih pripoznave le enega od nujnih sospornikov ni mogoče uporabiti, do zaključka pravde pa je prišlo zaradi umika tožbe takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijan sklep v točki II. izreka spremeni tako, da prva toženka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, v III. in IV. točki pa se spremeni tako, da sta drugi toženec in tretja toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, vsak v višini 596,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka so dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, vsak v višini 71,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo, da mora prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 656,02 EUR (II. točka izreka), drugemu tožencu stroške v višini 171,35 EUR (III. točka izreka) in tretji toženki v višini 897,00 EUR (IV. točka izreka), vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper odločitev o plačilu pravdnih stroškov (II. – IV. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da samo odloči o stroških postopka, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so vse tri tožene stranke v odgovoru na tožbo pripoznale tožbeni zahtevek. Sodišče bi tako moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, ker pa tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožene stranke so se v odgovorih na tožbo opredeljevale do navedb tožeče stranke, zato ni mogoče šteti, da se niso spustile v obravnavanje stvari. Glede prve toženke navaja, da ji je sodišče priznalo višje administrativne stroške, kot jih je sama priglasila ter s tem prekoračilo njen zahtevek za povrnitev stroškov. Neutemeljeno ji je priznalo stroške vloge, v kateri se je strinjala z umikom tožbe, saj slednja ni bila potrebna - posledice neodgovora na poziv sodišča so namreč enake kot posledice izrecnega soglasja z umikom tožbe. Sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da prva toženka ni dala povoda za tožbo. Povsem je spregledalo navedbe tožeče stranke, da sta povod dali druga in tretja toženka, zato naj sodišče njima naloži v plačilo stroške prve toženke. Glede drugega toženca navaja, da nikoli ni ravnal v smeri ureditve zemljiškoknjižnega dovoljenja. Ravno zaradi pasivnosti drugega toženca in tretje toženke, ki vse od 22. 11. 1993 nista poskrbela za vknjižbo lastninske pravice, je bila tožnica prisiljena vložiti tožbo. Glede tretje toženke pa poudarja, da je sodišče zmotno štelo, da ni dala povoda za pravdo, ker jo je tožnica zaprosila zgolj za izročitev originalne kupoprodajne pogodbe, medtem ko se tožba glasi na vpis lastninske pravice oziroma izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče tožnici neutemeljeno očita, da tretje toženke ni pozvala k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila, saj takšne procesne predpostavke tožba za vpis lastninske pravice ne predvideva, poleg tega je tretjo toženko k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila upravičen pozvati izključno drugi toženec. Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da je tretja toženka pričela z aktivnostmi šele po prejemu tožbe, čeprav je najmanj od poziva tožeče stranke vedela, da pogodba ni primerna za vknjižbo lastninske pravice. Glede višine priznanih stroškov pa navaja, da je bila vloga z dne 30. 3. 2016, v kateri je tretja toženka zgolj soglašala z umikom tožbe in ponovila že podane navedbe, nepotrebna in ji sodišče zanjo ne bi smelo priznati nagrade.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženim strankam. Tretja toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. 157. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa pravilo o povrnitvi stroškov v primeru, ko tožena stranka ne da povoda za tožbo in tožbeni zahtevek pripozna že v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. V takšnem primeru ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške. 158. člen ZPP pa ureja povrnitev stroškov v primeru umika tožbe, in sicer mora tožeča stranka v primeru umika tožbe povrniti stroške nasprotne stranke, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napačno presodilo, da so vsi trije toženci pripoznali tožbeni zahtevek. Pripoznava zahtevka pomeni izjavo tožene stranke, da je zahtevek tožnika utemeljen. Biti mora izrecna, jasna, brezpogojna in nedvoumna. V obravnavani zadevi je prva toženka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek izrecno pripoznala ter predlagala izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Enako pa ni mogoče trditi za drugega toženca in tretjo toženko, ki sta se tožbenemu zahtevku upirala in predlagala njegovo zavrnitev.(1) Ker imajo v pravdi na vpis lastninske pravice na podlagi petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zemljiškoknjižni lastnik ter stranke kasneje sklenjene prodajne pogodbe položaj nujnih sospornikov, je bila pripoznava zgolj prve toženke neučinkovita, saj lahko nujni sosporniki le vsi skupaj pripoznajo tožbeni zahtevek. Sodišče tako ni smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave, pritožbena graja v tej smeri pa je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je posledično odločitev o plačilu stroškov neutemeljeno oprlo na 157. člen ZPP, saj drugi toženec in tretja toženka zahtevka nista pripoznala, pripoznava prve toženke pa ni imela učinka.

7. Tožeča stranka je tožbo umaknila neposredno po zunajsodni izpolnitvi zahtevka s strani tretje toženke, do katere je prišlo še pred prvim narokom glavne obravnave. Kadar tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške tožeče stranke, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo.(2) Med strankama ni bilo sporno, da prva toženka povoda za tožbo ni dala, presoja sodišča prve stopnje, da povoda nista dali niti drugi toženec in tretja toženka, pa ni pravilna. Drugi toženec je povod za pravdo zagotovo podal, saj zemljiškoknjižnega stanja ni uredil, čeprav je bil zoper njega kot dolžnika v teku izvršilni postopek, v katerem je bila tožnica zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja napotena na vložitev obravnavane tožbe (priloga A5). Tretja toženka pa je bila v dopisu z dne 21. 7. 2015 (priloga A6) seznanjena z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem ter pomenom ureditve le-tega za tožnico. Z dopisom jo je tožnica pozvala k predložitvi listine, sposobne za vknjižbo v zemljiško knjigo, ki pa je tretja toženka ni posredovala. Kot je bilo navedeno, je tretja toženka potem tekom pravde izpolnila zahtevek tožeče stranke. Ker je prišlo do umika tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, drugega toženca in tretjo toženko bremenijo stroški postopka tožeče stranke.

8. Glede obveznosti povrnitve stroškov tožeče stranke s strani prve toženke, ki povoda za tožbo ni podala in je zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo, je potrebno uporabiti pravilo četrtega odstavka 161. člena ZPP, ki določa, da za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni. Ker je prva toženka zahtevek pripoznala in je bila nadaljnja pravda posledica ravnanja drugega toženca in tretje toženke oziroma njunega nasprotovanja tožbenemu zahtevku, bremeni obveznost povrnitve ustreznega dela stroškov tožeče stranke le njiju. Hkrati pa prva toženka ni upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov od tožeče stranke, kot je zahtevala v odgovoru na tožbo. Kot je bilo navedeno, pravila iz 157. člena ZPP v primerih pripoznave le enega od nujnih sospornikov ni mogoče uporabiti, do zaključka pravde pa je prišlo zaradi umika tožbe takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.(3) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijan sklep v skladu s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi z drugo in peto alinejo prvega odstavka 358. člena spremenilo tako, da prva toženka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, medtem ko sta drugi toženec in tretja toženka dolžna na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP povrniti vsak 1/3 potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke.(4)

9. Sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo priglašenih 1100 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife(5)) ter 1100 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT). Sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih nagrad za posvet s stranko in za pregled listin. 39. člen OT namreč jasno določa, da pripadajo stranki navedene nagrade zgolj v primerih, ko gre za samostojne storitve, sicer pa je nagrada za navedeni opravili že vsebovana v nagradi za sestavo tožbe. Za sestavo dopisa z dne 21. 7. 2015 sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašene nagrade v višini 200 točk, saj tar. št. 39/3 OT, na katero se tožnica sklicuje, za sestavo obrazloženega dopisa določa nagrado v višini 50 točk. Sodišče tožnici za sestavo vloge o umiku tožbe ni priznalo priglašene nagrade v višini 1100 točk po tar. št. 18 OT, navedena tar. št. namreč določa zgolj nagrado za vložitev tožbe, medtem ko je nagrada za sestavo tovrstne vloge v skladu s tar. št. 19/4 OT določena v višini 50 točk. Tožnica nadalje ni izkazala, da bi imela dejanske stroške za poštne in telekomunikacijske storitve ter za fotokopiranje listin v priglašeni višini 35 EUR. Je pa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT tožnica upravičena do pavšalnega zneska materialnih izdatkov v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk ter 1 % od vrednosti storitve nad 1000 točk, kar znaša 33 točk, kolikor je sodišče tožnici tudi priznalo. Glede priglašenega zneska sodne takse pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v primeru umika tožbe višina sodne takse po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah-1 zniža na tretjino, kar pomeni, da se sodna taksa v obravnavani zadevi zniža z (že plačanih) 1.449,00 EUR na 483,00 EUR, kolikor je sodišče tožeči stranki tudi priznalo. Skupaj je tako sodišče tožnici kot potrebne pravdne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado in materialne izdatke v višini 2333 točk oziroma 1.070,85 EUR(6), kar povečano za 22% DDV znaša 1.306,43 EUR; ter sodno takso v višini 483 EUR. Skupno potrebni pravdni stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.789,43 EUR, drugo in tretje tožena stranka pa sta tožnici dolžni povrniti vsaka 1/3 njenih potrebnih pravdnih stroškov, torej vsaka 596,48 EUR.

10. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je sodišče priznalo tudi stroške za sestavo pritožbe ter pri tem upoštevalo vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki znaša 1.724,37 EUR(7) (tj. 3757 točk). Nagrada za sestavo pritožbe tako znaša 375 točk (tar. št. 21/1 OT), materialni izdatki pa 7,5 točk (2% od vrednosti nagrade), skupaj torej 382,5 točk oziroma 175,57 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 214,19 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela zoper vse tri tožene stranke, vključno s prvo toženko, je vsaka izmed njih tožnici dolžna povrniti 1/3 stroškov pritožbenega postopka, torej vsaka 71,40 EUR. Tretja toženka do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ni upravičena.

Op. št. (1): Drugi toženec je v odgovoru na tožbo poleg navedb, da ureditve zemljiškoknjižnega stanja ne zmore iz finančnih razlogov, ugovarjal aktivni legitimaciji tožeče stranke in predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka. Tretja toženka se je ravno tako tožbenemu zahtevku upirala in navajala, da sama povoda za tožbo ni podala, da je tožba preuranjena in je posledično potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Op. št. (2): Ude et al, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2005, str. 46. Op. št. (3): Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 367/2007 z dne 18. 3. 2008. Op. št. (4): Tožeča stranka od toženih strank ni zahtevala solidarnega plačila pravdnih stroškov.

Op. št. (5): Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 2/2015; v nadaljevanju OT.

Op. št. (6): Vrednost odvetniške točke v skladu s prvim odstavkom 13. člena OT znaša 0,459 EUR.

Op. št. (7): Tj. seštevek višine stroškov, ki bi jih tožeča stranka na podlagi sklepa sodišča prve stopnje morala plačati toženim strankam.