Jedro

Sprememba obtožnega akta ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in za spremembo obtožnega akta zadošča že subjektivna ocena tožilca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 5. 2011 spoznalo V. R. in J. G. za kriva storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za katero je V. R. izreklo kazen eno leto zapora, J. G. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obema obdolžencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 4. 2012 pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V. R. pravočasno, dne 20. 7. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 27. 11. 2012. V zahtevi navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka s tem, ko je sprejelo modifikacijo obtožnega predloga, čeprav je šlo za novo obtožbo, po kateri je pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in obtožbo skladno z določbo 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženca zavrne.

3. Vrhovni državni tožilec v dogovoru na zahtevo, podanem dne 7. 12. 2012, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta se do enakih ugovorov obrambe že opredelili in jih obrazloženo zavrnili. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 21. 12. 2012 in njegov zagovornik dne 18. 12. 2012 seznanjena.

B.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja „absolutno bistveno kršitev postopka“, ker da je sodišče sprejelo modifikacijo obtožnega predloga, čeprav je šlo za vložitev novega obtožnega predloga, s katerim se obsojencu očita neko novo kaznivo dejanje, katerega pregon je že zastaral. Po navedbah vložnika v zahtevi je modifikacija dopustna skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP le, če na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, kar pa v konkretni zadevi ni bilo.

5. Obtožni predlog, ki mora po določbi prvega odstavka 434. člena ZKP obsegati tudi opis kaznivega dejanja (iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi), predstavlja podlago in okvir za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je predmet glavne obravnave. Ker je mogoče, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje kakor ga zatrjuje tožilec v obtožnem aktu, mu določba prvega odstavka 344. člena ZKP (ki določa, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, da naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico) omogoča spremembo obtožnega akta. Navedena zakonska določba daje možnost tožilcu spremeniti obtožni akt tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Sprememba obtožnega akta ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in za spremembo obtožnega akta zadošča že subjektivna ocena tožilca(1).

6. V konkretni zadevi je bil dne 3. 10. 2006 vložen neposredni obtožni predlog, ki je obdolženemu V. R. očital storitev kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (predelavo tovarniško odtisnjene številke šasije na vozilu Audi A3), kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ in kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ (soobdolženemu dal v prodajo pred tem lastniku odtujeno vozilo Audi A3, na katerem je bila predelana številka šasije, čeprav je vedel, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem); soobdolženemu J. G. pa storitev kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ (prodaja vozila Audi A3, ki je bilo lastniku odtujeno in na katerem je bila predelana številka šasije, novemu kupcu). Potem, ko je na glavnih obravnavah sodišče zaslišalo obdolženca, priče in izvedenca avtomobilske stroke ter izvedlo številne druge dokaze, je državna tožilka na obravnavi 12. 1. 2011 kaznivi dejanji prikrivanja opredelila kot kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter kvalifikaciji prilagodila tudi opis; v ostalem pa obtožni predlog (glede obdolženemu R. očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 256. člena KZ in po prvem odstavku 258. člena KZ) pa umaknila. Kot izhaja iz zapisnika iz glavne obravnave je državna tožilka za tem na glavni obravnavi 18. 5. 2011 vložila novo pisno modifikacijo obtožnega predloga (v opisu dejanja je ob nespremenjenih očitkih obdolžencema opis dopolnila z navedbo originalne številke šasije), modifikacija je bila vročena obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki na spremembo niso imeli pripomb, niti niso zahtevali roka za pripravo obrambe.

7. Vrhovno sodišče soglaša z obrazloženo presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje stran 5 do 6, sodba sodišča druge stopnje točka 5) o dopustnosti spremembe obtožnega predloga v konkretni zadevi in ugotavlja, da je državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožni predlog skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, pri tem pa ostala v okviru istega historičnega dogodka (prodaja ukradenega vozila Audi A3, ki je imel predrugačeno številko šasije, ob vedenju obeh obsojencev, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem), kot ga je obsojencema očital dne 3. 10. 2006 vložen obtožni predlog in tako ne gre za očitek nekega novega kaznivega dejanja, katerega pregon naj bi po navedbah vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti že zastaral. 8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, je zahtevo zagovornika obsojenega V. R. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010.