Jedro

S poravnavo, ki ima učinek izročilne pogodbe, se je tožnikov sin, ki je hkrati postal lastnik očetove nepremičnine, zavezal, da bo očetu zagotovil dosmrtno brezplačno bivanje v stari hiši, zagotovil brezplačno ogrevanje, vodo in elektriko, mu omogočil prost dostop do stare hiše, možnost gibanja po vsem posestvu, možnost parkiranja osebnega avtomobila in namestitev poštnega nabiralnika. Prav tako se je zavezal, da mu bo v primeru bolezni ali starostne onemoglosti zagotovil pomoč in postrežbo, bodisi sam ali po drugih osebah. Glede na naravo zgoraj navedene poravnave sodišče ugotavlja, da ji ni mogoče pripisati lastnosti izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla v smislu 557. člena Obligacijskega zakonika (pogodba o dosmrtnem preživljanju), torej ni mogoče v tej poravnavi dogovorjene obveznosti zagotavljanja oskrbe na domu razlagati drugače, kot je dogovorjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Republika Slovenija, Center za socialno delo Velenje, je v izpodbijani odločbi, št. 020-82-151/2004/3 z dne 22. 2. 2011 odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 502,79 EUR, od 10. 11. 2010 dalje (1. točka izreka); da glede na oprostitev iz 1. točke te odločbe prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalnega varstva znaša 219,00 EUR (2. točka izreka); da je B.B. v celoti oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe (3. točka izreka odločbe); da je C.C. oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe v višini 456,79 EUR (4. točke izreka); da je glede na oprostitev iz 4. toče izreka te odločbe prispevek C.C. k plačilu za storitve institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe 46,00 EUR (5. točka izreka); da storitev institucionalnega varstva za upravičenca iz 1. točke izreka te odločbe v višini razlike med oprostitvijo upravičenca in prispevki zavezancev doplača Mestna občina Velenje (6. točka izreka); da se oprostitev iz 1. in 4. točke izreka te odločbe usklajuje ob vsakokratni spremembi cene storitve (7. točka izreka); da se prispevek iz 5. točke izreka te odločbe letno, ob uskladitvi preživnin uskladi za odstotek uskladitve preživnin, objavljen v Uradnem listu RS (8. točka izreka); da se prispevek iz 2. in 4. točke izreka te odločbe uskladi dvakrat letno (9. točka izreka) in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je A.A., kot upravičenec do storitve institucionalnega varstva, dne 12. 11. 2010, pri Centru za socialno delo Velenje (v nadaljevanju CSD) vložil zahtevo za oprostitev plačila storitve v Centru D. Na podlagi pridobljenih podatkov je bilo ugotovljeno, da je zavezanec C.C. na podlagi sodne poravnave z dne 26. 5. 2009, sklenjene pri Okrožnem sodišču v Celju, pridobil lastninsko pravico na nepremičnini očeta A.A. in se zavezal, da mu bo zagotovil dosmrtno brezplačno bivanje v stari hiši, na naslovu v Velenju, z brezplačnim ogrevanjem vode in elektrike. C.C. je kot zavezanec za doplačilo domske oskrbe očeta dolžan prispevati sredstva, ki bi mu jih moral na podlagi sodne poravnave zagotavljati v domačem okolju za bivanje (elektriko, ogrevanje in vodo), kar znese 46 EUR mesečno. Ker prispevek C.C. ne dosega višine oprostitve A.A., je CSD izračunal plačilno sposobnost zavezanke B.B. Skliceval se je na določbo 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba). Pojasnil je, da je 10. 11. 2010 A.A. sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva v višini 721,79 EUR in izračunal oprostitev oziroma prispevek upravičenca, ki znaša 219 EUR, oprostitev upravičenca pa 502,79 EUR. Skliceval se je na določbo 3. točke 2. člena Uredbe, po katerih so k plačilu zneska, za katerega je A.A. oproščen plačila storitve dolžen prispevati C.C. in B.B.. C.C. je pridobil lastninsko pravico na zemljiščih, prej last upravičenca, na podlagi sodne poravnave, zato je prvostopenjski organ njegov prispevek določil v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, h kateri se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom. Ker na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se morajo določiti tudi prispevki ostalih zavezancev, v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena Uredbe). Pri izračunu prispevka B.B. je bilo ugotovljeno, da B.B. zneska, za katerega je oproščen A.A. ne more prispevati in je oproščena plačila storitve v celoti. V nadaljevanju se je prvostopenjski organ skliceval na določbo 99. člena ZSV in prvi odstavek 8. člena Uredbe in ugotovil, da mora za upravičence in zavezance, ki jim je priznana oprostitev plačila storitev, plačilo zagotavljati občina, v kateri ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče, zato mora Mestna občina Velenje v konkretnem primeru doplačati razliko med vrednostjo storitve in prispevkom upravičenca ter zavezanca, v višini 456,79 EUR.

3. Tožnica, Mestna občina Velenje, odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo je vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki se je izreklo za nepristojno in jo odstopilo Upravnemu sodišču. 4. Tožbo vlaga zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pojasnjuje, da je bil A.A. lastnik nepremičnin v k.o. …, na katerih se je na podlagi 7. točke sodne poravnave, opr. št. N 156/2008 z dne 23. 4. 2009, vknjižil kot lastnik C.C., ki je z njenim podpisom prevzel v izpodbijani odločbi navedene obveznosti do očeta. Več kot leto kasneje je A.A. vložil zahtevo za oprostitev plačila storitve v Centru D., CSD Velenje pa je z odločbo z dne 22. 2. 2011 odločil, da je zavezancu in upravičencu priznana oprostitev plačila storitev in da bo plačilo zagotavljala občina, v kateri ima upravičenec prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, saj nikjer ni urejeno vprašanje, kako je v primeru, če uporabnik storitve odtuji (odplačno ali neodplačno) svoje nepremičnine, preden uveljavlja oprostitev plačila institucionalnega varstva. Tožnica se srečuje z vedno več primeri, ko uporabniki storitve institucionalnega varstva prodajo ali podarijo svoje nepremičnine, ki bi jih občina, ki financira institucionalno varstvo, imela v zavarovanju za svoja plačila, s čemer se občini dela občutna škoda. Tako je v konkretnem primeru prvostopenjski organ, ki je odločal o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva za A.A., preverjal njegova lastna sredstva, ugotovil njegove zavezance za preživljanje in višine njihovih prispevkov, ni pa se opredelil do dejstva, ki mu je bilo v času odločanja znano, da je bil A.A. še eno leto pred uvedbo postopka lastnik nepremičnin, ki bi jih lahko prodal in si iz kupnine plačeval stroške institucionalnega varstva. Ker je v praksi takšnih primerov vedno več, po mnenju tožnice takšna razlaga predpisov ni pravilna. Tožnica zato meni, da ni dolžna prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za A.A., saj mu je C.C. v zameno za pridobljene nepremičnine zavezan nuditi popolno oskrbo na domu. Sodišču predlaga, da zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica zavezanka za doplačilo storitve institucionalnega varstva za upravičenca A.A. Njeno obveznost (iz 6. točke izreka izpodbijane odločbe) tožena stranka utemeljuje z določbo 99. člena ZSV, v povezavi z določbo 8. člena Uredbe, ki določa, da za upravičence in za zavezance, ki jim je z odločbo centra za socialno delo priznana oprostitev plačila storitev po prvem odstavku prejšnjega člena, zagotavljata plačila ali doplačila Republika Slovenija oziroma občina, v skladu z zakonom. Tožnica zatrjuje, da njena obveznost doplačila ne obstoji, saj je A.A. svoje nepremičnine, na podlagi sodne poravnave, opr. št. N 156/2008 z dne 23. 4. 2009, izročil sinu C.C., ki je za očeta prevzel določene obveznosti.

7. Sodišče pojasnjuje, da so v skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZSV upravičenci in zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, predpisuje Uredba, na katero se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski, kot drugostopenjski upravni organ. Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več, kot znaša njegova (zavezančeva) plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe).

8. Tožnica zatrjuje, da bi se v obravnavanem primeru morala pri določitvi prispevka C.C. k plačilu institucionalnega varstva za A.A. upoštevati prej navedena poravnava, s katero je pridobil vse nepremičnine A.A. Sodišče ugotavlja, da je bila dne 23. 4. 2009 pri Okrožnem sodišču v Celju sklenjena poravnava, ki ima učinek izročilne pogodbe. Po navedeni poravnani se je C.C., ki je postal lastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. 44 k.o. …, zavezal, da bo očetu zagotovil dosmrtno brezplačno bivanje v stari hiši, zagotovil brezplačno ogrevanje, vodo in elektriko, mu omogočil prost dostop do stare hiše, možnost gibanja po vsem posestvu, možnost parkiranja osebnega avtomobila in namestitev poštnega nabiralnika. Prav tako se je zavezal, da mu bo v primeru bolezni ali starostne onemoglosti zagotovil pomoč in postrežbo, bodisi sam ali po drugih osebah.

9. Sodišče glede na naravo zgoraj navedene poravnave ugotavlja, da tej poravnavi ni mogoče pripisati lastnosti izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla v smislu 557. člena Obligacijskega zakonika (pogodba o dosmrtnem preživljanju), torej ni mogoče v tej poravnavi dogovorjene obveznosti zagotavljanja oskrbe na domu razlagati drugače, kot je dogovorjena. To nadalje pomeni, da sodišče ne dvomi v pravilnost izračuna prispevka C.C., v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, h kateri se je zavezal s sodno poravnavo z dne 23. 4. 2009 in posledično ne v ugotovitev prvostopenjskega organa, da je v skladu z določbo 99. člena ZSV, v povezavi z določbo 8. člena Uredbe, tožnica dolžna doplačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca, v višini razlike med oprostitvijo upravičenca in prispevki zavezancev.

10. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.