Jedro

Pri reševanju zahtev po 5. členu ZDen se zahteva, da se ugotovi konkretno, v kakšni obliki in kdo je izvajal pritisk oziroma grozil, ne pa, kakšni so bili pritiski kar nasploh zaradi takratnih družbenih razmer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, zdaj vpisanih v vl. št. 183, 144, 136 in 137 k.o..., ki so prešle v družbeno last na podlagi prodajne pogodbe z dne 28.4.1959, sklenjene med tretjim predlagateljem in pravnimi predniki ostalih predlagateljev kot prodajalci ter Vinogradniškim gospodarstvom ... kot kupcem. Pomembno je, da ta ni bil državni organ ali predstavnik oblasti v smislu četrtega odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Odgovorni ljudje pri zadrugi, ki so sodelovali pri sklenitvi pogodbe, niso bili predstavniki oblasti, saj se zanje ne trdi, da bi imeli kakšen položaj v političnih organizacijah. Predlagatelji pa tudi niso dokazali resne nedopustne grožnje, saj splošna družbena psihoza to ni. Pogodba je bila sklenjena v času po revolucionarni preobrazbi družbenoekonomskih odnosov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvih treh predlagateljev proti sklepu zavrnilo in ga potrdilo. V obrazložitvi navaja, da predlagatelji res niso navedli in dokazali, kakšni so bili stiki med solastniki in predstavniki kombinata, za kakšne grožnje naj bi šlo in komu naj bi bile namenjene, v kakšni obliki in ob kakšni priložnosti. Pomembna okoliščina je, da je bila prejšnja lastnica nepremičnin zainteresirana obdržati lastninsko pravico na posestvu, njeni dediči pa so ga takoj po dedovanju prodali.

Proti temu sklepu so prvi trije predlagatelji vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagali revizijskemu sodišču, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za denacionalizacijo in nasprotna udeleženca zaveže, da povrneta stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajajo, kaj sta izpovedala tretji predlagatelj in prva predlagateljica. Določba 5. člena ZDen omogoča in zahteva širšo razlago in presojo grožnje, sile in zvijače. Prodajalce je bilo strah, da jim bo zemlja odvzeta brez odškodnine, če ne bodo prodali, zlasti še, ker je bilo zemljišče že poprej dvakrat vzeto. Prodano zemljišče je bilo otok sredi zemljišč v državni lasti. Da bi se izognili prisilnim ukrepom, so prodajalci prodali nepremičnino, čeprav s kupnino niso dosegli niti 40% prave vrednosti. Nepomembno je, ali se je pritisk izvajal ustno ali pisno. V času sklenitve pogodbe še ni bilo končano obdobje revolucionarne preobrazbe, saj se šteje, da je trajalo do uveljavitve Ustave SFRJ leta 1963. Revizija je bila vročena nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem iz revizije, da je treba grožnjo, silo in zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti po 5. členu ZDen pojmovati širše v kontekstu takratnih družbenih razmer in da odločanje po tem predpisu presega meje pravnih pravil o napakah volje. Pri odločanju v podobnih zadevah se je namreč tudi samo ravnalo po takšnih vodilih. Vendar je treba za utemeljenost zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo ravnanje predstavnikov takratne oblasti, ki je povzročilo napako volje ob sklenitvi pravnega posla. Tako imenovana posredna prisila države, ki je ustvarila takratno družbeno ozračje, ne zadostuje. To sledi že iz samega zakonskega besedila 5. člena ZDen, ki govori konkretno o grožnji, sili ali zvijači, ne pa o tem, da bi prešlo premoženje v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi takratnih razmer, takratnega ravnanja oblastnih struktur nasploh in podobno. Skratka, zakonodajalec ni tako široko zasnoval poprave krivic, ki so nastale s podržavljenjem na podlagi pravnega posla.

Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ne omogoča sklepanja o utemeljenosti zahteve za vrnitev, če se upoštevajo navedena stališča. Revizijske trditve o tem, da se je govorilo, da bodo morali dediči pravne prednice tako ali tako prodati zemljo, da so pritiskali nanje s trditvami, da sicer ne bodo dobili nobene odškodnine in da je bilo zemljišče nekakšen otok sredi zemljišč v državni lasti, zbledijo ob dejstvu, da sta se pravna prednika prodajalcev dvakrat uspešno uprla podržavljenju. Tako je J.Z. dosegel, da so mu leta 1946 podržavljeno premoženje po uspešnem pritožbenem postopku vrnili. Drugič pa je njegovi vdovi, kateri so premoženje podržavili na podlagi Zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij z odločbo Okrajne komisije za zemljiški sklad z dne 10.2.1956 (s katero je bila določena odškodnina v višini 689.153 din), s tožbo pred sodiščem uspelo, da je bila ta odločba razveljavljena. Zato ni mogoče sklepati, da bi na njene dediče v letu 1958, ko je prisila države že popuščala, pritiskali močneje kot poprej, in da bi bilo govorjenje o odvzemu brez odškodnine resno. Po drugi strani v tem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo pravno stanje zemljišč okoli zemljišča, ki je bilo predmet prodaje, poprej drugačno. Skratka, za otok sredi državnega premoženja je šlo že poprej in to ni bila nova okoliščina.

Ni pomembno, kakor sicer meni revizija, da ni izkazano, v kakšni obliki in kdo je izvajal pritisk. Pri reševanju zahtev po 5. členu ZDen se vendarle zahteva, da se ugotovi konkretno, v kakšni obliki in kdo je izvajal pritisk oziroma grozil, ne pa, kot rečeno, kakšni so bili pritiski kar nasploh zaradi takratnih družbenih razmer.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem nižjih sodišč, da je pomembna okoliščina, ki govori zoper zatrjevano prisilo oziroma grožnjo, dejstvo, da so upravičenci sklenili obravnavano prodajno pogodbo že tri dni po izdanem sklepu o dedovanju oziroma dobra dva meseca po smrti njihove matere - pravne prednice. Ta in njen mož sta se poprej 13 let uspešno borila za svojo zemljo in to v zdaleč bolj svinčenih časih, kot pa so bili leta 1959. Revizijske trditve tako niso omajale pravilnosti presoje nižjih sodišč, da ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zahteve za vrnitev prodanega premoženja, ker ni šlo ne za grožnjo ne za silo v smislu 5. člena ZDen. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti.