Jedro

Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti, ker lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in ker morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da bi bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.

Splošna sistemska pomanjkljivost v izvorni državi, ki je po mnenju sodišča v tem, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo osebe prisilno delati tam, kjer jim je določeno, pa tudi ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da je razlog za zapustitev izvorne države vojska. Dobil je namreč poziv za služenje vojaškega roka, vendar ga ni želel služiti, zato je pobegnil iz države. Ob morebitni vrnitvi v Eritrejo bi ga zaprli zaradi ilegalnega odhoda iz države, primoran pa bi bil tudi odslužiti vojaški rok.

3. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da si je želel svobodnega in mirnega življenja. Iz tega razloga je najprej sam zapustil šolo, da ga ne bi ujela vojska in ga odpeljala na služenje vojaškega roka, nato pa je še zapustil državo. Poziv za služenje vojske je dobil, ko je končal 10. razred šole, kar je običajno v Eritreji. V vojsko si ni želel, saj vojska v Eritreji nima časovne omejitve in ni dopusta ter je pravzaprav doživljenjska. V Eritreji ni bil nikoli fizično ogrožen. Ob vrnitvi bi ga zaprli zaradi ilegalnega odhoda iz države.

4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve med drugim navaja, kaj je ugotovila iz virov o stanju v izvorni državi tožnika, pri čemer podrobneje pojasnjuje, zakaj je težko dobiti zanesljive primarne vire in preverljive informacije. Tožena stranka se je opredelila do informacij, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika in ugotovila, da njihov precejšen del temelji na pričevanjih eritrejskih beguncev, prosilcev za mednarodno zaščito ali celo otrok brez spremstva, ki so zapustili Eritrejo. Nadalje tožena stranka na podlagi informacij o izvorni državi ugotavlja, da je leta 2002 eritrejska vlada vojaško obveznost podaljšala za nedoločen čas. Obstajajo tudi poročila, po katerih se osebe, za katere velja obveznost služenja vojaškega roka, zaposlujejo tudi v zasebnih podjetjih oziroma v podjetjih vladajoče stranke in v vojski. Tisti, za katere velja obveznost služenja vojaškega roka v civilnih enotah, so podrejeni svojim civilnim delodajalcem. Vendar pa ne odločajo sami, katero delo bodo opravljali. Tožena stranka je preverjala tudi, kakšnemu kaznovanju bi bil tožnik lahko podvržen glede na vojaški prekršek, ki ga je storil s tem, ko je dezertiral in ilegalno zapustil državo. Zaporna kazen za osebe na služenju vojaškega roka, ki so bile prijete pri izstopu iz države, se je od leta 2010 v praksi zmanjšala na 6 mesecev do 2 leti. Lahko se kaznujejo s samo nekajmesečnim priporom, kar je odvisno predvsem od okoliščin, kot so status v zvezi s služenjem vojaškega roka in število poskusov izstopa iz države. Osebe, ki se izognejo služenju vojaškega roka, vendar pozneje podpišejo pismo o obžalovanju, plačajo 2 % davek in tako uredijo svoj status ter se niso ukvarjale z dejavnostmi, kritičnimi do režima, so manj ogrožene, kot osebe, ki takega statusa niso uredile. Prav možnost plačila 2 % davka kaže na to, da je vrnitev v domovino po plačilu davka možna brez nevarnosti.

5. Za dejanje preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije gre glede na določilo drugega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v primeru, če bi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Glede na navedeno razlog, kot ga v prošnji uveljavlja tožnik, ne ustreza definiciji iz pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V izvorni državi tožnika ne poteka notranji ali mednarodni oborožen spopad. Tožnikovih navedb, da je pobegnil iz države pred služenjem vojaškega roka ni mogoče obravnavati kot preganjanje, kot ga opredeljuje kot Ženevska konvencija in ZMZ-1. Poziv za služenje vojaškega roka je bil pričakovan in tožnika ni presenetil. V državah, kjer je vojaška služba obvezna, je zavrnitev služenja pogosto kaznivo dejanje. Iz proučenih poročil izhaja tudi, da se osebe v Eritreji lahko kaznuje tudi s samo nekajmesečnim priporom v primeru dezerterstva ali izmikanju služenja vojaškega roka, zaradi česar ni mogoče trditi, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju.

6. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Obdobje pripora za osebe, ki dezertirajo iz vojaške službe, se je v zadnjih nekaj letih bistveno skrajšalo. Doba pripora najpogosteje traja od 6-8 mesecev, v praksi pa naj bi pripor trajal od 6 mesecev do 2 let. Razen tega mora biti v skladu s stališčem Sodišča EU v zadevi C-542/13 resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih sistemskih pomanjkljivosti v izvorni državi. Tožnik ni dokazal, da bi bil podvržen dejanjem, ki bi pretila njemu osebno. Prav tako ni uveljavljal ogroženosti oziroma resne škode zaradi nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Tožnik v tožbi povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je sama s sabo v nasprotju, ker iz nje izhaja, da je Eritreja z vidika virov o stanju v državi velik izziv, v nadaljevanju pa tožena stranka naenkrat najde objektivne verodostojne informacije. Tožena stranka je sama opozorila, da so informacije prej domneve kot informacije in da ni možno priti do primernih in objektivnih virov. Tožena stranka ni navedla, kako je prišla do virov, ki so bili neodvisni, zanesljivi in objektivni. Poleg tega je, sklicujoč se na Poročilo Norveškega centra o izvornih državah iz leta 2019, ugotovila, da sankcije za dezerterje in ubežnike verjetno niso tako travmatične, torej ni preprečila, ampak s tem, ko navaja, da verjetno niso, sama ne ve, ali so ali niso. Varnostna situacija v Eritreji je taka, da bi že sama po sebi utemeljevala zaščito ob upoštevanju dejstva, da ne gre za varno izvorno državo, ampak izrazito nevarno državo. V Eritreji tožnika nihče ni sposoben zaščititi. Služenje vojaškega roka je v praksi neomejeno in poteka v nečloveških pogojih. Tožnika je treba nujno zaslišati, ker so informacije o stanju v Eritreji protislovne. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je upoštevala vire, za katere je presodila, da temeljijo na kriterijih neodvisnosti in objektivnosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je uporabila novejše vire in tudi zadnje dostopne informacije o izvorni državi. Oporeka zaslišanju tožnika, saj je bil z njim opravljen osebni razgovor, na katerem je imel možnost, da pove vse, kar meni, da je pomembno za njegov primer. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da tožena stranka ni navedla, kateri viri so neodvisni, zanesljivi in objektivni. Meni, da tožena stranka ni argumentirano zavrnila njegovih informacij.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje, niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

12. Sodišče sicer meni, da glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti, ker lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in ker morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da bi bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca. Obveznemu služenju vojaškega roka so torej podvrženi vsi prebivalci, razen nekaterih izjem, zato ni mogoče govoriti o preganjanju, ki bi bilo podano zaradi posebnih individualnih okoliščin na strani tožnika. Poleg tega strah pred preganjanjem, ker se tožnik ni odzval pozivu za vojsko, ne ustreza definiciji lastnosti dejanj preganjanja, kot so navedene v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1. V skladu s tem določilom se kot dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije šteje pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, ali če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V konkretnem primeru pa ne gre za zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, saj tožnik niti ne trdi, niti iz informacij o stanju v izvorni državi ne izhaja, da bi v Eritreji potekal spopad ali da bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja.

13. Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ni namreč izkazano, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, saj je tožena stranka preverjala, ali bi bil tožnik podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za prekršek, ki ga je storil s tem, ko se ni odzval pozivu in ko je zapustil izvorno državo. Pri tem je ugotovila, da se je zaporna kazen za take osebe v praksi zmanjšala na 6 mesecev do 2 leti, lahko pa se take osebe kaznuje tudi samo z nekajmesečnim priporom. Torej je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke o neupravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite. Splošna sistemska pomanjkljivost v izvorni državi, ki je po mnenju sodišča v tem, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo osebe prisilno delati tam, kjer jim je določeno, pa tudi ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin prebivalstva. Iz 35. točke uvodne izjave Direktive 2011/95/EU izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. Sodišče v zvezi s tem še dodaja, da če bi bila splošna sistemska pomanjkljivost, ki so ji podvrženi vsi prebivalci, razlog za mednarodno zaščito, potem bi bilo treba prav vsakemu prebivalcu, ki prihaja iz določene države, v takih okoliščinah priznati pravico do mednarodne zaščite. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je že zgolj varnostna situacija v Eritreji zadosten razlog, ki utemeljuje zaščito.

14. Sodišče pa se tudi ne strinja s tem, da naj bi bila obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju, ker naj bi iz nje izhajalo, da objektivnih informacij o Eritreji ni, istočasno pa naj bi tožena stranka take informacije našla. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi res opozorila na to, da je pridobivanje informacij o stanju v Eritreji težavno in da so številne informacije le mnenja, domneve, ugibanja in ocene (stran 4 odločbe). Vendar pa je v nadaljevanju obrazložitve navedla, da se bo osredotočila predvsem na informacije, ki so dosledno in usklajeno predstavljene v različno objavljenih publikacijah (stran 5 odločbe). Nadalje na isti strani tožena stranka navaja, da je proučila informacije, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, vendar pa da mora v zvezi s tem opozoriti, da večina predloženih informacij temelji na pričevanjih eritrejskih beguncev, prosilcev za mednarodno zaščito ali otrok brez spremstva, ki odražajo predvsem lastno subjektivno zgodbo in mnenje o pobegih iz Eritreje. Torej se je do informacij, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, opredelila. Izrecno je navedla, katere informacije šteje za neaktualne in stare (stran 6 odločbe). Prav tako je izrecno navedla, katere informacije pooblaščencev pa so enake informacijam, kot jih je uporabila tudi tožena stranka pri odločanju (poročilo EASO iz leta 2019, Poročilo o stanju človekovih pravic ameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2018). V nadaljevanju odločbe na straneh 6, 7 in 8 nato povzema tiste informacije, ki jih je štela za relevantne in so tudi v opombah izrecno navedene. Torej je iz obrazložitve možno razbrati, katere informacije je tožena stranka štela za aktualne in relevantne. S tem je dovolj jasno navedla, na katere informacije se je oprla, katere šteje za dovolj zanesljive in je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Sodišče glede tega ni zaznalo nobene protislovnosti.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

16. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. Ocenilo je, da dokaz z zaslišanjem tožnika, kot ga je tožnik predlagal, ni potreben, saj je bil ta dokaz že izveden v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Ni izkazano, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Ker po mnenju sodišča ni utemeljena tožbena navedba, da bi bile informacije same po sebi nasprotujoče si in je sodišče v tej sodbi že obrazložilo, da je iz odločbe razvidno, katere informacije šteje tožena stranka za zanesljive, tudi iz tega razloga po presoji sodišča glavna obravnava, kjer bi se še enkrat izvedel isti dokaz, ki je bil že izveden v upravnem postopku (zaslišanje tožnika), ni potrebna. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.