Jedro

Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer in če je zatrjevana škoda njegova posledica.

Ker je dokazano, da je kritičnega dne do prometne nezgode prišlo na način, kot ga je navedel tožnik in je dokazano, da je v tem škodnem dogodku utrpel škodo, je ob pravilni uporabi določil OZ sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka in da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine utemeljen po temelju, oziroma je podano zavarovalno kritje iz naslova AO-plus in kasko zavarovanja na podlagi pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s pravnim prednikom tožene stranke.

2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da zavarovalni primer ni nastal, ker je dokazni postopek pokazal, da vse poškodbe na vozilu niso posledica nesreče, ki je predmet pravdnega postopka, zato tožnik ni uspel dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Tožnik je z navedbo, da je povzročitelj prometne nesreče prekludiran, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo zavarovanja AO-plus zaradi nesklepčnosti zavrniti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku niso sporne naslednje relevantne okoliščine: - da ima tožeča stranka sklenjeno zavarovalno pogodbo, katere del sta zavarovanje avtomobilskega kaska in zavarovanje AO-plus; - da je bilo vprašanje, ali je šlo v konkretnem primeru za simulirano prometno nesrečo oziroma zavarovalniško goljufijo, predmet kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, pod opr. št. I K 44873/2012 in da je bil tožnik kot obdolženec oproščen na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44873/2002 z dne 24. 2. 2006 očitanega kaznivega dejanja, kjer je bilo ugotovljeno, da je do prometne nesreče 8. 1. 2011 dejansko prišlo; - da je do nesreče prišlo v nočnem času, ko je tožnik peljal po ozki cesti, ki ne omogoča običajnega srečanja dveh vozil; - da je tožnik vozil 40 km/h in bi vozilo lahko pravočasno ustavil, če bi njegova hitrost znašala 30 km/h, - da je do prometne nesreče prišlo zaradi oplazenja nasproti vozečega vozila, ki mu je sledilo trčenje tožnika v obcestno drevo;

6. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, št. 97/07, v nadaljevanju OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (prvi odstavek 131. člena OZ).

7. V pritožbenem postopku ni več spora o okoliščini, da se 8. 1. 2011 prometna nesreča res zgodila, obstoj zavarovalne pogodbe med pravdnima stranka pa tako ali tako nikoli ni bil sporen. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je prišlo do oplazenja vozil in pri tem do nastanka deformacije na levem bočnem delu tožnikovega vozila Renault Megane, na višini okrog 50 cm od tal in v dolžini 150 cm. Po čelnem naletu v drevo so na avtomobilu nastale tudi poškodbe prednjega dela tožnikovega vozila. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da deformacije v obliki udrtine pločevine spodnjega zadnjega dela prednjega levega blatnika, odtrganje okrasne letve na voznikovih vratih ter deformacija praga pod voznikovimi vrati (udrtine in raze) niso mogli nastati kot posledica bočnega oplazenja z nasproti vozečim vozilom, niti ob kasnejšem trčenju v drevo. V primerjavi s preostalimi poškodbami vozila izvedenci ugotavljajo, da so slednje manjše v primerjavi s tistimi oplazenji vozila in naletu v drevo. Ob trku v drevo so na avtomobilu nastale plastične deformacije prednjega dela prečnega in vzdolžnega dela karoserije. Deformirana je pločevina na prednjem delu prednjega levega blatnika in navznoter na zadnjem delu blatnika. Vidna je reža na stiku zadnjega dela prednjega levega blatnika in prednjega dela prednjih levih vrat. Enako velja za poškodbe prednjega odbijača. 8. Tožnik je uspel dokazati, da je v prometni nesreči 8. 1. 2011 utrpel škodo, ker ni spora o okoliščini, da je bilo vozilo zavarovano pri toženi stranki, je bilo dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (takoimenovani ugovori nenastale pravice) na strani zavarovalnice. Med takšne ugovore spadata ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker je za škodo odgovorna druga oseba, kot navedba da med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, ker vse poškodbe na vozilu niso nastale v prometni nezgodi 8. 1. 2011. 9. V času škodnega dogodka je imel tožnik pri pravnem predniku tožene stranke sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO zavarovanje) ter zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus zavarovanje).

10. Tako kazenski postopek, kot tudi dokazni postopek v pravdnem postopku pokazal, da prometna nesreča ni bila povzročena namerno oziroma zaradi prevare. Izvedeni dokazi so potrdili, da se je prometna nesreča v večernih urah januarja 2011 zgodila, potrjeno je tudi, da so nastale poškodbe na avtomobilu, ki so naštete v 7. točki obrazložitve te sodbe. Dejstvo, da nekaj poškodb ni moglo nastati v škodnem dogodku, ki je predmet te pravde, pa ne more biti razlog za izključitev odgovornosti, da izplača dogovorjeno zavarovalnino. Poškodbe, ki niso mogle nastati v nesreči januarja, so po ugotovitvah izvedenca manjšega pomena v primerjavi s poškodbami, ki so nastale v škodnem dogodku, ki je predmet te pravde. Zato v konkretnem primeru ne pomenijo negacijo vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Tožniku je namreč uspelo stopnjo prepričanja dokazati, da je prišlo do prometne nesreče in da je večino poškodb nastala na način, ki je bilo ugotovljeno, da je potekel škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določila materialnega prava, ko je zaključilo, da se zaradi tega zavarovalnica ni razbremenila svoje odgovornosti.

11. Odsotnost tožnikove trditvene podlage do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, da so vse poškodbe, ki jih je utrpel nastale po krivdi nasproti vozečega vozila, ne izključujejo tožnikovega zahtevka iz sklenjenega zavarovanja AO-plus zavarovanja, ker je trditveno in dokazno breme za takoimenovani ugovor nenastale pravice na toženi stranki – zavarovalnici.

12. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova AO-plus tudi ni nesklepčen, saj se tožnik v tožbi, niti v prvi pripravljalni vlogi ni skliceval, da je za nastanek prometne nesreče odgovorno nasproti vozeče vozilo, ampak je navajal, da je kritičnega dne prišlo do prometne nesreče zaradi oplazenja med vozilom tožnika in neznanim vozilom in da je tožnik posledično trčil v obcestno drevo in da so praktično vse poškodbe tožnikovega vozila nastale v tem škodnem dogodku, v katerem je utrpel tudi telesne poškodbe.

13. Dejstvo, da je tožnik 16. 1. 2020 delno umaknil tožbeni zahtevek za reparacijo premoženjske škode, ki je nastala zaradi deformacije v obliki udartine pločevine spodnjega zadnjega dela prednjega levega blatnika, odtrganja okrasne letve na voznikovih vratih in deformacije praga pod voznikovimi vrati (udartine in raze), ne predstavlja spremembe tožbe v smislu določila 184. člen ZPP, kot to zmotno zaključuje tožena stranka in sodišče prve stopnje. Napačno razumevanje instituta spremembe tožbe pa na pravilnost odločitve v tem postopku ni imelo nikakršnega vpliva.

14. Pritožnica nekritično prezre, da so izvedenci potrdili, da je do prometne nesreče prišlo in na način, kot ga je opisal tožnik, kot tudi, da je večina poškodb nastala v škodnem dogodku, ki je predmet pravde. Zaradi tega se konkretni primer bistveno razlikuje od primera na katerega se sklicuje tožena stranka in ga je obravnavalo Vrhovno sodišče pod opr. št. II Ips 45/2011 z dne 26. 9. 2011. Tako policisti, kot izvedenci so potrdili, da je do prometne nesreče in do večine poškodb na vozilu kritičnega dne dejansko prišlo, zato pritožbena navedba, da vzročne zveze med dogodkom in škodo ni, ne vzdrži. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena v 9. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje, saj jo v celoti sprejema kot popolno in pravilno. Tožena stranka se z lastno enostransko dokazno oceno ne more razbremeniti, pomanjkljive trditvene podlage glede okoliščin na podlagi katerih bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti in dokazno breme brez ustrezne pravne podlage prevaliti na tožnika.

15. Ker je torej dokazano, da je kritičnega dne do prometne nezgode prišlo na način, kot ga je navedel tožnik in da je dokazano, da je v tem škodnem dogodku utrpel škodo, je ob pravilni uporabi določil OZ sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka in da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku 8. 1. 2011, kar seveda izključuje odgovornost za škodo, za katero je ugotovljeno, da ni nastala v tem škodnem dogodku.

16. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene in kjer pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 164. členom ZPP).