Jedro

Presoja o pravični denarni odškodnini za negmotno škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v letih 1951-1954. Najvišja plača državnega uslužbenca je bila leta 1952 22.500 din (Temeljna uredba o nazivih in plačah uslužbencev državnih organov, Ur.l.FLRJ 14/52), ali sedaj 0,02 SIT. Te podatke revizijsko sodišče navaja zaradi lažje ponazoritve, zakaj po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru pri povrnitvi vtoževane škode ni moč izhajati iz tožnikovega zaslužka pred odvzemom prostosti. Vztrajanje pri povrnitvi le takratne plače (t.j. "tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost" - 394. čl. ZOR), bi v konkretnem primeru pomenilo zanikanje obstoja terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka, kljub nesporni pravici tožnika do povrnitve te škode, saj je takratno najvišjo plačo državnega uslužbenca zaradi znanih razlogov (izredno visoka inflacija ter dve denominaciji domače valute, zaradi katerih je razmerje med takratnim din in sedanjim SIT 1 : 1.000.000,00) komaj moč izraziti v današnji domači valuti. Zato ni nepravilno materialnopravno izhodišče, ko sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ni izhajalo iz plače tožnika, ki bi jo prejemal, če ne bi prišlo do neupravičenega odvzema prostosti. V takšni situaciji pa tudi ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine za gmotno škodo po prostem preudarku (223. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti ter toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v znesku 3.216.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene in tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da naj prisojeno odškodnino ustrezno zniža. V reviziji sodišču očita, da pri odmeri odškodnine za negmotno škodo ni izhajalo iz odškodnin, ki jih sodišča v sedanjem času prisojajo za druge pravno priznane oblike negmotne škode. Kljub velikemu trpljenju tožnika v času prestajanja zaporne kazni, njegova življenska pot le ni bila tako spremenjena, kot je npr. pot mladega invalida. Sodna praksa je po mnenju tožene stranke pomemben faktor pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine v sedanji družbi in presoji pravičnosti dosojene odškodnine. Prav tako sodišče ni utemeljilo svoje odločitve glede odškodnine za negmotno škodo z vidika individualnega namena in pravičnosti prisojene odškodnine. Ob presoji mora sodišče upoštevati tudi, da odškodnina ne bi zgrešila svojega družbenega namena. Tako je potrebno upoštevati družbeno realnost. Plačnik je država oziroma posredno njeni davkoplačevalci. Ker čaka na odločitev še veliko tovrstnih primerov, krivic, storjenih v preteklosti ne bo moč popraviti, ne da bi bili pri tem oškodovani ostali pripadniki države kot davkoplačevalci in povzročene nove krivice. Tožena stranka nadalje meni, da prisojeni znesek, upoštevaje ugotovljene okoliščine primera, ni pravičen in pomeni neopravičeno obogatitev tožnika na račun drugih. V reviziji nadalje očita sodišču, da je sodišče zmotno uporabilo 394. člen ZOR, saj odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka ne bi smelo valorizirati. Nepravilno pa je uporabljen tudi 223. člen ZPP, saj za odločanje po prostem preudarku niso bili izpolnjeni pogoji. Sodišče druge stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker je v obrazložitvi navedlo, da je sodišče uporabilo pri odmeri odškodnine podatke o plači direktorja GG N. za januar 1992, ne pa za april, kot to izhaja iz dokazov in obrazložitve sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna (med drugim) odškodnina za izgubljeni zaslužek za 36 mesecev v času neutemeljeno odvzete prostosti, in sicer za čas od 24.1.1951 do 19.2.1954, ko se je tožnik ponovno zaposlil. O odškodnini zaradi izgube zaslužka se tedaj v konkretnem primeru odloča po skoraj štiridestih letih, odkar je do škode prišlo. Najvišja plača državnega uslužbenca je bila leta 1952 22.500 din (Temeljna uredba o nazivih in plačah uslužbencev državnih organov, Ur.l.FLRJ 14/52), ali sedaj 0,02 SIT. Te podatke revizijsko sodišče navaja zaradi lažje ponazoritve, zakaj po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru pri povrnitvi vtoževane škode ni moč izhajati iz tožnikovega zaslužka pred odvzemom prostosti. Vztrajanje pri povrnitvi le takratne plače ( t.j."tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost" - 394. čl. ZOR), bi v konkretnem primeru pomenilo zanikanje obstoja terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka, kljub nesporni pravici tožnika do povrnitve te škode, saj je takratno najvišjo plačo državnega uslužbenca zaradi znanih razlogov (izredno visoka inflacija ter dve denominaciji domače valute, zaradi katerih je razmerje med takratnim din in sedanjim SIT 1 : 1.000.000,00) komaj moč izraziti v današnji domači valuti. Zato ni nepravilno materialnopravno izhodišče, ko sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ni izhajalo iz plače tožnika, ki bi jo prejemal, če ne bi prišlo do neupravičenega odvzema prostosti. V takšni situaciji pa tudi ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine za gmotno škodo po prostem preudarku (223. čl. ZPP).

Glede uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2.odst. 354. čl. ZPP je revidentki potrebno pojasniti, da je takšna kršitev podana le, če obstoji protispisnost glede odločilnih dejstev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo o odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pri tem pa navedlo, da je dohodek direktorja GG za mesec april 1992 (sodba sodišča 1.stopnje je bila izdana 3.6.1992) znašal 84.137,30 SIT, zato je zahtevek glede izgubljenega zaslužka (v znesku 2.016.000,00 SIT) v mejah tega dokaza. Res je sodišče druge stopnje, ko je presojalo utemeljenost tega dela zahtevka, obrazložitvi sodišča prve stopnje dodalo, da je sodišče upoštevalo dohodek direktorja GG N. za mesec januar 1992 (da je sodišče z ugoditvijo zahtevku v celoti pravzaprav upoštevalo dohodek direktorja GG N. za januar 1992, je razvidno iz pritožbe tožnika), ne pa dohodek na dan izdaje sodbe. Toda to ob povedanem ni bilo odločilno dejstvo za odločitev o tem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je bilo namreč, kot je samo zapisalo (obrazložitev sodbe sodišča 1.stopnje, str. 4), pri odločanju o tej odškodnini omejeno s tožbenim zahtevkom.

Prav tako po presoji revizijskega sodišča ni podana v reviziji uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava glede odmere odškodnine za negmotno škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je moč povzeti, da je bila tožniku neupravičeno odvzeta prostost za več kot tri leta v času od 24.1.1951 do 19.2.1954. V preiskovalnem zaporu je prebil sedem mesecev, nato so ga premestili v zapor v Tacnu, februarja ali marca 1952 pa v zapor v Bilečo. V času, ko je bil zaprt, je bil izpostavljen najrazličnejšim oblikam psihičnega in fizičnega nasilja. Trpel je nizkotna ponižanja, napade na telesno in duševno integriteto, kar je tožnika spravilo v skrajni obup, duševno apatičnost in do skrajnosti kritično zdravstveno stanje. Tožnik je bil izpostavljen neprekinjenemu "bojkotu", kar je pomenilo, da je moral opravljati najtežja fizična dela (ročno čiščenje greznic, prenašanje velikih skal, tolčenje skal, pri čemer so mu drobci povzročali rane po telesu), in brutalnim telesnim napadom.

Iz skopo povzetih dejanskih ugotovitev o trajanju in prestajanju neutemeljeno odvzete prostosti je moč skleniti, da obravnavana neutemeljeno odvzeta prostost ni pomenila v času prestajanja kazni le okrnitve tožnikove svobode. V tem času je bil tožnik izpostavljen najrazličnejšim oblikam mučenja (tako psihičnega kot tudi fizičnega). Prav grozovitost prestajanja relativno dolge prostostne kazni, ki je bilo vseskozi na robu človeške vzdržljivosti, postopki mučenja pa na robu človeškega razuma, pričajo o izjemno hudem posegu v tožnikovo osebnost. Pretrpljenih duševnih bolečin ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo. Zato oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (1. odst. 200. čl. ZOR), ki naj mu omogoči kakšno zadovoljstvo. Pretrpljenih duševnih bolečin tudi ni moč izmeriti. Zato določilo 200.člena ZOR ne daje nekih konkretnih izhodišč za presojo pravične odškodnine v določenem primeru: sodišče upošteva stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za negmotno je prav njeno bistvo. Tako kot povrnitev škode pri negmotni škodi že pojmovno ni mogoča, tudi o oškodovančevi - okoriščenčevi - neopravičeni obogatitvi na račun povzročitelja škode - prikrajšanca - ni moč govoriti.

Ob odmeri pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tako stopnjo duševnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1.in 2.odst.200.čl.ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Posredno se skozi ta razmerja odraža - med drugim - tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Le v tem obsegu sodišče lahko (in mora) ob odločanju o pravični denarni odškodnini upošteva(ti) zatrjevano "družbeno realnost" tudi v konkretnem primeru, ko je plačilo odškodnine naloženo državi. Na presojo ob povedanem prav tako ne more vplivati zatrjevani obstoj drugih morebitnih oškodovancev iz tovrstnih primerov.

Opisana narava, teža in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, upoštevaje pri tem uvodoma zapisane dejanske ugotovitve, po prepričanju revizijskega sodišča obravnavano škodo uvrščajo med večje. To pa se mora primerno izraziti tudi skozi višino denarne satisfakcije (1.in 2.odst.200.čl.ZOR; prim.zgoraj). Ker s prisojenim znsekom ob povedanem po presoji revizijskega sodišča omenjeni širši okvir (prim.zgoraj) ni presežen, z grajano odmero pravične denarne odškodnine materialno pravo (200.čl.ZOR) ni bilo uporabljeno v škodo revidentke (374.čl.v zv. s 399.čl.ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).