Jedro

V ravnanju obdolženca, ki je na ozemlju Republike Slovenije v neposredni bližini zelene meje z Republiko Hrvaško, po vnaprejšnjem dogovoru z osebo I., v poznih nočnih urah (22.15 uri) počakal tri osebe (družino iz Kosova, ki je pred odhodom iz Kosova za pot v Italijo plačala 6.000 DEM) za katere je vedel, da bodo mejo prestopili ilegalno in jih zatem v prtljažniku svojega vozila odpeljal v notranjost države - do Metlike, kjer je bil po delavcih policije ustavljen, so podani vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ, saj je bil obdolženec le eden izmed členov organizirane skupine pri spravljanju družine iz Kosova v Italijo.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu I.G. po določbi drugega odstavka 311. člena KZ izreče kazen 7 (sedem) mesecev zapora, v katero se obdolžencu po določbi prvega odstavka 49. člena KZ všteje čas prebit v priporu od 22.09.1998 do 02.10.1998; pritožba obdolženčevega zagovornika pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v plačilo pa je sodišče obdolžencu naložilo tudi stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožiladržavna tožilka in obdolženčev zagovornik.

Državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbjano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen. Obdolženčev zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga,da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbjano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja.

Višje državno tožilstvo v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga le ugoditev pritožbi državne tožilke.

Utemeljena je le pritožba državne tožilke.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Ob oceni zagovora obdolženca in vseh izvedenih dokazov, pa so prepričljivi tudi razlogi izpodbijane sodbe, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na način kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Obdolženec sam prizna, da je na ozemlju Republike Slovenije v neposredni bližini zelene meje z Republiko Hrvaško, po vnaprejšnjem dogovoru z osebo Idriz, v poznih nočnih urah (22.15 uri) počakal tri osebe (družino iz Kosova) za katere je tudi vedel, da bodo mejo prestopili ilegalno in jih je zatem v prtljažniku svojega vozila odpeljal v notranjost države - do Metlike, kjer je bil po delavcih policije ustavljen. Izvedeni dokazni postopek pa tudi ne dopušča dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je družina s Kosova, ki so državljani ZRJ, že pred odhodom iz Kosova za pot do Italije plačala 6.000 DEM. Glede na vse okoliščine dejanja, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da naj bi s svojim delovanjem delal le (brezplačno) uslugo nekemu Idrizu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obdolženec le eden izmed členov organizirane skupine pri spravljanju družine D. iz Kosova v Italijo ter so tako neutemeljene navedbe v pritožbi, da v ravnanju obdolženca niso podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja, ker da je obdolženec izvajal le prevoz na ozemlju Republike Slovenije.

Za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo je po določbi drugega odstavka 311. člena ZKP predpisana kazen zapora do treh let. Pritrditi je pritožbi državne tožilke, da teža in vse okoliščine dejanja ne opravičujejo izreka pogojne obsodbe. Ne le, da so ta kazniva dejanja v velikem porastu, temveč organizatorjem predstavljajo donosen vir dohodkov. V konkretnem primeru pa ni moč prezreti tudi, da je obdolženec, ki je državljen Republike Hrvaške, kaznivo dejanje izvrševal na območju tuje države, s čimer je, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pokazal tudi veliko mero drznosti. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo kazen. Pri odmeri višine kazni pa je upoštevalo olajševalne okoliščine (obdolženčeve družinske razmere, obžalovanje dejanja) kot jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v priporu, pa mu je po uradni dolžnosti v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo le pritožbi državne tožilke in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je obdolženca, ki ni redno zaposlen in je dolžan preživljati dva mladoletna otroka, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, saj bi bilo lahko s plačilom le teh ogroženo njihovo preživljanje.