Jedro

Nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, sodišče ni ugotovilo le glede na njegovo prejšnje življenje, pač pa tudi ob upoštevanju, da je utemeljeno sumljiv, da je v razmerno kratkem časovnem obdobju storil kaznivo dejanje, opisano v izreku sklepa o preiskavi, s katerim naj bi s soobdolžencem pridobila veliko premoženjsko korist, ki presega 17 milijonov SIT.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolžena D.S. in A.P. teče pri Okrožnem sodišču v M. preiskava v smeri nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl.212/III in I KZ, ki je - kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi z dne 31.5.1996 - sestavljeno iz 5 posameznih dejanj.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v M. je s sklepom z dne 23.5.1996, zoper obd.D.S odredil pripor iz pripornega razloga po 3.točki II.odstavka 201.člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v M. je s sklepom z dne 24.5.1996, kot neutemeljeno zavrnil pritožbo zoper sklep, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik.

Zagovornik obd. D.S. je dne 3.6.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Predlaga, da VS RS izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v I.odstavku 19.člena res določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Vendar pa je potrebno v zvezi s tem pripomniti, da je v II.odstavku navedenega člena Ustave Republike Slovenije določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Določilo I.odstavka 20.člena Ustave Republike Slovenije pa določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določilu 3.točke II.odstavka 201.člena ZKP pa je mogoče odrediti pripor zoper tistega, za katerega je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Poseg v človekovo osebno svobodo je sicer res hud poseg v njegovo telesno integriteto, vendar pa je potreben v primerih, ko je treba z odreditvijo pripora zavarovati pravice drugih, torej varnost ljudi, ki pa ne pomeni le varnosti njihove telesne integritete, pač pa se nanaša tudi na varnost njihovega premoženja. Pritrditi je sicer treba stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je potrebno ustavne in zakonske določbe glede odvzema prostosti razlagati restriktivno. Vendar pa so bile v obravnavani zadevi s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora ugotovljene tiste posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Res je sicer, da je v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ki je bil izdan pred sklepom o uvedbi preiskave, navedeno, da je obdolženec osumljen najmanj 10 kaznivih dejanj velike tatvine, medtem ko je zoper njega in soobdolženega A.P. s sklepom z dne 31.5.1996, uvedena preiskava zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl.212/III in I KZ, sestavljenega iz petih posameznih dejanj. Vendar pa pripor zoper obd. D.S. ni bil odrejen le zaradi utemeljenega suma, da je storil večje število kaznivih dejanj. Ni namreč mogoče pritrditi izvajanjem zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi obdolženčev zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11.točki I.odstavka 371.člena ZKP, ko navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče po življenskih izkušnjah napraviti sklep, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Te okoliščine je sodišče, kateremu je bilo znano, da je obdolženec solastnik podjetja..., ugotovilo, v razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora pa tudi pojasnilo, katere so tiste okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Pri oceni, da je podan priporni razlog iz 3.točke II.odstavka 201.člena ZKP, je namreč upoštevalo, da je bil obdolženec že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Iz izpiska iz kazenske evidence je namreč razvidno, da je bil obdolženec leta 1985 v A. obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa, storjenega na posebno predrzen način, nato pa je bil zaradi ropa po čl.168/I KZ-77 obsojen tudi pred TS v M., enoti v M., nazadnje pa je bil leta 1990 obsojen pred TS v C., enote v C., zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po čl.166/I tč.1 KZ-77, ko mu je bila z upoštevanjem prejšnjih kazni izrečena enotna kazen 9 let in 6 mesecev zapora. Nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, pa ni ugotovilo le glede na tako obdolženčevo prejšnje življenje, pač pa tudi ob upoštevanju, da utemeljeno sumljiv, je v sorazmerno kratkem časovnem obdobju storil kaznivo dejanje, opisano v izreku sklepa o preiskavi, s katerim naj bi si s soobdolžencem pridobila veliko protipravno premoženjsko korist, ki presega 17 milijonov tolarjev.

S pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora ni bil kršen kazenski zakon, prav tako pa niso bile kršene določbe kazenskega postopka iz 2. in 3. točke I.odstavka 420.člena ZKP. Zato je VS RS zahtevo zagovornika obd. D.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.