Jedro

S tem, ko je država v skladu z ZPPAI dokupila ustrezno zavarovalno dobo namesto tožene stranke, tožnik ni mogel priti v boljši položaj, kot ga določa 2. odst. 3. tč. 51. čl. SKPgd, po katerem delavec ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, če je delodajalec zanj financiral dokup delovne dobe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek za ugotovitev obstoja tožnikove terjatve proti toženi stranki v višini 431.222,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 do plačila, zavrne.

Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 60.588,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožnik krije sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve proti toženi stranki iz naslova odpravnine ob upokojitvi v višini 431.222,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 19.450,00 SIT, in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da bi moralo sodišče zavreči tožbo. Po stečaju, ki je bil uveden nad njo, je sodišče prekinilo postopek. Vendar tožnik, ki je vtoževal prerekano terjatev, po napotitvi ni predlagal nadaljevanja postopka, zaradi česar je izgubil pravni interes za vodenje spora. Glede vsebinske odločitve v izpodbijani sodbi navaja, da se je tožnik upokojil pod ugodnejšimi pogoji, saj je država prevzela obveznosti plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe delavcem, ki so v času zaposlitve zboleli zaradi vpliva azbesta. Meni, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do odpravnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegov zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova odpravnine, ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko v sporu prekinilo postopek. Tožnik je potem prijavil zahtevano terjatev v stečajno maso, ki jo je tožena stranka prerekala in tožnika napotila, da ugotovi obstoj prerekane terjatve v sodnem postopku. V nadaljevanju je tožnik v napotitvenem roku s pripravljalno vlogo spremenil prvotno vtoževani dajatveni zahtevek iz naslova odpravnine v ugotovitvenega ter ustrezno spremenil naziv tožene stranke v stečaju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima takšna tožnikova pripravljalna vloga naravo izjave o nadaljevanju postopka, ki ga je na pasivni strani prevzela tožena stranka v stečaju. Sodišče prve stopnje je nato razsodilo na naroku glavne obravnave, na katerega sta pristopili v sporu udeleženi stranki in v zadevi razsodilo. Zato na podlagi navedenih dejstev ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da tožnik po uvedbi stečaja nad toženo stranko ni nadaljeval postopka oz. da bi moralo sodišče zaradi neobstoja njegovega pravnega interesa zavreči tožbo.

Sicer pritožba utemeljeno izpodbija odločitev o priznanju tožnikove terjatve iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je Republika Slovenija dokupila tožniku potrebno zavarovalno dobo zaradi upokojitve po Zakonu o prepovedi prometa in proizvodnje z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur. l. RS, št. 56/96 in 35/98). Za presojo je odločilno, da se položaj tožnika z navedenim dokupom zavarovalne dobe ni v ničemer spremenil. Republika Slovenija je v konkretnem primeru dejansko zagotovila sredstva kot pomoč toženi stranki na podlagi 3. čl. ZPPPAI, s čimer je prišlo zgolj do spremembe stranke v razmerju do pristojnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S tem, ko je država dokupila ustrezno zavarovalno dobo namesto tožene stranke, tožnik ni mogel priti v boljši položaj, kot ga določa 2. odst. 3. tč. 51. čl. Splošne kolektivne pogodba za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), po katerem delavec ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, če je delodajalec zanj financiral dokup delovne dobe. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 281/99 z dne 18.4.2000. Poleg tega v sporu za odločitev ni bistveno, zakaj se je tožnik upokojil, saj je to dejstvo vplivalo le na priznanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o ugoditvi tožnikovemu zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je zahtevek tožnika v celoti stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožnik v sporu z vtoževanim zahtevkom ni uspel, je toženi stranki dolžan povrniti potrebne stroške postopka v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95), ki so nastali z zastopanjem pooblaščenca. Tako je toženi stranki priznalo za odgovor na tožbo 300 točk (tar. št. 10/1 OT), za zastopanje na naroku glavne obravnave dne 21.1.2004 150 točk (tar. št. 10/3 OT) in za administrativne stroške 9 točk (člen 15/2 OT), to je skupaj 459 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 67/03), veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje ter 20 % DDV znaša 60.588,00 SIT. Pritožbeno sodišče je stroške v navedeni višini naložilo v plačilo tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe ni odločilo, saj jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.